Jedro

Dokazno breme glede odpovedi najemne pogodbe je prvostopenjsko sodišče pravilno naložilo toženi stranki, ki se je nanjo sklicevala. V nasprotju s pritožbenim razlogovanjem tožeče stranke je bila torej tožena stranka tista, ki je skladno s svojimi ugovornimi navedbami v konkretnem gospodarskem sporu morala dokazati, da je tožeča stranka odpoved prejela in ne tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati dejstvo, da ji odpoved ni bila vročena.

V izkazu dejstev, da sporno elektronsko sporočilo obstaja, da je bilo poslano tožeči stranki na pravilen naslov in tudi da iz predložene zaslonske slike ne izhaja kakšno avtomatsko generirano elektronsko sporočilo o tem, da elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 tožeči stranki na naslov info@... ni bilo dostavljeno, pa je glede na običajno delovanje elektronske pošte konzumirano tudi dejstvo prejema. V dokaz nasprotnega, tj. da omenjenega elektronskega sporočila ni prejela, tožeča stranka namreč ni zatrjevala in dokazovala, da naslov, na katerega ji je bilo poslano, ne obstaja, da ni pravilen ali pa kakšno drugo okoliščino, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo pošiljanje oziroma prejemanje elektronske pošte v kritičnem času onemogočeno (npr. začasne tehnične težave).

Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnost, je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je torej napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, tako da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V primeru, ko protislovje ni posledica prenosa podatkov iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak eventuelno za zmotno dokazno oceno.

Stranka pogodbo odpove z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da želi prenehanje zakupnega razmerja. Če ni določeno drugače, za odpoved zadošča izjava v kakršnikoli obliki. Volja doseči prenehanje zakupne (oziroma najemne) pogodbe je lahko izjavljena tudi s konkludentnimi dejanji. Tako se za odpoved pogodbe šteje zahteva zakupodajalca, da naj mu zakupnik vrne zakupljeno stvar. Z enakim sklepanjem bi lahko šteli za izkaz odpovedi, če zakupnik sam od sebe vrne stvar zakupodajalcu. Ne moremo pa šteti za znak odpovedi prenehanje plačevanja zakupnine.

Za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, (v I. točki izreka izpodbijane sodbe) da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 1.311,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska v višini 1.098,00 EUR od dne 14. 1. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 91,50 EUR od dne 8. 2. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 91,50 EUR od dne 8. 3. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 15,25 EUR od dne 8. 4. 2021 dalje do plačila, - od zneska v višini 15,25 EUR od dne 8. 5. 2021 dalje do plačila.“ in (v II. točki izreka izpodbijane sodbe), da mora tožnik toženki v roku 8 dni od dne prejema (te) sodbe povrniti 756,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru je tožeča stranka zahtevala še, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Te je konkretizirano priglasila na sami vlogi.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pritožbenem postopku v gospodarskem sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Slednji pritožbeni razlog v postopkih v sporu majhne vrednosti ni dovoljen.

_Glede odpovedi najemne pogodbe_

7. Tožeča stranka sodišču prve stopnje uvodoma očita zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem navaja, da je bilo dokazno breme za izkaz vročitve _domnevne_ odpovedi najemne pogodbe (tj. elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018) na toženi stranki, tožeča stranka pa zaradi zatrjevanja negativnega dejstva, da ji domnevno elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 nikoli ni bilo vročeno in da se z njim ni seznanila1, kakršnih koli dokazov že po naravi ni mogla predložiti niti tega ni bila dolžna dokazovati. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je tako prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je dokazno breme glede dokazovanja (ne)vročitve domnevne odpovedi obligacijskega razmerja na tožeči stranki.

