Jedro

Ni dolžnost igralnice, da igralca iger na srečo zaščiti v vsakem primeru pretiranega igranja, in ne odgovarja za zmanjšanje njegovega premoženja, če ga ne. Igralnica naj ukrepa le tedaj, ko igralec sam ne zmore in ko bi to vodilo do izgub, ki bi lahko ogrozile preživljanje igralca in njegove družine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 13.871,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je bil v času od 9. 1. 2009 do 25. 2. 2011 (oziroma do 1. 8. 2011) redni gost igralnice A., v tem času naj bi jo obiskal kar 383 - krat. Trdil je, da je patološki hazarder, ki ne zmore ustrezno presoditi svojega ravnanja in se upreti igranju. Po njegovi oceni bi mu morala tožena družba prepovedati vstop v igralnico ali ga vsaj poučiti o možnosti samoprepovedi, preveriti njegovo premoženjsko stanje, z njim opraviti razgovor, opraviti poizvedbe pri drugih igralnicah v Sloveniji in Avstriji ter podobno in s tem preprečiti, da bi mu zaradi njegove zasvojenosti nastala škoda. Namesto tega je svoj delovni čas prilagodila njegovim željam, mu nudila poseben status (brezplačno hrano in pijačo, zaupen odnos osebja, možnost ločenega igranja, možnost višjih stav,...), vstop pa mu je prepovedala šele 1. 8. 2011. Vse to po njegovem mnenju kaže na njeno protipravno ravnanje po določbah Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) in posledično na njeno odškodninsko odgovornost. Ocenil je, da v kritičnem času ni bil sposoben razumeti pomena izjavljene volje, čeprav mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta, in je zato zaigral več kot 2,5 milijona EUR. Natančen znesek naj bi bil po njegovi oceni razviden iz toženkinih evidenc.

S primarnim tožbenim zahtevkom je zahteval plačilo odškodnine v višini 2.336.000,00 EUR, s podrednim zahtevkom pa najprej ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodbo o igranju iger na srečo, nato pa plačilo v enaki višini.

2. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da v toženkinem ravnanju ni zatrjevane protipravnosti oziroma njena ravnanja niso v vzročni zvezi s tožnikovim igranjem ter njegovimi posledicami. Dodeljevanja ugodnosti in prilagajanja delovnega časa ter prostora gostom ni štelo kot nedovoljeno spodbujanje k igranju in prekomernemu trošenju denarja. Tožena družba je izpolnila zakonske dolžnosti in igralce opozorila na odgovorno igranje, nudila jim je tudi informacije, kje lahko dobijo pomoč ob zasvojenosti, ni pa od nje mogoče zahtevati, da o tem vsakega igralca posebej pouči ali da mu ponudi obvestila v podpis. Igralčeve zavestne odločitve, da se ne bo seznanil z obvestili, ni štelo v breme tožene družbe. Kakršnekoli druge ukrepe pa bi bila po njegovi oceni dolžna sprejeti le, če bi ugotovila, da je izguba igralca psihično prizadela ali ogrozila njegovo premoženjsko eksistenco. Izgube pri tožniku pa niso povzročile vidnejše duševne stiske ali prizadetosti niti niso ogrozile tožnikove eksistence in eksistence njegove družine. Ni pritrdilo tožniku, da mu je listina o fiktivni prepovedi igranja še naprej omogočala igranje, ker je z njo preslepil svojo ženo, saj se na mnenje svoje žene ne ozira, navsezadnje še vedno igra. Tožnikovo željo, da izgubljeno priigra nazaj, je označilo kot primerljivo z željami povprečnega igralca. Zgolj zaradi visokega zneska zaigranega denarja mu po njegovi oceni igralnica ni bila dolžna izreči prepovedi igranja, za dokončno samoprepoved pa se tožnik ni želel izreči, čeprav se je zanjo odločil v Republiki Avstriji. Na ta način želi le fiktivno prikazati svojo nemoč in posledice zasvojenosti.

