Jedro

Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je prva toženka zahtevala izvedbo naroka s tem, ko je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Dokazni predlog za zaslišanje priče ali stranke namreč ne pomeni izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa drugi odstavek 454. člena ZPP, saj ni nujno, da bo oz. bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da ne držijo zapisi v 27. točki obrazložitve. Navedbe, ki jih tam povzema sodišče prve stopnje, tožeča stranka namreč je podala, in sicer v prvi vlogi, s katero je dopolnila tožbo, pritožnica pa v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi jih v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekala in če, kje. Ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), pritožnica tudi ne more uspeti z očitki, da so te trditve nepreverjene in nedokazane.

Izrek

I. Pritožba prve toženke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede prve toženke v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka obema toženkama naložilo nerazdelno plačilo posameznih zneskov, katerih vsota znaša 3.924,71 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki izreka pa toženkama naložilo še nerazdelno povrnitev stroškov postopka tožeči stranki.

2. Zoper sodbo se je brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov pritožila prva toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in naložitev vseh stroškov v plačilo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in predlaga naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki. Na pritožbo pa je odgovorila tudi druga toženka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6. V konkretnem primeru je pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo obema toženkama naloženo nerazdelno plačilo, vložila zgolj prva toženka, druga toženka pa ne. Posledično je predmet preizkusa v pritožbenem postopku le odločitev sodišča prve stopnje, da mora prva toženka tožeči stranki plačati zahtevane zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, ne pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora to (solidarno oz. nerazdelno s prvo toženko) storiti tudi druga toženka. Slednja preizkusa te odločitve tudi ne more doseči s predlogom v odgovoru na pritožbo prve toženke, ki je bil poleg tega še vložen že precej po poteku pritožbenega roka.

7. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je prva toženka zahtevala izvedbo naroka s tem, ko je predlagala pričevanje (pravilno: zaslišanje – op. sodišča) svojega zakonitega zastopnika. Dokazni predlog za zaslišanje priče ali stranke namreč ne pomeni izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa drugi odstavek 454. člena ZPP, saj ni nujno, da bo oz. bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.1 Kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Pritožbeno sodišče pritožnici najprej pojasnjuje, da gre v 4. in 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj za povzetek navedb tožeče stranke v njenih vlogah in navedbo nekaterih dokazov, ki jih je ta s posamezno vlogo predložila, pri čemer se sodišče prve stopnje do njih na tistem mestu še ni opredeljevalo, zato očitek o prekluziji zaradi navedbe na teh dveh mestih že iz tega razloga ne more biti utemeljen. Pa tudi sicer pritožnica ne more uspeti s pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpis iz zemljiške knjige, saj naj bi ta dokument ne bil predložen pravočasno. Takšna kršitev, tudi če bi bila podana, bi v konkretnem primeru, ko se je prva toženka o teh dokazih lahko izrekla (pritožnica niti ne zatrjuje, da tega ne bi mogla),2 lahko predstavljala kvečjemu kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, tj. t. i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa v sporih majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (gl. zgoraj). Pri tem pa pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo pritožnici še dodaja, da v konkretnem primeru niti ta ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč svoje ugotovitve o tem, da je bila prva toženka od 30. 9. 2015 v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica sporne nepremičnine ID znak 0000-1352-44, ki je bila nato izbrisana, namesto nje pa vpisani nepremičnini ID znak 0000-1352-278 in ID znak 0000-1352-279, in da sta bili ti nepremičnini dne 16. 6. 2016 prodani drugi toženki, oprlo v prvi vrsti na to, da te navedbe tožeče stranke niso bile prerekane. Tega pritožnica v pritožbi niti ne izpodbija. Te navedbe pa je tožeča stranka podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi. Ker je že to zadostovalo za ugotovitev dejanskega stanja, to, da je sodišče prve stopnje prvo od teh ugotovitev, še dodatno (torej „za rezervo“) oprlo še na zemljiškoknjižne izpiske, takšno ravnanje na dejanski zaključek ni moglo vplivati. Zato ne more iti niti za kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je temu tako, se v konkretnem primeru pritožbenemu sodišču z vprašanjem morebitne prekluzije niti ni bilo treba ukvarjati.