8. Z opisano grajo pritožbeno sodišče ne soglaša. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem odpovedi najemne pogodbe pravilno oprlo na 616. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki v prvem odstavku določa, da zakupna oziroma najemna pogodba, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč določeni odpovedni rok, v drugem pa da če odpovedni rok ni določen s pogodbo ali z zakonom ali po krajevnih običajih, potem je ta rok osem dni; odpoved pa se ne sme dati ob neprimernem času. Prav tako pravilno je – glede na citirano zakonsko dikcijo – dokazno breme glede odpovedi najemne pogodbe naložilo toženi stranki, ki se je nanjo sklicevala (za primer, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili o najemu sledilnih naprav in uporabi elektronskega sistema tožeče stranke – prim. prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 6. 2021). V nasprotju s pritožbenim razlogovanjem tožeče stranke je bila torej tožena stranka tista, ki je skladno s svojimi ugovornimi navedbami v konkretnem gospodarskem sporu morala dokazati, da je tožeča stranka odpoved prejela2 in ne tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati dejstvo, da ji odpoved ni bila vročena. Tega prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni zapisalo.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka s svojim dokazovanjem dejstva odpovedi uspela. Na podlagi vpogleda v listini, ki ju je v dokaz svojih navedb predložila (tj. samega elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 in zaslonske slike zgodovine elektronskih sporočil3, med katerimi je razvidno tudi sporočilo z dne 30. 5. 2018), ter zaslišanja priče A. A. in zakonitega zastopnika B. B. je ugotovilo (oziroma štelo za dokazano) tako dejstvo obstoja kot tudi tožnikovega prejema elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018. V izkazu dejstev, da sporno elektronsko sporočilo obstaja, da je bilo poslano tožeči stranki na pravilen naslov4 in tudi da iz predložene zaslonske slike ne izhaja kakšno avtomatsko generirano elektronsko sporočilo o tem, da elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 tožeči stranki na naslov info@... ni bilo dostavljeno, pa je glede na običajno delovanje elektronske pošte konzumirano tudi dejstvo prejema.5 V dokaz nasprotnega, tj. da omenjenega elektronskega sporočila ni prejela, tožeča stranka namreč ni zatrjevala in dokazovala, da naslov, na katerega ji je bilo poslano, ne obstaja, da ni pravilen ali pa kakšno drugo okoliščino, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo pošiljanje oziroma prejemanje elektronske pošte v kritičnem času onemogočeno (npr. začasne tehnične težave). Ker v obravnavanem primeru tožena stranka tega ni storila in je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov – kot že izpostavljeno - izrecno ugotovilo, da je bilo sporno sporočilo poslano na pravilen elektronski naslov in da tožeča stranka kakršnega koli avtomatsko generiranega elektronskega sporočila o tem, da sporočilo z dne 30. 5. 2018 tožniku na naslov info@... ni bilo dostavljeno, pa s svojo nasprotno (splošno) trditvijo, da sporočila ni prejela, ni mogla uspeti.

10. Po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča, ki v nasprotju z zatrjevanji tožeče stranke ni materialnopravna, bi s takšnim svojim ugovorom uspela le, če bi dokazala zatrjevano pozitivno dejstvo, da je sporno elektronsko sporočilo ponarejeno. Dokazno breme glede tega je bilo namreč na njej oziroma se je nanjo prevalilo glede na opisano dinamiko predmetnega spora6. Trditvam o prejemu oziroma vročitvi odpovedi bi se namreč uspešno uprla prav na ta način. V ta namen pa bi morala predlagati tudi ustrezne dokaze. Ker tega ni storila, pa tekom postopka pri sodišču prve stopnje ni uspela vzbuditi dvoma o tem, da je elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 pristno. Povedano drugače, tožena stranka je v postopku zatrjevala tako obstoj elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018, s katerim je odpovedala najemno pogodbo, kot tudi dejstvo, da ga je poslala tožeči stranki. Predložila je elektronsko sporočilo, ki vsebuje odpoved, prav tako tudi zaslonsko sliko zgodovine elektronskih sporočil, ki izkazuje pošiljanje. S tem pa je dokazno breme glede nepristnosti elektronskega sporočila prevalila na tožečo stranko, saj je bila ona tista, ki je trdila, da je listina ponarejena. Zato je tudi ona tista, ki bi morala dokazati, da je elektronsko sporočilo ponarejeno – tožena stranka je namreč svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že s predložitvijo samega sporočila in tudi njegove zaslonske slike (ki po navedbah same tožeče stranke iz pritožbe vsebuje sicer _domnevno_ poslana elektronska sporočila). Drugačne pritožbene navedbe po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene.