K presoji podrednega tožbenega zahtevka je dodalo, da tožnikove voljne sposobnosti niso bile okrnjene do te mere, da ne bi bil sposoben razsojati. Zatrjevane napake volje pa ničnosti ne morejo utemeljiti, takšna pogodba bi bila le izpodbojna. Čeprav tožnik razveljavitve pogodb ni zahteval, je ocenilo, da bi moralo tak zahtevek zaradi poteka enoletnega roka zavrniti.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo. Presojo pogodbenih obveznosti pravdnih strank je opravilo skozi namen varstvenih določil v ZIS. Ta je po njegovi oceni v varovanju pred pretiranimi, prekomernimi izgubami udeležencev, ki imajo za posledico tako resno poslabšanje njihovega materialnega položaja, da to lahko ogrozi njihovo preživljanje. Uporabilo je pooblastilo iz drugega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožniku dalo možnost, da svoje trditve prilagodi v luči tovrstne presoje. Tudi po dopolnitvi pa tožnik po njegovi oceni ni izkazal, da bi izguba v igralnici ogrozila preživljanje njega in njegove družine. Večji del denarja je izviral iz družbe B., ki jo je bilo sicer treba prestruktirirati, a to ni vplivalo na tožnikovo premoženjsko stanje, saj ni izkazal, da bi moral sredstva vrniti, niti, da bi izgubil zaposlitev ali da so na njihovo preživljanje vplivali porabljeni prihranki z ženine hranilne knjižice.

Poudarilo je, da mora tožnik svoje življenjske navade prilagoditi premoženjskemu stanju, ki ga je povzročil z igranjem in izgubami, saj varovanja eksistenčnega minimuma ni mogoče razumeti tako, da bo ohranil poprejšen lagoden način življenja, kar je utemeljilo tudi s primerom iz avstrijske sodne prakse. Opravilo je še primerjavo z drugimi zadevami avstrijskih sodišč,1 ki po njegovi presoji izhajajo iz načela, da nastopi igralničina odškodninska odgovornost tedaj, ko igralčeve izgube niso več v nobenem razmerju med prihodki in premoženjskim stanjem igralca. Kot takšne je avstrijsko Vrhovno sodišče npr. prepoznalo primera, ko je bila igralcu na javni dražbi prodana stanovanjska hiša ter ko je upokojenka utrpela izgube, ki so presegle njeno letno pokojnino, in niti prodaja s hipoteko obremenjene nepremičnine ni zadoščala za pokritje izgub iz iger na srečo. Zaključilo je, da bi v primeru, če bi tožena družba izpolnila katero od obveznosti, katerih neizpolnitev ji očita tožnik, ugotovila, da so kljub tožnikovi izgubi relativno visokih zneskov njegovi dohodki in premoženjsko stanje takšni, da ta ne ogroža njegovih premoženjskih, socialnih in družinskih temeljev.

Ob presoji pritožbe zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku je menilo, da pritožnik ni uveljavljal kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, po njegovi oceni pa je tožbeni zahtevek, ki se sklicuje na „seznam“, tudi nedoločen, saj ta ne obstaja niti ni del tožbenega zahtevka.

