Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 4.5.2004 zoper obd. D.H. po določbah 1. odstavka 201. člena in 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Ugotovil je, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 6.5.2004 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. D.H., odvetnik R.M. iz C., je dne 11.5.2004 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neobstoja pripornih razlogov, zaradi neutemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja in zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi, obdolženega pa izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva delno utemeljena. Zagovornik se v pretežni meri ne strinja z oceno dejanskega stanja, ki jo je zavzelo sodišče in v tem delu ne more uspeti. Ko pa navaja, da ni obrazložen utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, kar je tudi eden o pogojev za odreditev pripora, pa uveljavlja razlog bistvene kršitve kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tem delu ima zagovornik prav, ko zatrjuje, da sklepa ne navajata konkretnih razlogov za utemeljen sum, da je obdolženi H. storil očitano mu kaznivo dejanje. Oba napadena sklepa le na splošno navajata, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja, nimata pa nobenih razlogov o tem, iz česa izhaja utemeljen sum, da je obdolženec skril mamilo v posebej prirejenem zračnem filtru avtomobilskega motorja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zahteva za varstvo zakonitosti ni konkretno opredelila. Na podlagi navedb, s katerimi izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, da se sklep preiskovalnega sodnika v zvezi z zaključkom, da je obd. H. del organizirane združbe, ne opredeli do razlogov, da je vstopil v združbo, se zavedal te združbe, vedel in hotel storiti kaznivo dejanje in da so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju glede obdolženčeve vloge ter da preiskovalni sodnik z ničemer ne utemelji, da bi vozilo bilo kakorkoli predelano zaradi tega, da bi se skril heroin, je mogoče sklepati, da meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Nakazuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da so glede slednjih razlogi sklepa v medsebojnem nasprotju. V ostalih sicer obširnih navedbah zahteva ocenjuje, da nista podana utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in tudi ne priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 210. člena ZKP.

Zakonski pogoji za odreditev pripora so določeni v 201. členu ZKP. Pripor se sme odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je hkrati podan eden od v 1. do 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP naveden priporni razlog. Za ponovitveno nevarnost gre, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obdolženca, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo med drugim ponovil kaznivo dejanje. Odreditev pripora iz tega pripornega razloga zahteva, da sodišče ugotovi in presodi vsaj eno okoliščino objektivne in eno okoliščino subjektivne narave, pri čemer je dolžno utemeljiti, zakaj je odreditev pripora iz tega pripornega razloga neogibno potrebna za varnost ljudi (2. odstavek 202. člena ZKP).

Izpodbijani pravnomočni sklep opira zaključek o obstoju utemeljenega suma glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja na doslej zbrane dokaze in podatke, ki so navedeni v kazenski ovadbi PU C. - UKP. Pri tem izhaja predvsem iz dejstev, da sta po podatkih kazenske ovadbe Uprave za borbo proti organiziranemu kriminalu MNZ Srbije in Črne gore v noči z 20. na 21. april 2004 bila prijeta v B. K.K. in S.S. in da je bil v prirejenem mestu v zračnem filtru osebnega avtomobila, ki ga je vozil S., najden heroin ter da je iz vsebine v kazenski ovadbi priloženih prepisov pogovorov razvidno, da so le-ti potekali med obd. H. in S.F. ter S.S. v času, ko je slednji opravljal prevoz v B. Ti podatki in dokazi ob vseh ostalih, na katere se opira izpodbijani sklep in ob dejstvu, ki izhaja tudi iz zagovora S.S. pred organi pregona v B. (list. št. 827), da je prevzel vozilo znamke G. od obdolženca in da je bil med vožnjo v telefonskih kontaktih s slednjim, dajejo podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obd. D.H. storil kaznivo dejanje na način, kot mu je očitan. Z navedbami, da iz spisovnega gradiva ni razvidno, da je bil heroin v posebej prirejenem oziroma skritem mestu v zračnem filtru, da ni jasno, ali je šlo za heroin, da ni nobenega dokaza, da je bil zračni filter predelan in da naj bi obd. H. karkoli predeloval, zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s temi okoliščinami nakazuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi navaja, da preiskovalni sodnik ni predhodno preizkusil zakonitosti uporabe ukrepa nadzora telekomunikacijskih sredstev in drugih posebnih metod v skladu z 2. odstavkom 153. člena ZKP. Toda zahteva v zvezi s tem očitkom ne utemelji, na podlagi česa sklepa, da preiskovalni sodnik tega ni storil, prav tako ne, kateri v tej zadevi izvajani posebni ukrepi niso bili pridobljeni na zakonit način. Samo na podatke, dobljene z ukrepi, ki so izvajani na nezakonit način, sodišče ne sme opreti svoje odločbe (4. odstavek 154. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je mogoče razlagati le tako, da mora zahteva vsebovati ne le konkretne razloge, ki jih uveljavlja, temveč jih je dolžna tudi ustrezno utemeljiti, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Temu kriteriju zahteva v zvezi z navedeno trditvijo ni zadostila.