11. Prav tako niso utemeljeni očitki, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na sodno prakso, tj. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 23/2013 z dne 7. 10. 2014. Ne gre namreč za to, da je sodišče v citirani zadevi odločalo o pristnosti podpisa na sporazumu, podpisanega s strani obeh pravdnih strank, v tem konkretnem primeru pa za vprašanje odpošiljanja in vročitve enostranske izjave tožene stranke, tj. elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018. V obeh primerih gre za vprašanje pravilne porazdelitve dokaznega bremena glede pristnosti listine v luči razvoja pravdnega postopka in v zvezi s tem se je prvostopenjsko sodišče povsem ustrezno oprlo na navedeno sodbo VS RS.

12. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe uveljavlja, da je sodišču prve stopnje na temelju določbe 227. člena ZPP predlagala, da toženi stranki naloži predložitev _zaslonske fotografije elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 in izpis iz računalniške evidence zgodovine elektronskih sporočil ter zaslonsko sliko takšnega zgodovinskega izpiska za mesec maj 2018, iz katerih bi bilo lahko razvidno, da omenjeno elektronsko sporočilo tožeči stranki ni bilo vročeno niti posredovano_, da je tožena stranka zaslonsko fotografijo domnevnega elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 sicer predložila, da pa ni predložila izpisa iz računalniške evidence zgodovine elektronskih sporočil (prejetih in poslanih) in zaslonske slike takšnega zgodovinskega izpiska za mesec maj 2018 ter da ji tega na podlagi predloga tožeče stranke ni naložilo niti sodišče prve stopnje. V zvezi z navedenim postopanjem slednjemu tako očita kršitvi iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Po presoji pritožbenega sodišča o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v takšnem primeru sploh ne moremo govoriti. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov ne predstavljajo razlogov o odločilnih dejstvih v smislu citirane zakonske določbe, pa tožeča stranka s tovrstnim očitkom ne more uspeti.

14. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po presoji pritožbenega sodišča za konkretni primer to ne velja. Sodišče prve stopnje je s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo pošiljanja očitno lahko ugotovilo že na podlagi dokazov, ki jih je na ugovor tožeče stranke predložila tožena stranka sama, izvedbo pritožbeno izpostavljenih dokazov pa iz razloga nepotrebnosti zavrnilo (kot izhaja iz dokaznega sklepa z dne 5. 4. 2022, zaradi česar se tožeča stranka v pritožbenem postopku neutemeljeno sklicuje na to, da izpodbijana sodba glede zavrnitve ne vsebuje nikakršnih razlogov7) oziroma predloga tožeče stranke, da se toženi stranki naloži predložitev izpisa iz računalniške evidence zgodovine poslanih in prejetih elektronskih sporočil ter zaslonske slike takšnega zgodovinskega izpiska za celoten mesec maj 2018, ni upoštevalo. Poleg tega o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP).

15. S pritožbenimi trditvami, i) da iz predložene zaslonske slike elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 izhajajo zgolj domnevno poslana elektronska sporočila, ne pa prejeta; ii) da bi morebitno avtomatsko generirano elektronsko sporočilo strežnika, da sporno elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 ni bilo poslano, izhajalo iz mape „Prejeto“; ter iii) da elektronski naslov info@... ni elektronski naslov tožeče stranke, tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu sicer prek očitka absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (katere pa – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – niso podane) izpodbija v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Ker v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP v postopku, kakršen je obravnavani, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, pritožbeno sodišče na navedene očitke ni odgovorilo.

16. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnost, je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je torej napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, tako da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V primeru, ko protislovje ni posledica prenosa podatkov iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak eventuelno za zmotno dokazno oceno.

17. Trditev tožeče stranke iz obravnavane pritožbe, da iz predložene zaslonske slike elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje sploh ne more izhajati dejstvo neobstoja kakršnega koli avtomatsko generiranega elektronskega sporočila o neuspešnem pošiljanju elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 in da je s tem nedvomno podana protispisnost, saj je o odločilnem razlogu, tj. vprašanju pošiljanja in seznanitve tožeče stranke s spornim elektronskim sporočilom, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o zaslonski sliki elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 in samo zaslonsko sliko tega elektronskega sporočila, glede na obrazložitev iz prejšnje točke ni utemeljena. Tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču v bistvu očita, da je kot dokaz dejstva neobstoja avtomatsko generiranega sporočila o neuspelem pošiljanju uporabilo neprimeren dokaz, ne pa napačnega prenosa vsebine tega dokaza med razloge izpodbijane sodbe. To pa, kot že pojasnjeno, v konkretnem pritožbenem postopku ni dovoljeno. Skozi prizmo sklicevanja na kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in trditve, da elektronski naslov info@... ni njen naslov, tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odpoved najemnega razmerja oziroma elektronsko sporočilo, ki je vsebovalo tovrstno odpoved, poslala na pravilen elektronski naslov tožeče stranke (prim. 20. točko obrazložitve).

18. Tožeča stranka tudi neutemeljeno uveljavlja, da elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 tudi sicer ni moglo predstavljati veljavne izjave o odpovedi konkretnega trajnega upniško-dolžniškega razmerja, saj iz pavšalne in nekonkretizirane prošnje, naj tožeča stranka odmontira domnevno testno vgrajene naprave zaradi previsoke cene, ne izhaja jasna volja tožene stranke po odpovedi najemnega razmerja (navedeno domnevno izjavo bi bilo po navedbah tožeče stranke mogoče šteti kvečjemu kot očitek tožene stranke, da je cena za najem sledilnih naprav in uporabo sistema ... previsoka).

19. Stranka pogodbo odpove z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da želi prenehanje zakupnega razmerja. Če ni določeno drugače, za odpoved zadošča izjava v kakršnikoli obliki. Volja doseči prenehanje zakupne (oziroma najemne) pogodbe je lahko izjavljena tudi s konkludentnimi dejanji. Tako se za odpoved pogodbe šteje zahteva zakupodajalca, da naj mu zakupnik vrne zakupljeno stvar. Z enakim sklepanjem bi lahko šteli za izkaz odpovedi, če zakupnik sam od sebe vrne stvar zakupodajalcu. Ne moremo pa šteti za znak odpovedi prenehanje plačevanja zakupnine.8

20. Ko je sodišče prve stopnje toženkino izjavo oziroma elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 z vsebino: _„Prosim če odmontiraš tvoje testno vgrajene naprave. Cena nam je glede na konkurenco previsoka.“_ okvalificiralo kot (enostransko) izjavo o odpovedi najemne pogodbe, je glede na v prejšnji točki povzeto teoretično izhodišče ravnalo pravilno. Tožena stranka v obravnavanem primeru sledilnih naprav najemodajalcu, tj. tožeči stranki, sicer ni vrnila sama od sebe (sodišče pa je ugotovilo, da jih tudi ni bila dolžna odstranjevati sama in je ravnala pravilno, ko je k temu najprej pozvala tožečo stranko; prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je pa na podlagi elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018, v katerem je k odstranitvi sledilnih naprav pozvala najemodajalko, tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče sklepati o njeni volji po prenehanju pogodbenega razmerja. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Trditev, da sporočilo z dne 30. 5. 2018 ne more imeti takšne pravne posledice za obstoječe pravno razmerje, ker ga tožena stranka ni zatrjevala, pa tudi ni resnična. Tožena stranka je zatrjevala, da pravdni stranki nikoli nista sklenili dogovora glede najema sledilnih naprav, _na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do plačila, ki ga vtožuje v tem postopku._ Za primer, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, tj. da tak dogovor je obstajal (in to se je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi zgodilo, takšna ugotovitev pa predstavlja neizpodbojno dejansko stanje), pa je tožena stranka trdila še, da je bil skladno z določbo 333. člena OZ v zvezi 616. členom OZ najpozneje s pozivom tožene stranke tožeči stranki, da odstrani sledilne naprave iz vozil tožene stranke (torej najpozneje dne 30. 5. 2018) odpovedan s potekom 8-dnevnega odpovednega roka in da je kakršno koli pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, če bi to obstajalo, tako prenehalo najkasneje z dnem 7. 6. 2018, zaradi česar tožena stranka po tem datumu ni bila več upravičena do kakršnega koli plačila na njegovi podlagi.