**Revizijski postopek**

4. Tožnik vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Ocenjuje, da je pritožbeno sodišče preozko razlagalo pravni standard „zaščita pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo“. Tega je izenačilo z izgubami, ki pripeljejo do takšnega poslabšanja igralčevega materialnega položaja, da je resno ogrožena njegova osnova za preživljanje. Bistvo zakonske ureditve (izpostavlja predvsem določbe 1., 8. in 84. člena ZIS) je po njegovi oceni v preventivni zaščiti občutljivih oseb pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja igre na srečo, torej v preprečevanju zasvojenosti z njimi in posledicami škodljivih vplivov zaradi nje. Opozarja na zapisano v poročevalcu Državnega zbora, iz česar po njegovi oceni izhaja dolžnost preventivnega varstva pred zasvojenostjo. Merilo protipravnosti, ki bi se kazalo zgolj in samo v resni ogroženosti za preživljanje posameznika, je po njegovi oceni materialno pravno zmotno. Izpostavlja ugotovljene okoliščine (številčnost in pogostost obiskov, igranje za večje vsote, imetništvo zlate kartice, laganje družini, izdajo fiktivnega potrdila o prepovedi igranja,...), ki so toženki naložile vsaj prizadevati si, da bi prepoznala in preprečila njegovo zasvojenost, za kar bi mu morala izreči tudi prepoved vstopa v igralnico. Zasvojenost skoraj vedno vodi v popoln zlom posameznika tako na psihičnem, telesnem, družinskem, socialnem in posledično oziroma obenem tudi na premoženjskem področju. Sprejeta odločitev je po njegovi oceni neživljenjska, nepravična in pravno nesprejemljiva, saj pomeni, da bi morala tožena družba svoje dolžnosti opraviti le, če igralec že pride v takšno situacijo, torej povsem propade. To je v nasprotju z namenom zakona in preventivnim učinkom uzakonjenih dolžnosti, ki jih je tožena družba povsem opustila (ni opravila niti razgovora z njim, ni opravila poizvedb o njegovih premoženjskih zmožnostih, ni se niti skušala prepričati, ali mu morda zaradi njegovega igranja grozijo finančne izgube, zaradi katerih bi bila resno ogrožena njegova osnova za preživetje, kaj šele da bi ga opozorila na tveganje, zlasti na možnost zasvojenosti z igrami na srečo, mu zagotovila napotke za odgovorno igranje in informacije o tem, kje lahko dobi pomoč). To bi ji nalagala profesionalna skrbnost ob njegovih 383. obiskih in zaigranih domala 2,5 milijonih EUR. Namesto tega pa mu je izdala fiktivno potrdilo o prepovedi igranja v igralnici A., da bi še naprej slepil svojo ženo, kar je nedvomno najmanj indic patološkega hazardiranja. Zmotno materialno pravno izhodišče, da objekt varstva ni posameznikova duševna in telesna celovitost, je po njegovi oceni vodilo tudi k nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Sodiščema nižjih stopenj očita tudi, da sta mu odvzeli možnost obravnave pred sodiščem, ker nista izvedli dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Ta bi potrdil, da je pataloški hazarder in odvisen od iger na srečo, kar je bistveno za pravno sumbsumcijo konkretnega primera pod pravne norme ZIS. Meni, da je dokazni predlog ustrezno substanciral in da bi s tem, ko bi izvedenec povedal, kako se kažejo znaki odvisnosti navzven in navznoter, kakšne so kognitivne motnje in podobno, izkazal, kako se je odvisnost v obravnavanem obdobju kazala pri njem. Namesto, da bi sodišče prve stopnje postavilo izvedenca, je njegovo delo prevzelo samo in ugotovilo, da mu ni nastala vidnejša duševna stiska, ter da je bila njegova želja, da zaigrano priigra nazaj, povsem primerljiva z željami povprečnega igralca. Opozarja, da je vse to obširno grajal že v pritožbi. Navedeno kršitev in kršitev pravice do izjave utemeljuje tudi z izostalo presojo potrdila zdravnika specialista z dne 14. 3. 2011, kliničnega psihološkega izvida z dne 13. 3. 2011 in izvida z dne 14. 3. 2011. 5. Tožena družba je na vročeno revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

Ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, kar velja tudi za določbo o zaščiti mladoletnikov in drugih občutljivih oseb pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo. Izpostavlja, da sta ogroženost eksistenčnega minimuma postavili kot kumulativen in ne kot edini pogoj, da je izpolnila vse zakonske dolžnosti in da konkretnih znakov zasvojenosti pri tožniku ni opazila. Meni, da je odločitev posameznika, da porabi večje vsote denarja, če lahko kljub temu živi lagodno, aktivno ukrepanje igralnice pa je na mestu, ko začne igranje ogrožati temelje za življenje. Opozarja, da nima pooblastil, da preverja premoženjsko stanje igralcev, tudi ostale dolžnosti, ki ji jih pripisuje tožnik, pa so po njeni oceni prestroge. Skope zakonske določbe jih ne nalagajo. Izrek prepovedi igranja je po njeni oceni namenjena sankcioniranju igralčevih kršitev pravil, ne pa njegovi zaščiti, v letu 2011 jo je tožniku izrekla zaradi tega, ker ni želel zapustiti igralnice. Tožnikovo obnašanje pred tem pa ni zahtevalo nobenih ukrepov. Opozarja na ugotovljeno, da tožnik še vedno obiskuje igralnico, čeprav temu nasprotujeta njegov terapevt in žena.

