Jedro

Tudi, če bi pravni prednik tožnice pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji pridobil lastninsko pravico na delu parc. 934/19 s priposestvovanjem, je ta pravica s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji leta 2000, na podlagi katere so bivši člani agrarne skupnosti pridobili solastninsko pravico na parc. št. 934/19 na originaren način, prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki zniža za 393,16 EUR, to je na znesek 195,59 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je do 7/161 solastnica nepremičnine, parc. št. 934/203, k. o. X. (solastniška deleža: M. B. do 1/161 in I. B. do 6/161). Tožnici je naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 588,75 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožnica in njeni pravni predniki niso bili v dobri veri in da zato nepremičnine niso priposestvovali. Tožnica je izpovedala, da so zemljišče uporabljali le tožnica oziroma njeni pravni predniki in nihče drug. Če pravni prednik tožnice ne bi bil v dobri veri, na zemljišču ne bi zgradil gospodarskega objekta. Zemljišče je priposestvoval že F. Ž. leta 1930, ko je potekla priposestvovalna doba. Zaključek sodišča, da je F. Ž. dobro vedel, da ni lastnik sporne nepremičnine (temveč zgolj solastnik), nima podlage v izvedenih dokazih. Zgolj dejstvo, da je bila sporna nepremičnina v solasti članov vaške skupnosti in da je bil F. Ž. v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik, še ne pomeni, da ni bil dobroveren posestnik nepremičnine ali vsaj njenega dela. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi v letih od 1900 do 1930 kdo opozarjal F. Ž., da nepremičnina ni njegova last in da je ne sme uporabljati. Sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom in z zaslišanjem prič, zaradi česar je odločitev napačna, saj ne odraža dejanskega stanja. Obrazložitev sodišča, da tožnica predlaganih dokazov ni substancirala in da ti niso pravno relevantni, ne drži. Pritožba izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da znašajo stroški tožene stranke glede na vrednost spornega predmeta (600,00 EUR) 190,56 EUR in ne 588,75 EUR, kot jih je odmerilo sodišče. 3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica oziroma njeni pravni predniki lastninske pravice na parc. št. 934/203, k. o. X., niso mogli pridobiti s priposestvovanjem, je pravilna. Navedena parcela je nastala iz dela parcele št. 934/19, ki je bila pred podržavljenjem v lasti takratne agrarne skupnosti H. in je bila z odločbo o denacionalizaciji UE Brežice št. 321-114/93 z dne 11. 9. 2000 vrnjena v last bivšim članom agrarne skupnosti. Upravičenec do denacionalizacije je bil tudi pravni prednik tožnice pok. F. Ž., ki je na podlagi odločbe o denacionalizaciji postal solastnik denacionaliziranega premoženja v deležu do 1/23 (neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Bivši člani agrarne skupnosti H. so s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji pridobili solastninsko pravico na parc. št. 934/19 na originaren način, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika. Tudi, če bi pravni prednik tožnice pok. F. Ž. pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji pridobil lastninsko pravico na delu parc. 934/19 (ki danes predstavlja parc. št. 934/203), je ta pravica s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji leta 2000 prenehala. Pritožba zato z navedbami, da je pok. F. Ž. kot dobroveren lastniški posestnik nepremičnino priposestvoval že pred podržavljenjem leta 1930, drugačne odločitve v zadevi ne more doseči. 6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica oziroma njeni pravni predniki sporne parcele tudi v obdobju po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso mogli priposestvovati. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je pok. tožnik M. Ž. (dedič po pok. F. Ž. in pravni prednik tožnice) kot član vaške skupnosti sodeloval v postopku denacionalizacije, v letu 2002 pa je sodeloval tudi v mejnem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil seznanjen z mejami med svojimi nepremičninami in predmetno nepremičnino ter je z njimi soglašal. Takšne ugotovitve, ki jim pritožba ne oporeka, utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da pok. tožnik najmanj od leta 2002 (ko je bil natančno seznanjen z mejami med svojimi nepremičninami in predmetno nepremičnino) ni mogel biti v dobri veri (drugi odstavek 43. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje prič, saj tožnica dobre vere z njim glede na ugotovljene okoliščine ne bi mogla izkazati. Sicer pa od izdaje odločbe o denacionalizaciji (11. 9. 2000) do vložitve odgovora na tožbo, v katerem sta toženca oporekala dobrovernosti tožnice (2. 6. 2010) niti ni potekla potrebna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti ogled. Samo dejstvo uživanja nepremičnine s strani tožnice in njenih pravnih prednikov (kar je tožnica želela dokazovati z ogledom) v postopku ni bilo sporno. Sporno je bilo vprašanje dobrovernosti, glede tega vprašanja pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. 8. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 5. 2013 določilo vrednost spornega predmeta na 600,00 EUR. Glede na vrednost spornega predmeta znaša nagrada za postopek 48,00 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT (1)) in ne 404,70 EUR, kot jo je tožencema odmerilo sodišče prve stopnje (list. št. 161). Toženca sta torej upravičena do povračila stroškov v višini 195,59 EUR (nagrada za postopek 48,00 EUR, nagrada za narok 36,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, kilometrina 56,32 EUR (128 km) in 22 % DDV).

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti tožencema, znižalo na znesek 195,59 EUR (358. člen ZPP (2)). V ostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnica, ki je s pritožbo uspela le glede odločitve o pravdnih stroških, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).