21. Pritožbene navedbe o tem, da je predmetna izjava nerazumljiva in kontradiktorna (če naj bi bile sledilne naprave v vozila tožene stranke vgrajene testno za brezplačno preizkusno obdobje, zakaj bi tožena stranka potem zahtevala njihovo odstranitev), da so zato med seboj v nasprotju zaključki sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedb B. B. in A. A. in pristnosti elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 ter da bi tožena stranka morala – če bi elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 res predstavljalo njeno jasno voljo po odpovedi najemnega razmerja – glede na očitno pasivnost tožeče stranke preveriti, ali je tožeča stranka sporočilo prejela, tožeči stranki pa vsaj fizično omogočiti odstranitev vgrajenih naprav, predstavljajo kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki v tem postopku ni dovoljena. Poleg tega (razen očitka o kontradiktornih zaključkih prvostopenjskega sodišča) predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote. Pritožbeno sodišče se vsled navedenega z njimi ni bilo dolžno ukvarjati. Na trditev o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker so glede odločilnega dejstva razlogi sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju9, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ni utemeljena. Tožeča stranka nasprotujoče si trditve v bistvu pripisuje nasprotni stranki in ne sodišču prve stopnje. Slednje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da je bil sklenjen dogovor o brezplačnem preizkusnem obdobju. Ravno nasprotno. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo,da sta stranki v letu 2017 sklenili najemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot najemodajalka zavezala, da bo toženi stranki kot najemnici izročila 6 sledilnih naprav in računalniški program za nadzor teh naprav v rabo, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo zanje plačala najemnino (prim. 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

_**Glede upravičenosti za zastopanje**_

22. Tožeča stranka v nadaljevanju svoje pritožbe graja materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je imel A. A., ki je domnevno poslal elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018, veljavno pooblastilo tožene stranke za izjavljanje volje v njenem imenu in bi njegovo ravnanje lahko rezultiralo v odpovedi najemne pogodbe v razmerju do tožeče stranke. V ta namen trdi, da je bila resda seznanjena s tem, da je A. A. opravljal delo za tožečo (pravilno: toženo) stranko, da pa je bila prepričana, da on ne nastopa v imenu in za račun ter ne more zastopati tožene stranke, ker je „običajen“ delavec. Glede vseh okoliščin v okviru najemnega razmerja se je vedno dogovarjala zgolj z zakonitim zastopnikom tožene stranke B. B. 23. Pritožbeno sodišče z očitkom zmotne uporabe materialnega prava ne soglaša. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotavljalo, ali je tožeča stranka po okoliščinah lahko sklepala, da toženkin zaposleni A. A. v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja nastopa kot njen zastopnik in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da v konkretnem primeru ni dvoma, da je tožeča stranka vedela, da je A. A. nastopal kot njen zastopnik. Skladno z ugotovitvami, da je zakoniti zastopnik B. B. tožniku kontakt A. A. po SMS sporočilu poslal že v marcu 2017 (A 11), da je imel njegovo telefonsko številko v povezavi s toženo stranko shranjeno v svojem telefonskem imeniku (A 20) in da je elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 A. A. poslal po naročilu B. B., drugačen materialnopravni zaključek niti ni mogoč. Navedbe, ki jih tožeča stranka ponuja v pritožbi in z njimi prikazuje drugačno dejansko sliko stvari, so prepozne. K temu je dodati še, da se tožena stranka v obravnavanem gospodarskem sporu odpovedi najemnega razmerja po A. A. ne upira, temveč se nanj izrecno sklicuje. To pa pritožbeno sodišče dodatno utrjuje v prepričanju, da ravnanje njenega zaposlenega A. A. odobrava.

