Jedro

Pri vseh kršitvah obveznosti, ki zaradi svoje narave pomenijo določeno nadaljevano dejanje, torej dejanje, ki se vsaj določen čas ponavlja, pa je obveznost kršena šele takrat, ko je nadaljevano dejanje končano. Zastaranje torej začne teči od storitve zadnje disciplinske kršitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo opr. št. S... delno ugodilo zahtevku M.B. in spremenilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke tako, da je tožnika oprostilo odgovornosti za hujšo kršitev delovne obveznosti iz 11. točke 66. člena pravilnika o delovnih razmerjih (neopravičen izostanek z dela tri ali več delovnih dni v zadnjih dvanajstih mesecih). Ugotovilo je, da sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka za neopravičene izostanke tožnika, storjene v mesecu februarju, aprilu in maju 1992, zastarala, zato ni bilo zakonite podlage za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Za lažjo kršitev delovne obveznosti po 2. točki 62. člena omenjenega pravilnika, ki jo predstavlja tožnikov neopravičen izostanek z dela dne 30.11.1992, pa je delavcu izreklo denarno kazen v višini 3 % osebnega dohodka ustvarjenega v februarju 1994, za dobo enega meseca. V posledici te odločitve je sodišče ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi družbi ni prenehalo 3.3.1993, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče sicer ni sprejelo pravnega stališča izpodbijane odločbe, da začne teči zastaralni rok tudi v primeru nadaljevane disciplinske kršitve od vsake posamezne kršitve posebej. Po mnenju drugostopnega sodišča zastaralni rok za uvedbo, pa tudi za vodenje disciplinskega postopka, ne more začeti teči pred dnem, ko je bil dopolnjen dejanski stan kršitve, v danem primeru s tretjim neopravičenim izostankom tožnika dne 7.5.1992. Od tega dne je začel teči trimesečni oziroma šestmesečni zastaralni rok iz 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90, 4/91 v nadaljevanju ZTPDR), ki se je iztekel 8.11.1992. Tožnikov četrti neopravičeni izostanek z dela dne 30.11.1992 njegovega teka ni mogel pretrgati. Zato je tožnikove izostanke, storjene v mesecu februarju, aprilu in maju 1992, šteti za zastarane. Eden neopravičen izostanek z dela pa predstavlja po drugi alinei 62. člena pravilnika o delovnih razmerjih le lažjo kršitev delovne obveznosti; zato je sodišče prve stopnje tožniku zakonito izreklo milejši ukrep.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej očita sodišču druge stopnje zmotno presojo vprašanja, kdaj je bil dopolnjen dejanski stan tožniku očitane hujše kršitve delovne obveznosti po 11. točki 66. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Ob sankcioniranju "neopravičenega izostanka z dela tri ali več dni v zadnjih dvanajstih mesecih", kot se glasi omenjena pravna norma, je dejanski stan te hujše kršitve delovne obveznosti izpolnjen z dnem zadnjega neopravičenega izostanka - torej 30.11.1992 - in ne, kot je zmotno štelo pritožbeno sodišče - s tretjim neopravičenim izostankom. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list št. 55/92 in 19/94- v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji, oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost (1. odstavek 54. člena ZTPDR). Kršitve delovnih obveznosti določajo ta zakon, zakon, splošni akt oziroma kolektivna pogodba (3. odstavek).

