Jedro

Po presoji sodišča gre pri primerjanih znakih za vizualno, fonetično in vsebinsko različnost znakov, zato ne obstaja verjetnost zmede v javnosti in povezovanja s predhodno znamko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahtevek stranke z interesom A.A.A. d. d., Ulica ... št. ..., B., Hrvaška, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor zoper registracijo znamke „Margo med i mlijeko“ št. Z-..., ki ga je vložila tožeča stranka za proizvode in storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: NK), razvrščene v razrede 29, 30, 35. Ker je prijavljeni znak ustrezal zahtevam iz 99. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), je urad dne 31. 8. 2007 v uradnem glasilu urada št. 2007/4 objavil prijavo znamke. Tožeča stranka je pravočasno vložila ugovor, v katerem je navedla, da je imetnica starejše evropske znamke št. ... „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ v besedi, ki je registrirana za proizvede iz razreda 30 NK. Ker sta znaka vizualno, fonetično in pomensko podobna, hkrati pa gre tudi za enako oziroma podobno blago v razredu 30 NK, meni, da bo povprečni potrošnik zaveden s pojavom nove znamke. Uradu predlaga, da prijavo znamke na osnovi točk b) in c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zavrne za določeno blago iz razreda 30 NK. Ker je ugovor izpolnjeval pogoje iz 101. člena ZIL-1, je urad o vloženem ugovoru obvestil prijavitelja znamke, družbo A.A.A. d.d., B., Hrvaška, ki je v tem upravnem sporu stranka z interesom. V odgovoru je prijavitelj navedel, da ni razlogov za zavrnitev njegove znamke, saj ni podan pogoj istovetnosti znakov. Znak „MARGO“ vsebuje besedilo, zapisano v posebni grafični obliki ter barvne likovne elemente, znak vložnika ugovora pa je sestavljen zgolj iz besed. Tudi če bi primerjali le besedili obeh znakov na osnovi črkovne analize, sta si znaka vizualno povsem različna, prav tako med znakoma ni fonetične niti pomenske podobnosti. Urad ugotavlja, da morata biti za izpolnjevanje pogojev za zavrnitev registracije znamke po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 istočasno izpolnjena tako pogoj enakosti ali podobnosti znakov kot tudi pogoj enakosti ali podobnosti blaga oziroma storitev, pri čemer mora biti podobnost tolikšna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko. Pri ugotavljanju podobnosti znakov se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se znaki primerjajo kot celote, vendar z upoštevanjem njihovih dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na distinktivnih delih. Znak prijavitelja je barvni slikovni znak, ki ga predstavlja oranžno-rumen krog z napisom „Margo“ v večjih črkah in tekstom „med i mlijeko“ v manjših črkah rdeče barve. Pod manjšim napisom je na rdečem pasu zapisan še tekst „+ vitamini i kalcij“. Spodnji del kroga po izstopajočim napisom „Margo“ zapolnjujejo slikovni elementi, satje, kozarec mleka, lonček medu in maslo ali margarina. Znak vložnika ugovora je besedni znak, ki ga predstavlja besedilo „MADEMOISELLE DE MARGAUX“. Ker gre za primerjavo med slikovnim znakom, ki vsebuje tekst ter besednim znakom, ki ga predstavljajo le besede, zapisane v standardni pisavi, je mogoče vizualno med seboj primerjati le besedili obeh znakov. Dominantni del znaka predstavlja beseda „MARGO“, ki je v znaku izstopajoča, dopolnilni tekst, ki je sorazmerno dolg in zapisan z zelo majhnimi črkami, potrošniku v prvem stiku z znamko ne bo padel v oči. Bistveni del znaka vložnika ugovora pa predstavlja celotno besedilo „MADEMOISELLE DE MARGAUX“. Urad ugovarja, da dominantna dela znakov dajeta povsem različen