_**Glede uporabnine**_

24. Ko je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so delno izkazane trditve tožeče stranke, in sicer da je bila med pravdnima strankama v letu 2017 sklenjena najemna pogodba, s katero se je tožnik kot najemodajalec zavezal, da bo toženki kot najemnici izročil 6 sledilnih naprav in računalniški program za nadzor teh sledilnih naprav v rabo, toženka pa se je zavezala, da mu bo zanje plačala najemnino, delno pa trditve tožene stranke, tj. da je najemna pogodba, sklenjena med strankama, v skladu s prvim in drugim odstavkom 616. člena OZ prenehala na podlagi odpovedi z dne 30. 5. 2018 po poteku odpovednega roka 8 dni dne 7. 6. 2018, je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo še po drugih pravnih podlagah, med drugim na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti namreč nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

25. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče presodilo, da trditve pravdnih strank ne omogočajo presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, saj tožnik svojega prikrajšanja ni zatrjeval, toženkine obogatitve pa ne izkazal. Navajal je le, da so mu do dne 10. 3. 2021 nastajali stroški zagotavljanja storitev sledenja, in sicer predvsem stroški zagotavljanja signala preko operaterja, nadzora nad pravilnostjo delovanja sistema ..., stroški strežnikov in drugi fiksni stroški za potrebe zagotavljanja storitev, pri čemer pa teh stroškov ni konkretiziral. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da sta v letu 202010 razvidni le dve osamljeni prijavi (da je toženka do sistema v prejšnjih obdobjih dostopala tudi večkrat dnevno) in da na podlagi teh o kakršnikoli obogatitvi ni mogoče govoriti.

26. V pritožbi tožeča stranka tovrstne materialnopravne zaključke graja in uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nezakonito in nepravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena niti do uporabnine. Pri tem se sklicuje na stališče sodne prakse, po katerem je treba pojem koristi razlagati zelo široko in se ne spuščati v vprašanje, ali je tožena stranka ves čas uporabljala stvar ali ne, saj je za obogatitveni zahtevek pomembno le, ali bi se obogateni s stvarjo lahko okoristil, pri čemer je irelevantno, ali je to opustil in zakaj je to storil II Ips 298/2004 z dne 14. 7. 2004). V sodni praksi je po njenih navedbah tudi široko sprejeto stališče, da je primeren način ugotavljanja koristi, ki jo je imel obogateni z uporabo določene stvari, višina tržne najemnine, ki bi jo za uporabo takšne stvari moral plačati (Cp 301/2016 in I Cp 3513/2012). V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka utemeljuje še, da je imelo naslovno sodišče v predmetnem spisu od upoštevanju vrednosti spornega predmeta (1.311,50 EUR) obilico navedb in podatkov, da bi tožeči stranki moglo in moralo prisoditi uporabnino v višini tržne najemnine, ki je enaka tožbenemu zahtevku.