Izpostavlja, da od povprečnega igralca, ki je polnoleten, pričakuje, da se bo z obvestili, ki jih je zagotovila po 8. členu ZIS, seznanil, njegova morebitna opustitev pa ne more iti v njeno breme. Po njeni oceni sodišči nižjih stopenj tudi nista kršili določb pravnega postopka, saj bi se morali s tožnikovo zasvojenostjo ukvarjati šele, če bi ugotovili, da je tožnik z igranjem ogrozil svoj eksistenčni minimum. Tožnik navzven ni kazal znakov duševne ali finančne stiske, izvedenec pa za nazaj tudi ne more podati ustreznega mnenja.

**Dejansko stanje**

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na ugotovljeno: − tožnik je v igralnico prihajal skoraj dnevno (približno 383 krat) in v njej ostajal več ur dnevno; − tožena družba mu je podelila zlato kartico, ki mu je omogočala vrsto ugodnosti (brezplačna hrana, pijača,...); − tožnik se za igranje ni zadolževal, pač pa je zanj uporabljal premoženje družbe (1.794.916,50 EUR), svoje neto zaslužke, ki so znašali 7.891,90 EUR mesečno (skupno 284.108,40 EUR), in sredstva z ženine hranilne knjižice (165.000,00 EUR); − družbo je bilo treba sanirati in delno odprodati, a tožniku teh sredstev ni bilo treba vrniti, niti ni zato izgubil zaposlitve oziroma dohodkov, potrebnih za preživetje, na njihovo preživljanje pa tudi niso vplivali porabljeni prihranki z ženine hranilne knjižice.2 **Presoja revizijskega sodišča**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 9. Revizijski preizkus je v skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP osredotočilo le na razloge, ki jih je navedel revident (prvi odstavek 371. člena ZPP), pri tem pa izpustilo razloge obeh pravdnih strank, ki sežejo v ugotovljeno dejansko stanje, saj izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**O zatrjevanih procesnih kršitvah**

10. Revidentovi procesni očitki, s katerimi utemeljuje zatrjevano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično kršitev ustavno zavarovanih pravic, so usmerjeni v ugotavljanje dejstva, ali je bil zasvojen z igrami na srečo in v posledice te zasvojenosti. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper zavrnitev njegovega primarnega tožbenega zahtevka zavrnilo z nosilnim razlogom, da bi moral izkazati vpliv zasvojenosti na njegovo premoženjsko stanje v tej meri, da je igranje ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. To mu po oceni tega sodišča ni uspelo.3

11. Ogroženost izhaja iz na zunaj zaznavnega sveta (npr. kolikšni so tožnikovi dolgovi, prevzeti za zaigran denar, zaradi poravnave zaigranega zneska prodana nepremičnina, tožniku potrebna za bivanje, za ta namen prodani avtomobili ali drugo premoženje, ...). Dokazi, za katerih izvedbo se zavzema tožnik (postavitev izvedenca medicinske stroke, presoja potrdila zdravnika specialista z dne 14. 3. 2011, kliničnega psihološkega izvida z dne 13. 3. 2011 in izvida z dne 14. 3. 2011, ...), pa tudi po njegovem mnenju potrjujejo, da je patološki hazarder in odvisen od iger na srečo, torej njegov subjektiven odnos do igranja.

12. Če je presoja pritožbenega sodišča pravilna in je odločilna zunanja, navzven objektivno zaznavna sprememba v tožnikovem premoženju do te mere, da je lahko ogroženo njegovo preživljanje, o čemer se bo Vrhovno sodišče izreklo v nadaljevanju, neizvedba predlaganih dokazov tožniku ni onemogočila obravnave pred sodiščem. Povedano drugače: z zatrjevanimi dejstvi tožnik ne bi mogel uspeti, tudi če bi jih izkazal, zato izvedba dokazov ne bi bila smotrna.

**O izhodiščih za presojo**

13. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da je razmerje med pravdnima strankama pogodbene narave.4 Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb sta sodišči nižjih stopenj pravnomočno zavrnili. Sodišče druge stopnje tudi z razlogom, da ni določen. Tem razlogom revident v reviziji ni namenil očitkov, zato revizijsko sodišče njihove pravilnosti ni presojalo. Izhajalo je iz tega, da so pogodbe o igranju veljavne. Ob tem je utemeljenost v pretežni meri izgubilo tudi tožnikovo opozorilo, da je tožena družba izkoristila njegovo zasvojenost, da je pridobila dobiček. Ni jih mogoče upoštevati niti, kolikor bi s tem utemeljeval ničnost pogodb zaradi oderuškosti, niti, kolikor s tem želi prikazati svoje napake volje pri sklepanju pogodb, ki bi lahko vodile do izpodbojnosti pogodb.

