Jedro

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta, „če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.“ Besedilo terja visoko verjetnost nastanka škode. Če bi zadostovala zgolj možnost nastanka škode, bi bila v besedilu uporabljena beseda „lahko“.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju: Agencija) je 14.4.2008 izdala odredbo št. 4/08, s katero je ugotovila nekatere kršitve Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju: ZZavar). Zoper odredbo tožnik ni ugovarjal in je postala pravnomočna. Poročilo tožnika o odpravi kršitev je Agencija ocenila za nepopolno in je zato izdala odredbo o dopolnitvi poročila št. 4/08 z dne 19.6.2008 (v nadaljevanju: Odredba II), ugovor tožnika pa zavrnila z odločbo št. 40/08 z dne 15.7.2008 (v nadaljevanju: Odločba).

2. Tožnik s tožbo izpodbija Odredbo II in Odločbo. Zahteva tudi odložitev izvršitve Odredbe II, podrejeno pa predlaga izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 (začasna odredba).

3. Toženka je odgovorila na predlog za izdajo začasne odredbe in predlagala njeno zavrnitev.

4. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ti razlogi veljajo tudi pri izdaji začasne odredbe po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1. 5. Tožnik zatrjuje, da mu bo z izvršitvijo Odredbe II nastala težko popravljiva škoda tako v primeru, (1) če vztraja pri tem, da je izpolnil svoje obveznosti, ki so mu bile naložene s prvo odredbo (z dne 14.4.2008), kakor tudi v primeru, (2) če ravna po Odredbi II. Za vsakega od obeh primerov ponuja različno argumentacijo.

6. Za primer (1) navaja, da ima Agencija v določbi 3. odstavka 181. člena ZZavar podlago, da naloži nadzornemu svetu tožnika, da razreši člane uprave. Če nadzorni svet ne bo ravnal po odredbi Agencije, bo imela Agencija podlago, da tožniku odvzeme dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, zaradi česar bi moral tožnik začeti postopek prisilne likvidacije. Povzročene posledice (izguba prihodkov iz naslova poslovanja) bi bile takšne, da ne bi več omogočale vrnitve v prvotno stanje.

7. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta, „če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.“ Besedilo terja visoko verjetnost nastanka škode. Če bi zadostovala zgolj možnost nastanka škode, bi bila v besedilu uporabljena beseda „lahko“. Škoda, ki jo opisuje tožnik, ni škoda, ki bi jo v tem trenutku lahko ocenili za zelo verjetno. Že izdaja odredbe, s katero se naloži nadzornemu svetu, da razreši člana ali člane uprave, je vezana na poprejšnji razmislek Agencije o pomenu same kršitve. Zoper akt Agencije je mogoče na podlagi določb 32. člena ZUS-1 vložiti smiselno enako zahtevo, kot je obravnavana. Tudi stališče nadzornega sveta tožnika ni vnaprej znano (samoumevno), kot skuša nekako prikazati tožnik. Nadzorni svet mora predvsem upoštevati objektivni interes zavarovalnice in ne interes člana oziroma članov njene uprave.

8. Za primer (2) tožnik navaja, da bi moral oblikovati dvojne zavarovalno-tehnične rezervacije. Po njegovem izračunu bi zaradi tega imel v poslovanju za leto 2008 izgubo v poslovanju. Posledično bi moral omejiti prodajo življenjskih zavarovanj, vezanih na SDVP, ki imajo vgrajeno minimalno zajamčeno izplačilo glavnice ob dospetju, kar bi pomenilo izgubo strank in s tem povezanih premij, kar bi „težko nadomestil z drugimi zavarovalnimi produkti.“

9. Iz spisovnega gradiva ni razbrati, da bi Agencija terjala dvojno oblikovanje rezervacij, na čemur gradi tožnik svojo argumentacijo v prid nastanka težko popravljive škode v primeru (2). V Odredbi II (na 10. strani) in v Odločbi (9. stran) je to izrecno zanikano. Iz celotne vsebine Odredbe II in Odločbe je razvidno le, da Agencija zahteva od tožnika, da oblikuje matematične rezervacije kljub temu, da za izplačilo zajamčenega zneska (ob doživetju) pri življenjskih zavarovanjih A. in B. jamči Banka D. Razlog je (v bistvenem) ta, da je v razmerju do zavarovancev sama odgovorna za plačilo, „da obstaja tudi možnost predčasnega vračila vplačila s strani Banka D.,“ (4. stran Odločbe), kakor tudi zaradi možnih „solventnostnih, likvidnostnih težav Deutsche Bank“ (6. stran Odločbe). Agencija je izrecno navedla, da se ne spušča v tehnično izvedbo, „kako bo Zavarovalnica izračunavala in evidentirala zavarovalno-tehnične rezervacije za zajamčeno izplačilo glavnice ob zapadlosti za življenjska zavarovanja, vezana na investicijske sklade z enkratnim plačilom premije in jamstvom ob doživetju – A. in B.“ Zato tudi ni mogoče pritrditi nadaljnjemu sklepanju tožnika o nastanku težko popravljive škode.

10. Glede na vse zgoraj navedeno je Vrhovno sodišče tako zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljena zavrnilo, saj niso podani pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za odložitev izvršitve izpodbijane Odredbe II, niti pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1.