27. Pritožbeno sodišče na predhodno navedene očitke v tej sodbi ni odgovarjalo. Zahtevek tožeče stranke ne podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi namreč v konkretnem primeru ne bi bil utemeljen niti ob predpostavki, če bi tožeča stranka tako zatrjevala kot tudi dokazala prikrajšanje in obogatitev. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ugotovilo sledeča dejstva: - skladno s prejetim elektronskim sporočilom z dne 30. 5. 2018 z vsebino: _„Prosim če odmontiraš tvoje testno vgrajene naprave. Cena nam je glede na konkurenco previsoka.“_ je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala na podlagi odpovedi dne 7. 6. 2018; - tožeča stranka se na toženkin poziv k demontaži vseh naprav z dne 30. 5. 2018 ni odzvala; - toženka sledilnih naprav iz vozil ni bila dolžna odstranjevati sama in je ravnala pravilno, ko je k temu najprej pozvala tožnika (tožnik je namreč sam povedal, da naprave vselej demontira sam ali za to angažira pooblaščene servise, da stranka sama demontira napravo, pa se zgodi zelo redko in v tem primeru tožnik da stranki slikovna navodila, ki pa jih v konkretnem primeru toženki ni poslal).

28. Ker ta dejstva pritožbeno niso izpodbojna in po presoji pritožbenega sodišča v materialnopravnem smislu pomenijo, da je tožeča stranka v svoje prikrajšanje privolila, svojih materialnopravnih stališč, ki so povzeta iz sodne prakse in se nanašajo na obstoj in višino koristi od uporabe, v tem pritožbenem postopku ne more uspešno uveljaviti.

_**Glede sodbe presenečenja**_

29. Glede na to, da tožeča stranka izpodbijano sodbo označuje kot sodbo presenečenja, ji pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja.11 Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. V obravnavanem primeru pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju ni šlo za tak primer.

30. Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama obstoji in da tudi v času začetka predmetnega postopka še traja. Prav tako pravilno poudarja, da je tožena stranka po drugi strani navajala, da sta se stranki dogovorili za preizkusno obdobje, v katerem bo toženka brezplačno uporabljala tožnikove sledilne naprave in sistem ..., pri čemer trajanja preizkusnega obdobja nista opredelili, da sta se dogovorili tudi, da _bo tožnik_, če se toženka za sklenitev pogodbe ne bo odločila, sledilne naprave brezplačno odstranil iz vozil ter da toženka z delovanjem sledilnih naprav ni bila zadovoljna, da je pridobila boljšo ponudbo in da se zato za najem sledilnih naprav pri tožniku ni odločila. Spregleda pa, da je tožena stranka – kljub zatrjevanju, da pravdni stranki nikoli nista sklenili dogovora glede najema sledilnih naprav, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do plačila, ki ga vtožuje v tem postopku – za primer, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, tj. da tak dogovor je obstajal (in to se je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi zgodilo, takšna ugotovitev pa predstavlja neizpodbojno dejansko stanje), ta trdila še, da je bil skladno z določbo 333. člena OZ v zvezi 616. členom OZ najpozneje s pozivom tožene stranke tožeči stranki, da odstrani sledilne naprave iz vozil tožene stranke (torej najpozneje dne 30. 5. 2018) odpovedan s potekom 8-dnevnega odpovednega roka in da je kakršno koli pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, če bi to obstajalo, tako prenehalo najkasneje z dnem 7. 6. 2018, zaradi česar tožena stranka po tem datumu ni bila več upravičena do kakršnega koli plačila na njegovi podlagi. In ravno v tem je po presoji pritožbenega sodišča razlog, da o sodbi presenečenja v tem primeru ne moremo govoriti.

31. Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na pravno podlago, na katero tožeča stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati. Tožena stranka je zatrjevala dejstva v smeri odpadle podlage (tj. da je najemna pogodba oziroma kakršno koli pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo najkasneje z dnem 7. 6. 2018), tožeča stranka, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, pa bi v trditvah tožene stranke tudi morala prepoznati zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 190. člena OZ, zaradi česar po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva. Glede na pravilo iz 453. člena ZPP pa stranki svojih trditev na naroku dne 5. 4. 2022 ne bi mogli dopolnjevati niti v primeru, če bi sodišče prve stopnje takrat pojasnilo, da kot relevantne pravne podlage za odločitev v tem sporu ne šteje zgolj določb o najemni pogodbi, temveč tudi določbe o neupravičeni obogatitvi.