9. Sodišče prve stopnje je v 15. točki ugotovilo, da je pravilna površina spornih nepremičnin 318,6 m2. Te ugotovitve pritožnica konkretizirano pritožbeno niti ne izpodbija. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje s svojo prvo vlogo predložila razdelilnike stroškov (priloge A6 do A17), v sami vlogi (na list. št. 66) pa pojasnila način obračuna in ključ delitve. Tega prva toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Vloga, ki jo je prva toženka vložila dne 28. 10. 2019, v kateri je navedla, da je direktor upravnika obljubil pravilno upoštevanje kvadratur in deležev v ključu za delitev, je bila namreč vložena po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 452. člena ZPP, zaradi česar so bile navedbe o dejstvih in dokazi v njej po določbi 453. člena ZPP neupoštevni, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Ker odgovor prve toženke na vlogo druge toženke prav tako ne predstavlja ene od vlog iz 451. oz. 452. člena ZPP, so bile po določbi 453. člena ZPP neupoštevne tudi navedbe o dejstvih in dokazi v vlogi prvo toženke, vloženi dne 2. 12. 2019, kjer je navedla, da navedbe tožeče stranke ne upoštevajo dejanskega stanja in dogovora. Tudi to je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da so bile zgoraj omenjene trditve tožeče stranke konkretizirane do te mere, da zgolj pavšalne trditve, da je direktor upravnika obljubil pravilno upoštevanje kvadratur in deležev v ključu za delitev in da tožeča stranka ne upošteva dejanskega stanja in ustnega dogovora, ne zadostijo zahtevi po obrazloženem prerekanju iz drugega odstavka 214. člena ZPP, tudi če bi bile te trditve upoštevne. Prva toženka namreč ni navedla niti kakšni naj bi bili pravilni deleži v ključu za delitev (do vprašanja pravilne kvadrature se je sodišče prve stopnje opredelilo) oz. kakšno naj bi bilo pravo dejansko stanje in vsebina zatrjevanega ustnega dogovora.

10. Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da ne držijo zapisi v 27. točki obrazložitve. Navedbe, ki jih tam povzema sodišče prve stopnje, tožeča stranka namreč je podala, in sicer v prvi vlogi, s katero je dopolnila tožbo (na list. št. 67 in 68), pritožnica pa v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi jih v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekala in če, kje. Ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), pritožnica tudi ne more uspeti z očitki, da so te trditve nepreverjene in nedokazane. Zgolj dejstvo, da prva toženka nekatere od teh trditev subjektivno dojema kot žaljive, pa na pravilnost ugotovitev na podlagi neprerekanih navedb že po sami naravi ne more vplivati. Glede na to, da prva toženka zahtevkov (ali pa vsaj pobotnih ugovorov) v zvezi z očitanimi kršitvami pogodb ni postavila (sama je tudi navedla, da bo to predmet nekega drugega sodnega postopka), pa so bile njene tovrstne navedbe za ta postopek nerelevantne.

11. Ker uveljavljanje nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga, pritožnica tudi ne more uspeti s pavšalnim pritožbenim sklicevanjem na trditve v svojih prejšnjih vlogah.

12. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili sporni nepremičnini preurejeni v stanovanje, je sodišče prve stopnje za presojo civilnopravnih razmerij med pravdnimi strankami v zvezi s tema nepremičninama pravilno uporabilo določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Glede na dejansko ugotovitev, da prva toženka tožeče stranke ni obvestila o prenosu lastninske pravice na spornih nepremičninah na drugo toženko, pri čemer prva toženke vtoževane višine ni konkretizirano prerekala, pa je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 30. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena SZ-1 nato tudi pravilno zaključilo, da je zahtevek zoper prvo toženko utemeljen.

13. Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) konkretizirano ne izpodbija.

14. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, je pritožbeno sodišče po tem, ko je izpodbijana sodba prestala preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. ZPP), na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo prve toženke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa svojih stroškov ni določno priglasila oz. specificirala, kot to zahteva določba prvega odstavka 163. člena ZPP.

1 Prim. Betetto N. v Ude L. idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije; GV Založba, Ljubljana 2009, str. 722 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 835/2018 z dne 22. 8. 2018, opr. št. II Cpg 214/2017 z dne 6. 3. 2017 in opr. št. II Cpg 1322/2015 z dne 26. 11. 2015. 2 Druga vloga tožeče stranke ji je bila namreč vročena v odgovor in je nanjo tudi odgovorila.