Tožena stranka je v svojem pravilniku o delovnih razmerjih v 11. točki 66. člena opredelila kot hujšo kršitev delovne obveznosti "neopravičen izostanek z dela treh ali več delovnih dni v zadnjih dvanajstih mesecih." S takšno pravno kvalifikacijo je posamično dejanje neopravičenega izostanka z dela v trajanju enega dne (določeno po drugi alinei 62. člena pravilnika o delovnih razmerjih kot lažja kršitev delovnih obveznosti) izgubilo svojo individualnost in zaradi časovne kontinuitete in ponavljanja prevzelo naravo celote. Neopravičen izostanek z dela, ki bi običajno pomenil le lažjo kršitev delovne obveznosti, je zaradi trajnejšega nevestnega odnosa delavca do dela - izraženega z večkratnim izostajanjem z dela - v določenem časovnem razdobju tožena stranka v 11. točki 66. člena omenjenega pravilnika opredelila kot hujšo kršitev delovne obveznosti. S takšno inkriminacijo je dala tej kršitvi naravo pravnega inštituta nadaljevane disciplinske kršitve. Pri nadaljevani disciplinski kršitvi ne gre za več disciplinskih kršitev, marveč za eno samo, sestavljeno iz več dejanj, ki predstavlja naravno celoto.

Pri vseh kršitvah obveznosti, ki zaradi svoje narave pomenijo določeno nadaljevano dejanje, torej dejanje, ki se vsaj določen čas ponavlja, pa je obveznost kršena šele takrat, ko je nadaljevano dejanje končano. Zastaranje torej začne teči od storitve zadnje disciplinske kršitve.

Zastaranje v disciplinskih zadevah je inštitut, ki zagotavlja pravno varnost s tem, da preprečuje uvedbo, vodenje in izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku v zakonu določenega roka. Načelo pravne varnosti zahteva, da se disciplinski postopek čimprej začne in tudi konča, če naj bo delavec odgovoren za svoje ravnanje.

Ugotovitev, da je delavec odgovoren za določeno nedopustno ravnanje, ima lahko svojo težo samo takrat, kadar je ta ugotovitev časovno čim bližja sami kršitvi obveznosti, za katero naj bi bil odgovoren. V tem je namen, da je ZTPDR v 67. členu določil zastaralne roke, v katerih je še mogoče delavca klicati na odgovornost zaradi določene kršitve obveznosti, to je roke, v katerih je mogoče uvesti in končati postopek za ugotovitev delavčeve disciplinske odgovornosti. Posledice izteka zastaralnega roka za uvedbo in vodenje postopka je v tem, da po izteku roka ugasne pravica zahtevati ugotovitev delavčeve odgovornosti za kršitev obveznosti. Iz zastaranega postopka zato delavec ne more trpeti nobenih pravnih posledic.

Zakon je v 67. členu določil za okvire zastaralnega roka objektivne meje: trenutek kršitve in rok enega leta od storitve kršitve in subjektivne meje (ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca) in rok 6 mesecev, odkar je bil pristojni organ seznanjen z ravnanjem, ki ima formalne in materialne znake disciplinske kršitve, določene z ustrezno pravno normo. Zastaralni rok za postopek zaradi kršitve obveznosti se podaljša samo takrat, kadar ima očitano dejanje za posledico tudi kazensko odgovornost storilca (2. odstavek 67. člena ZTPDR).

Pri kršitvah delovne dolžnosti, storjene z nadaljevanim dejanjem je potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj. Pri tem je šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oziroma objektivni rok. Čeprav je, kot prej navedeno, šteti nadaljevano dejanje za eno samo hujšo disciplinsko kršitev, se v tem primeru inštitut zastaranja disciplinskega postopka uporablja drugače - v prid (in favorem) storilca disciplinske kršitve.

V obravnavanem primeru je začel teči (subjektivni) zastaralni roka za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka za očitano dejanje tožnika od dneva, ko se je zvedelo za njegov zadnji neopravičen izostanek z dela, to je 30.11.1992. Ker je bila dokončna odločitev komisije za varstvo pravic o njegovi kršitvi delovne obveznosti iz 11. točke 66. člena pravilnika o delovnih razmerjih prejeta dne 29.3.1993, so posamezne kršitve iz sklopa inkriminiranega nadaljevanega dejanja, storjene v februarju, aprilu in maju 1992 zastarale, saj nista bili uvedba in vodenje postopka končani za te kršitve v okviru šestmesečnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).