Po presoji sodišča je pri obd. D.H. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker zbrani podatki in dokazi kažejo, da je vključen v združbo večjega števila oseb, pri katerih gre za povsem načrtno in organizirano delovanje. S tem in z oceno količine heroina, ki je predmet nedovoljenega prometa, sta v izpodbijanem sklepu dovolj jasno nakazani objektivni okoliščini, ki zadevata težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in način njegove izvršitve. Pri utemeljevanju subjektivnih okoliščin je sodišče upoštevalo razmere, v katerih živi obdolženec, ko je ugotovilo, da ni stalno zaposlen in da zato nima zagotovljenih rednih sredstev za življenje. Po drugi strani je sodišče imelo v vidu, da je obdolženec utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje v združbi več oseb z vnaprej porazdeljenimi nalogami. To pa ne kaže le na večjo nevarnost takega ravnanja, temveč tudi na povečano stopnjo odločenosti in vztrajnosti za izvrševanje kaznivih dejanj. Glede na to je sodišče imelo v ugotovljenih okoliščinah ob splošno znanem dejstvu, da tovrstna kriminalna dejavnost omogoča visoke zaslužke, dovolj podlage za zaključek, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. Zato, in ker izpodbijani sklep vsebuje presojo okoliščin, ki kažejo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi in da je podana sorazmernost med ogrožanjem takšne varnosti ter priporom kot ukrepom, s katerimi se posega v njegovo svobodo, ni mogoče pritrditi zahtevi, da niso podani zakonski pogoji za izpodbijano odločitev.

Tudi navedbe zahteve, da je obdolženec bil po spletu okoliščin vpleten v zadevo le tako, da je priskrbel S.-ja, ki je odpeljal avtomobilski ključ v B., ne da bi vedel, da gre za kakršnokoli nezakonito dejanje, da s prometom z mamili ni imel ničesar skupnega, da nima vedenja o tem, kdo naj bi bili naročniki, izvajalci, plačniki in kje bi sploh bilo možno dobiti mamila, da obdolženec od 20.4.2004 in do zaslišanja pri preiskovalnem sodniku 4.5.2004 v smislu ponovitvene nevarnosti ni deloval ter z grajo ocene načina delovanja združbe in s trditvijo, da obdolženec ni bil član združbe, na kar kažejo okoliščine, da se pojavi v kontroli telefona šele v času potovanja S. v B. ter z izpodbijanjem ocene okoliščin, ki se nanašajo na obdolženčeve osebne razmere s ponujanjem lastne presoje ter opozarjanjem, da napadeni sklep nima presoje obdolženčevega prejšnjega življenja, zmotno pa presoja njegove pridobitne sposobnosti in družinske razmere, v bistvu predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, kolikor nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vsebino sklepa o odreditvi pripora določa 2. odstavek 202. člena ZKP, ki med ostalim zahteva tudi, da preiskovalni sodnik navede razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in obrazloži odločilna dejstva, ki zadevajo priporne razloge. V pravnomočnem sklepu so navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta preiskovalni sodnik in senat zaključila, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Navedba, da je obdolženec vključen v organizirano združbo, temelji na zbranih podatkih in dokazih, zlasti povezanosti obdolženca s soobd. F. in S., njegovi aktivnosti in dejstvu, da je heroin bil odkrit v osebnem avtomobilu, ki ga je vozil S., predal pa bi mu ga naj obd. H. Ugotavljanje vseh ostalih okoliščin je odvisno od presoje obdolženčevega zagovora in zbranih dokazov, vse to pa je stvar nadaljnjega postopka. Za presojo utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti okoliščina, ali je bilo vozilo predelano zaradi tega, da bi se skril heroin, ob ostalih ugotovljenih dejstvih v tem stadiju postopka ni odločilna. Utemeljitev v napadenem sklepu, da vloga obdolženca z vidika hierarhije družbe ni najpomembnejša, vendar pa je, kot kažejo dosedanji dokazi, lahko tudi ključna, ni v precejšnji meri s seboj v nasprotju. S takšno presojo je zgolj poudarjeno, da je obdolženčevo ravnanje v okviru izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja kljub siceršnji njegovi vlogi bilo pomembno za načrtovano prodajo mamila. Izpodbijani pravnomočni sklep zaradi tega nima pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. D.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).