vizualni vtis. Besedili obeh znakov ne vsebujeta nobene identične besede, pri obeh je enak le sklop štirih črk „MARG“, kar pa v tem kontekstu nikakor ne zadostuje, da bi lahko govorili o vizualni podobnosti znakov. Gre torej za različno število besed in vizualno tudi povsem različne besede, tako da o kakršnikoli vizualni podobnosti, tudi če izvzamemo slikovne elemente prijavljenega znaka, med znakoma ni mogoče govoriti. Tudi fonetično se znaka razlikujeta. Znak prijavitelja „Margo“ bo potrošnik izgovoril enostavno kot „margo“, pri čemer bo besedo po vsej verjetnosti naglasil „po slovensko“, s poudarkom na prvem zlogu „mar“, črko „o“ v drugem zlogu besede pa bo izgovoril kot široki o. Z branjem francoskega besedila bo imel slovenski potrošnik, ki mu v povprečju ne moremo pripisati znanja francoskega jezika, bodisi težave in ga sploh ne bo znal prebrati, tisti, ki jezik obvlada ali vsaj pozna osnove francoščine pa ga bo prebral pravilno, kot „madmwazεl də margo“, pri čemer bo besedo Margaux izgovoril s poudarkom na drugem zlogu in pri tem izgovoril zadnjo črko besede kot ozki „o“. Ker je celoten tekst znamke vložnika ugovora za prepoznavnost znamke enako pomemben, za primerjavo z izpodbijanim znakom ne moremo vzeti le besede „Margaux“, temveč moramo tudi fonetično primerjati vse bistvene elemente znakov, to je besed „margo“ in „madmwazεl də margo“. Neznatna verjetnost obstaja, da bi potrošnik znamki med seboj zamenjaval ali povezoval glede na vsebino znakov. Vsebina znaka v francoskem jeziku „MADEMOISELLE DE MARGAUX“, v slovenskem prevodu lahko pomeni „gospodična Margaux“, pri čemer bi ime „Margaux“ zaradi predloga „de“ (fr. de = iz, od, o, z, zaradi), pomenilo ime rodbine oziroma priimek, tak zapis pa poudarja predvsem pomembnost ali plemenitost družine. Lahko bi šlo tudi za ime kraja „Margaux“, saj bi besedno zvezo lahko prevedli tudi kot „gospodična iz Margaux-a (margoja)“. Ne glede na jezikovne nianse in sposobnost razumevanja in dojemanja francoskega jezika slovenskega potrošnika pa urad meni, da so vsebinsko pomembne vse besede, ki jih vsebuje znak, oziroma sta enako močni vsaj besedi MADEMOSELLE (fr. mademoiselle = gospodična) in MARGAUX. Beseda „Margaux“ torej ni dominanta oziroma edina odločujoča za razlikovalnost znaka „MADEMOISELLE DE MARGAUX“. V primeru, da bi potrošnik prepoznal besedo „mademoiselle“ kot gospodična in „Margaux“ kot žensko ime, bo poznal tudi izgovorjavo tega imena, ki se močno razlikuje od besede „Margo“. Če pa ženskega imena „MARGAUX“ ne pozna, tudi besede „Margo“ ne bo dojel kot žensko ime, saj le to v našem kulturnem prostoru ne obstaja oziroma ni običajno. V tem primeru bo besedo „MARGO“, dojel kot domišljijski pojem, ki mu lahko še posebej v povezavi s podtekstom „med i mlijeko“ ter likovno opremo znaka, vzbudi določene asociacije, tudi na besedo margarina - prijavitelj znamke „MARGO“ je namreč imetnik več znamk „MARGO“, registriranih v razredu 30 NK (pravilno: 29 NK) za margarino, ki jih na trgu že več let uporablja za označevanje teh proizvodov. Glede na vizualno, fonetično in vsebinsko primerjavo urad meni, da slovenski potrošnik znakov „MARGO“ in „MADEMOSELLE DE MARGAUX“ med seboj ne bo zamenjaval ali povezoval. Gre za vizualno povsem različna znaka in z upoštevanjem stopnje razumevanja francoskega jezika slovenskega povprečnega potrošnika, tudi za fonetično in vsebinsko različnost. Urad ugotavlja, da pogoj podobnosti znakov po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ni izpolnjen, zato eventualna enakost ali podobnost blaga pri primerjanih znamkah na končno odločitev urada ne vpliva. Ker ni