Jedro

Nekoristnost mora biti objektivna in popolna, da bi lahko služnost zategadelj prenehala.

Izrek

I. Pritožba tožencev proti sodbi sodišča prve stopnje v točkah 1. in 2./I. ter v celotni točki II. in III. se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi, pritožba proti točki 3. I. pa se zavrže. II. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se znesek stroškov v točki III., ki jima jih morata plačati toženca, zviša za 101 EUR.

III. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ponovno razsodilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin s parc. št. ... in ... k. o. X, last prvega tožnika F. , in s parc. št. ... k. o. X, last drugega tožnika J., obstaja v korist vsakokratnega lastnika služnostna pravica hoje in vožnje z manjšimi vinogradniškimi traktorji v širini 1,6 metra in prikolicami ter traktorskimi priključki v širini 1,6 metra, ne višjimi od 1,8 metra skupaj s kabino ali varnostnim lokom, po v naravi znani in obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. ... k. o. X, last tožencev, in sicer vsakega do ene polovice (1./I. tč. izreka). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku, da sta toženca na ugotovljeni služnostni poti dolžna odstraniti kup lesenih stebrov oziroma kolov in vzpostaviti prejšnje stanje ter tožnikoma omogočiti normalno uporabo poti, prav tako pa je tožencema v bodoče prepovedalo vsakršno poseganje v ugotovljeno služnostno pravico poti, še posebej nastavljanje ovir na pot oziroma zapiranje poti in podobno (2./I. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3./I. tč. izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da ta služnost kot nepotrebna preneha, skupaj z zahtevo za varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice (II. tč.).

Tožencema je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 6650 EUR (III. tč.).

2. Toženca se ponovno pritožujeta, ponovno iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške.

Menita, da se sodbe ne da preizkusiti, ker si njeni razlogi nasprotujejo. Opozarjata, da tožnika nista trdila, da se je pot uporabljala od leta 1909, pač pa sta samo splošno govorila o stoletni rabi. Menita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze in da bi moralo oceniti tudi izpovedbe tistih prič, ki tožbenih navedb niso potrjevale. Da tožniki niso izvajali služnosti, so namreč poleg tožencev potrdili toženkini sestri ... in ... ter ... in .... Toženca podrobneje pojasnjujeta, zakaj so izpovedbe ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... vprašljive oz. menita, da sodišče ni pojasnil, zakaj jim verjame. Po njunem mnenju tožnika nista dokazala, da so se hoje in vožnje sploh izvrševale, kaj šele niti njihovega obsega (s kakšnimi prevoznimi sredstvi in na kakšen način). Dalje, trdita, da sta bila, od kar sta pridobila posest in nato lastnino, v dobri veri, kar sta potrdili zlasti ... in ..., služnost pa v zemljiški knjigi ni vpisana, niti ni omenjena v darilni pogodbi z dne 26. 3. 1975. Glede zavrnitve njune eventualne nasprotne tožbe pa pritožnika vztrajata, da služnost ni potrebna, saj imata tožnika dostop do gospodujočih nepremičnin iz svojih lastnih nepremičnin (konkretno ima tožnik J. do svoje parcele ... dostop preko svojih parcel … in ...), enako pa naj bi veljalo za tožnika F.. Pritožnika trdita, da bi bil v zvezi z odločitvijo po njuni tožbi potreben ogled na kraju samem. Sodišču očitata, da se ni opredelilo do vseh inačic možnih poti, konkretno do poti, ki je po izvedenskem mnenju označena kot „profil 1“. Slednjo možnost, oporekata dalje pritožnika, je sodišče sámo videlo na ogledu 12. 5. 2010. Potem se sklicujeta in v delih povzemata tožnikovi izpovedbi, češ da sta neverodostojna, ko sama pravita, da uporabljata tudi druge poti, potem pa, da teh ni. Menita še, da je služnost prenehala tudi zaradi triletnega neizvrševanja po samem zakonu, saj tožnika sama pravita, da od postavitve škarpe dalje v letu 2004 ali 2005 poti nista več mogla uporabljati, tožbo pa sta vložila leta 2008. Toženca opozarjata, da je sodišče še enkrat zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je že pravnomočno zavrnjen. Nazadnje pa spet grajata kot napačno tudi odločitev o pravdnih stroških, češ da ne drži, da bi tožnika ne uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka; prisojena služnost je namreč omejena.

3.Tožnika sta se pritožila proti odločitvi o stroških, ker menita, da bi jima moralo sodišče priznati višji znesek, in sicer še stroške po izdaji sodbe P 32/2012, torej za (tretji) pritožbeni postopek, potem pa še stroške v zvezi z nasprotno tožbo. Dodatno opredeljujeta še stroške te pritožbe.

4. Na pritožbo tožencev sta tožnika odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila dodatne stroške.

5. Pritožba tožencev večinoma ni utemeljena, v delu pa je nedovoljena.

6. Delno je utemeljena pritožba tožnikov proti odločitvi o stroških.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje glede glavne stvari ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Kar kot nasprotja v razlogih očita pritožba, so zaključki o dokazih, njihova ocena pa ni nasprotujoča si, pač pa razumna in zadovoljiva.