14. Na temelju med pravdnima strankama sklenjenih pogodb, s katerimi je tožnik pristal na pravila igre na srečo, ki jo je ponudila tožena družba, bo revizijsko sodišče opravilo še nadaljnjo presojo, ali je tožena družba svoje pogodbene obveznosti izpolnila v skladu s skrbnostjo, ki jo od nje zahtevajo pravna pravila,5 in ali tožniku odgovarja za nastalo zmanjšanje premoženja.6

15. Obligacijsko pravo posebej ne ureja pogodbe, ki jo skleneta igralec in koncesionar, ki prireja igre na srečo. Njena vsebina je kljub temu s posebnim zakonom v določeni meri predpisana. Bistveno za odločitev torej je, ali je bila tožena družba v skladu s to vsebino dolžna prepoznati in preprečiti oziroma si vsaj prizadevati preprečiti tožnikovo zatrjevano zasvojenost in/ali njene posledice, ter ali odgovarja za zaigran denar, če tega ni storila.

16. Igre na srečo so kot nekatere substance (alkohol, cigareti, mamila) posamezniku lahko nevarne, saj vodijo v zasvojenost, ta pa velikokrat v posameznikov psihični, premoženjski in celo telesni propad. Družba in država se ob tem soočita s pomembno nalogo, kako jih v čim večji meri preprečiti. Pri tem sta načelno vedno dve poti: prepoved ali ustrezna regulacija. Medtem ko prva praviloma pripelje do črnega trga in pravno nereguliranih poti, ki se jih bodo poslužili posamezniki, da jih dosežejo, druga vodi v kompromis med tem, da je njihovo ponujanje dovoljeno, a hkrati nadzorovano. Praviloma nadzorovano do te mere, da ne bi vodilo k pretiranim škodljivim posledicam uporabnikov. Te druge poti se je poslužil tudi slovenski zakonodajalec. ZIS, ki ureja prirejanje iger na srečo, je bil večkrat spremenjen. Za konkreten primer najbolj odločilno spremembo je doživel v letu 2010 z novelo ZIS-C.7 Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, sta spremembo narekovali dve poglavitni okoliščini: zagotoviti, da igre na srečo potekajo v urejenem in nadzorovanem okolju, in poudarjena skrb države za igralce, ki naj prepreči njihovo odvisnost in s tem povezane škodljive posledice.8 Prvemu cilju služi izključna pravica države, da prireja igre na srečo in svojo pravico s koncesijo prenese na gospodarski subjekt. Drugemu pa obveznosti, ki jih koncesionarju kot tistemu, ki je to pravico dobil od države,9 za zaščito igralcev pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja igre na srečo nalaga pravo.