podan pogoj enakosti oziroma podobnosti znakov, tudi niso izpolnjeni zavrnilni razlogi iz točke c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev postopka ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je že v ugovoru uveljavljala, da je njena znamka z izpodbijano znamko zamenljivo podobna, da je najbolj dominantna lastnost izpodbijanega znaka beseda „Margo“, ki je izpisana izstopajoče in v čitljivem grafizmu ter da je dominantna lastnost njene znamke beseda „MARGAUX“. Razlika med dominantnima deloma obeh znamk je le „O“ „AUX“. Po njenem mnenju sta dominantna dela znakov zamenljivo podobna vizualno, izgovarjata se enako („margo“); glede na to, da nobena od teh besed nima določenega pomena, pa ta primerjava ni relevantna, saj na povprečnega potrošnika vtis naredi predvsem izgled in izgovorjava besede. Izpodbijana znamka izpolnjuje oba relativna razloga za zavrnitev znamke iz točke b) prvega odstavka v 44. člen a ZIL-1. Po njenem mnenju urad brez ustrezne utemeljitve ugotavlja, da dajeta dominantna dela znaka povsem različen vizualni vtis, saj je pri izpodbijanem znaku dominantni del znaka beseda „MARGO“ pri njenem znaku pa urad napačno ocenjuje, da bistveni del znaka predstavlja celotno besedilo „MADEMOISELLE DE MARGAUX“, čeprav ni dvoma, da prva beseda - „Mademoiselle“ v slovenskem prevodu pomeni gospodična, beseda „de“ pa je le predlog in šele tretja beseda „Margaux“ zagotavlja znaku razlikovalno funkcijo in s tem predstavlja dominantni del znaka. Ne vzdrži utemeljitev urada, da besedili obeh znakov ne vsebujeta nobene identične besede, da je pri obeh enak le sklop štirih črk „MARG“ in da to ne zadostuje, da bi lahko govorili o vizualni podobnosti znakov. Tožeča stranka v celoti zavrača takšno oceno, saj sta besedi „Margo“ in „MARGAUX“ dominantni. Zato tudi ni mogoče prezreti, da se v tem primeru vizualni izgled znaka osredotoči na besedo „Margo“ pri izpodbijanem znaku in na besedo „MARGAUX“ (izgovorjeno „MARGO“) pri znaku tožeče stranke. Glede na navedeno tožeča stranka v celoti zavrača utemeljitev urada v zvezi z vizualno podobnostjo obeh znakov, ko trdi, da podobnosti ni. Ob upoštevanju teh dejstev, je vizualna podobnost očitna. Pri fonetični analizi ne vzdrži utemeljitev, da se znaka tudi fonetično razlikujeta. Urad namreč zgolj ugiba, kako bo potrošnik izgovarjal znak prijavitelja „Margo“ in na tem ugibanju gradi in utemeljuje oceno fonetične analize tako, da naj bi znak prijavitelja „MARGO“, potrošnik izgovarjal „po slovensko“ s poudarkom na prvem zlogu „mar“, črko „o“ pa bo izgovarjal kot široki o, znak tožeče stranke „MARGAUX“ pa naj bi lahko pravilno izgovoril le tisti, ki zna francoski jezik, ker povprečnemu potrošniku ne moremo pripisati znanja francoskega jezika. Urad pri svoji utemeljitvi prezre dominantna dela obeh znakov in zaključuje, da zaradi same razlike v dolžini obeh tekstov, povsem različnega fonetičnega vtisa in po oceni tožene stranke ter zelo verjetne različne izgovorjave in naglaševanja besed „margo“ in „margaux“ si znaka fonetično nista podobna. Tožeča stranka tako utemeljitev v celoti zavrača. Fonetičnost izpodbijanega znaka, ki se izgovori kot „margo“ (tako pri povprečnem potrošniku, kot pri potrošniku, ki pozna francoski jezik - s poudarkom na „o“) je izrazito podobna zvočnosti znaka znamke tožeče stranke, ki se izgovori enako. Besedi „margo“ in „margaux“ se izgovarjata enako, le da se v francoskem jeziku beseda drugače napiše. Povprečni potrošnik razlikovanja znaka ne zaznava zgolj z vizualizacijo znaka, ampak predvsem na podlagi vizualnega in slišnega zaznavanja določenega znaka, kar v predmetni