9. Ni res, da bi sodišče prekoračilo trditve, kot to implicite očitata pritožnika. Že v tožbi tožnika navajata, da se je sporna pot uporabljala „že več kot 100 let“, kar je, če se v ozir vzame letnico vložitve tožbe (2009), najmanj od leta 1909. 10. Ocena, da sta tožnika služnost priposestvovala, je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče prve stopnje je v redu pojasnilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo, drugim pa ne (glej zlasti 12. in 13. točko obrazložitve na strani 5; navedeno je prepričljivo in tega ne kaže samo še enkrat ponavljati). Očitek, da je sodišče katero od izpovedi prezrlo, ni utemeljen, graja dokazne ocene pa torej tudi ne. Služnost poti (za hojo in vožnjo sprva z vprego, z razvojem pa za enake potrebe z manjšimi traktorji) so tako priposestvovali že pravni predniki tožnikov po paragrafih 1460 do 1464 in 1479 ODZ, saj je zanesljivo ugotovljeno prvič, da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let (od okoli leta 1909) in drugič, da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. 11. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj se ni ukvarjalo z naknadno zatrjevano dobrovernostjo tožencev, češ da pridobivata neobremenjeno nepremičnino, saj sta se tega domislila prepozno, celo šele v drugem sojenju, in tega ni bilo več dopustno pretresati (286. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pa na tem mestu podaja še „rezervno“ utemeljitev („za povrh“, ex abundante cautela). Ne sicer zato, ker bi dvomilo v prekludiranost tožencev, temveč ker se le malo zamudi z razlogi, zakaj njuno pritožbeno zatrjevanje ni sprejemljivo, celo če bi bila trditev o njuni dobroverni pridobitvi neobremenjene nepremičnine pravočasna. Če je nekaj tako redno in dolgotrajno, kot je bila ugotovljena uporaba sporne poti, nikomur ne more ostati neopaženo. Toženca sta torej v najboljšem primeru opustila raziskovalno dolžnost preveriti „kdo vse se tu vozi in na kakšni podlagi“, s tem pa tisto minimalno skrbnost, s katero bi še lahko sodišče prepričevala, da za služnost nista mogla vedeti. Njune dobre vere torej ni bilo.

12. Tudi glede nasprotne tožbe za prenehanje služnosti je ocena dokazov pravilna, kot je pravilna tudi uporaba relevantnega materialnega prava. Ne drži, da bi dokazi pokazali prenehanje izvrševanja služnosti že v letu 2004 oz. 2005, saj je sodišče ugotovilo, da sta tožnika pot uporabljala vse do leta 2007. Zato do osvoboditve služnosti (usucapio libertatis), do katere pride po 1. al. 223. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta ne izvršuje, ni prišlo.

13. Pravilna je tudi ocena, da služnost za uporabo gospodujoče stvari ni postala nekoristna. Nekoristnost mora biti objektivna in popolna, da bi lahko služnost (po 1. odst. 222. čl. SPZ) zategadelj prenehala.(1) Stvarna služnost poti je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi (ali že ima) tudi drugačno povezavo.(2) Zato so nesklepčna zatrjevanja pritožnikov, da ima gospodujoče zemljišče tudi druge povezave, v posledici tega pa se sodišču ni bilo niti treba opredeljevati do vseh (drugih) dostopnih možnosti (v pritožbi izpostavljena možnost po „profilu 1“). Na dlani je tudi, da zato ogleda na kraju samem seveda ni bilo treba ponavljati.

14. Pritožnika utemeljeno opozarjata edino na to, da je sodišče še enkrat odločalo o delu zahtevka, o katerem je odločitev že pravnomočna, namreč ponovno je „v presežku zahtevek zavrnilo“. Omenjena napaka sodišča pa pritožnikoma kot tožencema v ničemer ne koristi; če bi imela pravni interes, da to izpodbijata, bi pritožbeno sodišče 3. tč. I. razveljavilo, tako pa je bilo treba ta del pritožbe zavreči kot nedovoljen (4. odst. 343. čl. ZPP).

15. Pritožbeni očitki se sicer izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je (v pretežnem delu) potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Stroški

16. Odločitev, da sta toženca dolžna povrniti tožnikoma vse potrebne stroške, je pravilna, saj je bil njun zahtevek zavrnjen v sorazmerno majhnem delu (služnost ni ugotovljena za vsa prevozna sredstva, pač pa samo za nekatera), glede katerega niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbena graja tožencev zato ni utemeljena.

17. Delno utemeljena pa je pritožba tožnikov. Do tega, sedaj že četrtega, sojenja v zadevi je tožnikom nastalo po odmeri sodišča prve stopnje, ki ji ne nasprotujeta, za 6522,94 EUR stroškov. Njuna pritožba proti zavrnilnem delu sodbe P 32/2012 ni bila utemeljena, zato jima sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo dodatno še tega stroška. Res pa je, da ni pravilno obračunalo vseh stroškov tožnikov iz novega sojenja zaradi nasprotne tožbe tožencev (čeprav je to očitno nameravalo, saj so na priglašenem stroškovniku odkljukane ustrezne postavke). Stroška za postopek in za narok po nasprotni tožbi sta 89,70 in 82,80 EUR. Skupaj s priznanimi potnimi stroški in DDV znašajo dodatno potrebni stroški tožnikov 228,07 EUR, kar pomeni, da je bilo skupno potrebnih za 6751 EUR stroškov, zato je bilo treba znesek 6650 EUR zvišati za 101 EUR.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na dosedanji potek postopka, zlasti glede na razloge za razveljavitev tretje prvostopenjske sodbe v tej zadevi, ki je bila enaka sedaj obravnavani, odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpita tožnika sama, kot tudi stroške svoje pritožbe proti odločitvi o stroških, s katero sta uspela le minimalno.

(1) Prim. M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 916. (2) Tako eksplicitno M. Juhart, prav tam.