32. Pritožbene navedbe, da pravdne stranke niso podale navedb, ki bi utemeljevale zaključek sodišča prve stopnje o prenehanju najemnega razmerja (kar je sicer nekonsistentno s pritožbo v tistem delu, v katerem pa so tožničine navedbe o tem, da je naslovno sodišče materialnopravno zmotno štelo, da trditve pravdnih strank ne omogočajo presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi), s tem pa botrovale odločitvi, da tožeča stranka po pogodbeni podlagi ni upravičena do plačila, da pa bi s tem v zvezi lahko zahtevala uporabnino, se po vsem obrazloženem tako izkažejo za neutemeljene. Enako tudi očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo pojasnjeno, je imela tožeča stranka v tem postopku skladno s podanimi ugovori tožene stranke možnost, da zahtevek za primer, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je najemna pogodba prenehala, ustrezno utemelji tudi na določbah o neupravičeni pridobitvi.

33. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

34. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Iz pripravljalne vloge z dne 17. 6. 2021 je razvidno, da je tožeča stranka trdila, da elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 ni nikoli prejela, da ga tožena stranka ni nikoli posredovala, da omenjeno sporočilo ne obstaja. S predlogom, da naj sodišče prve stopnje zahteva od tožene stranke izročitev določenih listin, pa je dokazovala, da elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 tožeči stranki ni bilo posredovano (prim. list. št. 62 in 63). 2 Kot za večino izjav volje tudi za odpoved velja, da učinkuje s trenutkom, ko jo prejme druga pogodbena stranka, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 333. člena OZ. Tako M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 717. 3 Pravdni stranki navedeni dokaz sicer omenjata _kot zaslonska slika elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018_. 4 Tožeča stranka v pritožbi celo sama navaja, da _iz zaslonske slike elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 izhajajo zgolj domnevno poslana elektronska sporočila (ne pa prejeta)_ in da _to izhaja iz odebeljenega zapisa „Poslano“ v levem stolpcu orodne vrstice programa in na vrhu delnega seznama domnevno poslanih sporočil „Išči poslano“_. 5 Zaradi česar tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi bil edini upošteven dokaz o vročitvi in dejanski seznanitvi tožeče stranke z domnevnim elektronskim sporočilom povratnica, s katero bi takšno elektronsko sporočilo, če že naj šteje za odpoved najemnega razmerja, v skrbnem poslovanju med gospodarskimi subjekti moralo biti poslano. Ne gre namreč za vročitev v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju, poleg tega je trditev tožeče stranke, da bi bilo potrebno elektronsko sporočilo poslati s povratnico, nesmiselna. 6 Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju z navajanji iz pritožbe ni zapisalo, da je dokazno breme za nevročitev na tožeči stranki. Zapisalo je, da se je glede na to, da je tožena stranka dokazala obstoj elektronskega sporočila, iz katerega je razvidna odpoved, pa tudi to, da ga je poslala, na tožečo stranko prevalilo breme dokazovanja o ponarejenosti tega sporočila. 7 Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ker tožeča stranka v pritožbi sama trdi, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 5. 4. 2022 očitno zavrnilo (iz dokaznega sklepa izhaja, da iz razloga nepotrebnosti), pa kršitev določb pravdnega postopka ni podana. 8 Tako M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 717. 9 Tožeča stranka v pritožbi navaja, da če med pravdnima strankama namreč ni bil sklenjen dogovor o brezplačnem preizkusnem obdobju (mišljeno je verjetno ravno obratno, da je bil sklenjen), tožena stranka tudi ni imela razloga, da bi v okviru elektronskega sporočila z dne 30. 5. 2018 zahtevala odstranitev testno vgrajenih sledilnih naprav. 10 Vtoževani znesek 1.098,00 EUR iz računa št. 2187 z dne 31. 12. 2020 se namreč nanaša na letni najem vseh šestih sledilnih naprav. 11 Tako tudi VSL sodba I Cpg 125/2021 z dne 23. 3. 2022.