zadevi pomeni, da se bo v primeru reklamiranja določenega izdelka, ki ga predstavlja zaščitena blagovna znamka, le ta v dominantnem delu izgovarjala kot „margo“. V nadaljevanju navaja primer reklame, ki bi vsebovala besedilo: „Posladkajte se s proizvodi margo ali posladkajte se s proizvodi „madmazel de margo“ (fonetični zapis); podobnost je očitna. Navedeni primer pomeni, da pozorni potrošnik izpodbijanega znaka v njegovem dominantnem delu „MARGO“ ne bo mogel fonetično razlikovati primerjanih znakov. Pomenska analiza pa je v predmetni zadevi zgolj hipotetična in kot taka ni na mestu, saj na povprečnega potrošnika pri njegovi izbiri in možnosti zamenjave in ustvarjanja zmede na trgu ne vpliva to, kaj vsebina znaka tožeče stranke v francoskem jeziku pomeni v slovenskem prevodu. Prijavitelj znaka je lahko ravno s fonetičnim izpisom izločil pomenski vidik in tako s fonetičnim izpisom želel doseči svoj namen pri potrošniku. Po oceni tožeče stranke gre zgolj za ugibanje, kaj naj bi pomensko predstavljal izpodbijani znak. Zato dominanti del izpodbijanega znaka „Margo“ lahko pomeni kaj drugega, tudi ime osebe ali kraja v fonetičnem zapisu. Dejstvo je, da bo potrošnik blago kupoval glede na njihovo ime. Tožeča stranka sklepno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zavrne registracijo znamke št. Z-... v razredu 30 za „naravna sladila, sladkor, pecivo, slaščice“ oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožeča stranka meni, da je dominanti del njene znamke „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ beseda „MARGAUX“, saj beseda mademoiselle pomeni le gospodična, in izhajajoč iz te predpostavke izpeljuje podobnost z izpodbijano znamko. Urad je že v izpodbijani odločbi obrazložil, zakaj meni, da so za razlikovalnost znamke pomembne vse besede, oziroma sta v razlikovalnem smislu enako moči vsaj besedi MADEMOSELLE (fr. mademoiselle = gospodična) in MARGAUX. Tožena stranka celo meni, da si bo slovenski potrošnik v znamki „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ bolj zapomnil besedo „mademoiselle“, saj mu le ta zveni bolj domače, in mu je njen pomen bliže, kot besedo Margaux, ki jo najverjetneje ne bo znal niti pravilno izgovoriti. Dejstvo, da beseda „mademoiselle“ v slovenskem prevodu pomeni le “gospodična“ v nobenem smislu ne podpira zaključka, da zato ni razlikovalna. Beseda „mademoiselle“ namreč v nobenem smislu ni opisovalna za zahtevano blago, in skupaj z besedama „de Margaux“ tvori neločljivo celoto. Dominantni del znaka je beseda ali element, ki ima pomembno pozicijo v znaku in jo potrošnik lahko doživlja kot razlikovalno ime za prijavljeno blago ali storitve in ki je v zadostni meri oddaljena od opisa lastnosti blaga ali storitev. Dominantni del znaka je tisti del znaka, ki glede na celotno podobo znaka najbolj izstopa in ga ima potrošnik zato najbolj v spominu, tega pa za besedo “Margaux“ ni mogoče trditi, saj šele skupaj z besedo „mademoiselle“ tvori logično celoto, poleg tega pa je prav beseda „mademoiselle“začetni oziroma tisti del znaka, ki si ga potrošnik običajno bolj zapomni. Beseda „Margaux“ torej ni dominantna oziroma edina odločujoča za razlikovalnost znaka „MADEMOISELLE DE MARGAUX“. Tožeča stranka nadalje zmotno očita hipotetično ugibanje o pomenu znakov. Pomen znaka je zelo pomemben za odločanje o podobnosti dveh znakov; ker ima znamka tožeče stranka pomen predvsem zaradi vsebovane besede „mademoiselle“, ne gre le za hipotetično ugibanje, znamka prijavitelja pa pomena dejansko nima (čeprav vzbuja določene asociacije), prav to dejstvo predstavlja pomemben razločevalni element obema znakoma.

