Jedro

Upnikova izjava o odpustu dolga mora biti jasna in nedvoumna, zato odpust dolga s konkludentnim ravnanjem (molk na dolžnikovo prošnjo), ne more biti pravno veljaven. V dvomu je molk vedno treba šteti kot odklonitev (prim. 1. odst. 42. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/07317 z dne 5.9.2000 zavrne in se sklep o izvršbi potrdi. Dolžnik mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 9.000,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/07317 z dne 5.9.2000 razveljavi v drugi točki izreka ter da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da dolžnik ni priložil dokazil za svoje ugovorne navedbe, da za izstavitev sklepa o izvršbi ni pravne podlage, zato ugovora glede na določbe 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni mogoče šteti za utemeljenega. Pritožba je utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva; v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. V ugovoru je dolžnik navedel, da oporeka znesku 192.123,00 SIT, ki predstavlja obračunane zakonite zamudne obresti (prim. prilogo A2). Obrestnemu zahtevku dolžnik ugovarja z obrazložitvijo, da je upnika prosil za odpis zamudnih obresti (dopis v prilogi B2) in ker upnik na prošnjo za odpis obresti ni odgovoril, dolžnik smatra, da se upnik z njegovim oporekanjem strinja. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Dolžnikov dopis oziroma predlog za odpis zamudnih obresti ima naravo prošnje za odpust dolga. Za prenehanje obveznosti z odpustom pa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) predvideva izrecno upnikovo izjavo ter dolžnikov sprejem te izjave. Upnikova izjava mora biti jasna in nedvoumna, zato odpust dolga s konkludentnim ravnanjem (molk na dolžnikovo prošnjo), kot to skuša prikazati dolžnik, ne more biti pravno veljaven. V dvomu je molk vedno treba šteti kot odklonitev (prim. 1. odst. 42. čl. ZOR). Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da z ugovornimi trditvami v pravdni ne bi uspel. Zamuda s plačilom zaradi finančnih težav prav tako ni ugovorni razlog v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Drugih relevantnih okoliščin, zakaj naj ne bi bilo pravne podlage za izdajo sklepa o izvršbi, pa dolžnik ne navaja, zato njegovega ugovora glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ ni mogoče šteti za obrazloženega. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti dolžnikovega ugovora napačna, zato je drugostopenjsko sodišče na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Ker je upnik s pritožbo uspel, mu mora dolžnik povrniti priglašene stroške sodne takse za pritožbo v znesku 9.000,00 SIT (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).