17. Prvi korak za njihovo zaščito, ki ga je že pred novelo ZIS-C ubral zakonodajalec, je prepoved udeležbe pri igrah na srečo osebam, starim manj kot 18 let. Z novelo pa je stremel tudi k zaščiti pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja drugih občutljivih oseb.10 Njihovi zaščiti v veliki meri služi spremenjeno besedilo 8. člena ZIS, ki v prvem odstavku določa, da morajo gospodarske družbe, ki pridobijo koncesijo za prirejanje iger na srečo, udeležence iger na srečo opozoriti na tveganja, zlasti na možnost za zasvojenost z igrami na srečo, jim zagotoviti napotke za odgovorno igranje in informacije o tem, kje lahko dobijo pomoč ob zasvojenosti. V drugem pa jim nalaga tudi, da s splošnim aktom opredelijo postopke in ukrepe, ki so namenjeni zaščiti igralca pred zasvojenostjo z igrami na srečo, kar vključuje obveščanje igralca o posledici čezmernega igranja in usposabljanje zaposlenih glede izvajanja odgovornega prirejanja iger na srečo. 18. Obveznosti, ki jih je zakonodajalec koncesionarju naložil v drugem odstavku, so precej nedorečene. Lahko se nanašajo zgolj na sprejem aktov, v katerih določijo, kako bodo obveščali igralce o nevarnostih igre na srečo, kot jim nalaga prvi odstavek tega člena, lahko tudi na izpolnitev kakšnih drugih ukrepov. Revizijsko sodišče ocenjuje, da koncesionarju kot profesionalnemu subjektu lahko naloži tudi, da ne zgolj sprejme ustrezne akte, v katerih uredi način podaje zahtevanih informacij, in te tudi (na tipski način) poda, pač pa tudi izvrši nekatere druge individualne ukrepe, potrebne za zaščito igralca, sicer bi bila določba sama sebi namen. Presoja, katere in kako daleč seže njegova dolžnost, pa terja posebno zadržanost: od nikogar namreč ni mogoče zahtevati več, kot je moral in mogel predvidevati ob tem, ko je igre na srečo dovoljeno ponujal na trgu. Zato kljub zakonodajalčevim usmeritvam ni mogoče kar pritrditi revidentovemu stališču, da bi morala toženka storiti vse, da bi preprečila njegovo zasvojenost z igrami na srečo. 19. Ni torej dolžnost koncesionarja, da igralca zaščiti v vsakem primeru pretiranega igranja, in ne odgovarja za njegovo zmanjšanje premoženja, če ga ne. Ni mogoče spregledati okoliščine, ki jo je tožena družba izpostavila v odgovoru na revizijo: obiskovalci so lahko le polnoletne osebe. Odločitev, kako bo razpolagal s svojim premoženjem, je stvar posameznika. Njegovo svobodo in dostojanstvo lahko ogroža tako premajhna kot pretirana skrb zanj. Pretirana skrb za posameznika bi zanikala posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta.11 Ni naloga države in v tem primeru koncesionarja, da mu dovoli le tisto, kar je dobro zanj, in mu prepreči, da doseže tisto, kar ocenjuje kot nekoristno in slabo zanj, pa čeprav je to povezano z visokim tveganjem in možnostjo, da ga igranje na srečo zasvoji. Pri presoji obveznosti obeh subjektov je zato treba najti pravo mero.

20. Razmerje med pravdnima strankama je v tem primeru pogodbene in v največji možni meri aleatorne narave. Tožnik k toženki ni prišel zato, da bi zadovoljil svoje eksistenčne potrebe, pač pa, da za svoje zadovoljstvo in zabavo preizkusi svojo srečo pri igri. Odločil se je za visoko tveganje in v zameno pričakoval visoke koristi, če se mu bo nasmehnila sreča. V račun je moral vzeti tudi, da bo v primeru, če se mu ne, njegova izguba lahko visoka. Ne le v absolutnem znesku, pač pa, da lahko izgubi vse, kar je vložil. Da bi preprečil izgube, ki si jih ne more privoščiti, ima igralec na voljo tudi poseben institut: samoprepoved. Igralec namreč lahko s pisno izjavo zahteva, da mu koncesionar za najmanj šest mesecev in največ tri leta prepove udeležbo pri igrah na srečo, ki je ne more preklicati, velja pa na celotnem slovenskem ozemlju, ob ustreznem mednarodnem sporazumu tudi izven njegovih meja.12 Za svoje varstvo naj torej prvenstveno skrbi igralec sam. Koncesionar tudi ni tisti, ki mora skrbeti za javno zdravje, posameznikovo duševno in telesno celovitost, kot mu skuša naložiti tožnik, pač pa gospodarski subjekt, ki na trgu nastopa z namenom, da ustvari čim višji dobiček. Tudi na način, da svojo dejavnost oglašuje, na razne druge načine ponuja na trgu, ponuja ugodnosti stalnim gostom, …

21. Pravo mero je po oceni revizijskega sodišča zato treba nagniti krepko v korist koncesionarja. Izhodišče, na katerem je gradilo sodišče druge stopnje, je pravilno: država oziroma zanjo koncesionar naj ukrepa le tedaj, ko igralec sam ne zmore in ko bi to vodilo do izgub, ki bi lahko ogrozile preživljanje igralca in njegove družine. Natančneje ukrepov, ki naj jih sprejme v ta namen, zakonodajalec sicer ni uredil, v celoti jih prepušča koncesionarjem, v primeru spora pa tudi sodiščem. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da bi lahko kot primeren ukrep šteli individualen pogovor z obiskovalcem, v katerem bi se skušala odgovorna oseba prepričati, ali igralcu zaradi visokih izgub grozijo prekomerne izgube, mu ponuditi možnost, da se odloči za izrek samoprepovedi, in morebiti izvesti tudi ostale ukrepe, ki jih ponuja tožnik.13