Stranka z interesom A.A. d.d, Ulica ... št. ..., B., Hrvaška ki jo zastopa C.C., odvetnica iz D., v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, ki jih je podala v postopku registracije, ter se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo tožene stranke. Poudarja, da se tožeča stranka v tožbi osredotoča zgolj na besedi „Margo“ in „MARGAUX“, ki naj bi bili po njenem mnenju dominantna dela pri obeh znamkah. Obe znamki poleg navedenih besed vsebujeta še druge enakovredne elemente, ki jih tožeča stranka preprosto spregleda. Zaradi teh elementov je že na prvi pogled jasno, da si znaka med seboj nista zamenljivo podobna, saj ob primerjavi znakov ni nobene verjetnosti, da bi prišlo do zmede v javnosti oziroma kakršnegakoli povezovanja med omenjenimi znamkami. Poudarja, da je znamka „Margo“ slovenskemu povprečnemu potrošniku že poznana znamka in v različicah registrirana že od leta 1999. Sklepno stranka z interesom predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži, da ji povrne stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje, ali so v zvezi z registracijo prijavljene znamke v sliki „Margo med i mlijeko“ št. Z-... za proizvode blago in storitve v razredih 29, 30 in 35 podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) glede na predhodno registrirano evropsko znamko št. ... „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ v besedi, ki je registrirana za proizvode iz razreda 30 NK, ki je veljavna tudi v Republiki Sloveniji.

V skladu s točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če se blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnosti zmede v javnosti, pri čemer verjetnosti zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oziroma podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oziroma podobnost blaga/storitev, na katere se nanaša prijavljeni znak in registrirana znamka. Za podobne je v smislu citirane določbe šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom oziroma storitvami različnih proizvajalcev oziroma ponudnikov storitev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk - to je razlikovati blago oziroma storitve različnih proizvajalcev blaga oziroma ponudnikov storitev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja po metodi celovite presoje, po kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Znaki se med seboj primerjajo tako, kot so prijavljeni, pri čemer je treba upoštevati vse sestavne elemente in najbolj dominantne dele, če jih je mogoče določiti.

Temeljna funkcija znamke je namenjena razlikovanju blaga/storitev od blaga/storitev drugega podjetja. V obravnavni zadevi je bistveno vprašanje, ali ima prijavljeni znak lastnosti razlikovanja in torej izpolnjuje kriterije primernosti za razlikovanje v smislu 1. odstavka 42. člena ZIL-1, ali pa je prijavljeni znak enak ali podoben predhodni znamki, kot to zatrjuje tožeča stranka. Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost, je mogoča po celoviti presoji, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga/storitev z vidika povprečnega potrošnika. Urad je po celoviti analizi primerjanih znakov ugotovil, da pogoj enakosti oziroma podobnosti po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ni izpolnjen, zato v nadaljevanju ni ugotavljal morebitne enakosti oziroma podobnosti blaga/storitev. Urad je izpodbijani znak v sliki „Margo med i mlijeko“ primerjal z znakom tožeče stranke „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ v besedi in ugotovil, da gre za vizualno povsem različna znaka in ob upoštevanju stopnje poznavanja in razumevanja francoskega jezika slovenskega povprečnega potrošnika, tudi za fonetično in vsebinsko različnost znakov, s čimer se strinja tudi sodišče iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih sodišče na tem mestu ponovno ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 - odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka v tožbi osredotoča zgolj na besedi „Margo“ in „MARGAUX“, ki naj bi bili po njenem mnenju dominantna dela znamk, pri čemer v smislu celostne presoje v celoti zanemari vizualni vidik primerjanih znakov. Izpodbijani znak je namreč barvni slikovni znak, ki ga predstavlja oranžno-rumen krog z napisom „Margo“ v večjih črkah in besedilom „med i mlijeko“ v manjših črkah rdeče barve; z manjšim napisom je na rdečem pasu zapisan še tekst „+ vitamini i kalcij“. Spodnji del kroga po izstopajočim napisom „Margo“ zapolnjujejo slikovni elementi, satje, kozarec mleka, lonček medu in maslo ali margarina. Znak tožeče stranke pa je besedni znak, ki ga predstavlja besedilo „MADEMOISELLE DE MARGAUX“, zapisano v standardni pisavi, in po presoji sodišča že na prvi pogled primerjana znaka - predvsem zaradi zgoraj opisanih vizualnih dodatkov oziroma oblikovnih rešitev v izpodbijanem znaku - dajeta povsem različen vizualni vtis; povprečni potrošnik pa figurativne barvne znamke večinoma doživlja vizualno in glede na prvi vtis ter se v samo vsebino znamk večinoma ne poglablja. Urad je primerjal besedili obeh znakov, pri čemer je pravilno ugotovil, da dominantni del izpodbijanega znaka predstavlja beseda „MARGO“, dominantni del znaka tožeče stranke pa predstavlja celotno besedilo „MADEMOISELLE DE MARGAUX“, ki sta si v razlikovalnem smislu vsaj enakovredni in pomenita logično in nedeljivo celoto. Po presoji sodišča obstaja celo precejšnja verjetnost, da si bo povprečni slovenski potrošnik v znamki „MADEMOISELLE DE MARGAUX“, ki sicer tvori logično celoto, bolj zapomnil besedo „mademoiselle“, saj mu ta zveni bolj domače kot beseda Margaux, ki jo najverjetneje (glede na stopnjo poznavanja francoščine) ne bo znal niti pravilno izgovoriti, prav tako je v upravni in sodni praksi splošno sprejeto, da je potrošnik praviloma pozoren na začetni del znamke. Besedili obeh znakov ne vsebujeta identične besede, pri obeh je enak le sklop štirih črk „MARG“, kar pa glede na celoten vizualen vtis, ki ga daje izpodbijani znak, tudi po mnenju sodišča ne zadostuje, da bi lahko govorili o vizualni podobnosti znakov.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na fonetični vidik primerjanih znakov, se sodišče strinja z ugotovitvijo urada, da povprečnemu slovenskemu potrošniku ne moremo pripisati znanja francoskega jezika; tisti potrošnik, ki pozna vsaj osnove francoščine, pa ga bo prebral kot „madmwazεl də margo“, pri čemer bo besedo „MARGAUX“ izgovoril s poudarkom na drugem zlogu in pri tem izgovoril zadnjo črko besede kot ozki „o“. Ker je celotno besedilo znamke „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ logična celota, ki je enako pomembna za prepoznavnost znamke, iz te besedne zveze ni mogoče vzeti le besede „Margaux“, temveč je treba primerjati vse bistvene elemente znakov; to je besede „margo“ in „madmwazεl də margo“. Tudi s fonetičnega vidika obstaja velika verjetnost, da si bo povprečni potrošnik bolj zapomnil besedo „mademoiselle“, saj mu ta zveni bolj domače kot beseda „Margaux“, kar je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov že ugotovilo pri vizualnem vidiku izpodbijanega znaka. Ker ima znamka tožeče stranke vsebinski pomen predvsem zaradi besede „mademoiselle“, ki ga prepozna tudi povprečni slovenski potrošnik, ne gre le za hipotetično ugibanje glede njenega pomena, kot to zmotno meni tožeča stranka. Izpodbijana znamka pa na drugi strani nima pomena, čeprav urad pravilno ugotavlja, da lahko vzbuja določene asociacije; potrošnik bi namreč lahko besedo „MARGO“ dojel kot domišljijski pojem, ki mu lahko - še posebej v povezavi z besedilo „med i mlijeko“ ter likovno oblikovanostjo znaka - vzbudi določene asociacije tudi na besedo margarina. Pri tem pa tudi ni nepomembno, da je stranka z interesom imetnica več znamk „MARGO“, registriranih v razredu 30 NK za margarino, ki jih na trgu že več let uporablja za označevanje teh proizvodov. „MADEMOISELLE DE MARGAUX“ v slovenskem prevodu lahko pomeni „gospodična Margaux“, pri čemer je urad navedel možnosti, kaj bi beseda „Margaux“ še lahko pomenila (ime rodbine ali kraja), kar pa za zadevo niti ni odločilnega pomena. Sodišče se glede na jezikovne nianse in sposobnost razumevanja francoskega jezika strinja z zaključkom urada, da so vsebinsko pomembne vse besede, ki jih vsebuje ta besedna zveza, oziroma sta vsaj enakovredni besedi „MADEMOSELLE“ in „MARGAUX“. Beseda „MARGAUX“ torej ni dominanta za razlikovalnost znaka „MADEMOISELLE DE MARGAUX“. Tudi po presoji sodišča gre pri primerjanih znakih za vizualno, fonetično in vsebinsko različnost znakov, zato ne obstaja verjetnost zmede v javnosti in povezovanja s predhodno znamko in niso podani zavrnilni razlogi iz točke b) prvega odstavka 44. člen ZIL-1. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.