22. A koncesionarjeva dolžnost nastopi le, če so igralčeve izgube tolikšne, da bi lahko ogrozile preživljanje igralca in njegove družine. Na to, da so igralčeve izgube takšne, pa ni mogoče sklepati že iz tega, da je zaigral visok znesek, niti, da je igralnico obiskoval pogosto, skoraj vsakodnevno in zapravil visoke vsote denarja. Če ima posameznik premoženje večje vrednosti, si lahko privošči tudi večje izgube. To pa ne pomeni, da bo morala tožena družba svoje dolžnosti opraviti le, če igralec že pride v težko situacijo, torej povsem propade, kot meni revident. Njena dolžnost nastopi pred tem, propad mora skušati preprečiti. A odgovarja lahko le za izgubo premoženja, ki je nastala po tem, ko te svoje dolžnosti ni izpolnila. Če igralčeva igra ni povzročila takšnih izgub, ni ničesar, kar bi mu bila tožena družba dolžna povrniti. Vse, kar je igralec zaigral pred tem, namreč ni škoda, ki mu je nastala zaradi nedopustnega toženkinega ravnanja. Pač pa igralčeve izgube, ki jih mora vzeti v račun in sam poplačati.

23. Vsakršna drugačna razlaga bi na eni strani preprečila posamezniku, da o svojem premoženju odloča sam, in mu na drugi strani dopuščala, da svojega ravnanja ne presoja s stopnjo skrbnosti, ki se od njega pričakuje, to je skrbnosti dobrega gospodarja.14 Pripeljala bi do nesprejemljivega rezultata: posameznik bi v takšna razmerja vstopal povsem brezskrbno in neodgovorno, stremel bi k velikemu dobičku, svojih morebitnih visokih izgub pa mu ne bi bilo treba pokriti oziroma bi dobil povrnjene od igralnice. Takšen pristop bi povsem izvotlil svobodno gospodarsko pobudo, ki jo gospodarskim subjektom zagotavlja Ustava RS. Ta je v primeru koncesionarjev, ki organizirajo igre na srečo, že tako ali tako omejena, še bolj in nedopustno pa bi jo omejila razlaga, da igralcu ne sme dopustiti, da zaigra svoj denar oziroma svoje premoženje nad tistim, kar potrebuje za človeku dostojno preživetje, za kar se zavzema tožnik.

24. Nasprotnega ne narekuje niti primerjalnopravni pristop. Čeprav določnejša, tudi avstrijska ureditev in sodna praksa igralnici ne nalagata odgovornosti, če je igralec kljub izgubam sposoben poskrbeti za svoje preživetje in preživetje svoje družine.15 **O toženkini odškodninski odgovornosti v konkretnem primeru**

25. Odločanje o odškodninski obveznosti je vedno odločanje za nazaj. Izgube so tožniku že nastale. V skladu z gornjimi usmeritvami je treba le še odločiti, katera od pravdnih strank jih bo morala nositi. Če je to tožnik, bo temu moral prilagoditi tudi svoj življenjski slog.

26. Po povedanem nedopustno ne more biti vabljenje k igranju, podeljevanje kartic in z njimi zvezanih ugodnosti, četudi jih je tožena družba tožniku nudila. Da bi tožena družba odklonila izrek samoprepovedi, ni ugotovljeno, če se zanjo tožnik ni želel izreči, pa gre na njegov račun. Niso utemeljeni niti tožnikovi očitki, da bi morali zaposleni pri toženki za njegovo zaščito sprejeti katerega od (individualnih) ukrepov, saj naj zaradi njegove zasvojenosti z igrami na srečo ne bi bil niti sposoben dojeti pomena obvestil in razumno presoditi, da potrebuje pomoč, kot je npr. individualen pogovor z njim o nevarnostih igranja, o tem, kakšno je njegovo premoženjsko stanje in podobno, ter mu v skrajnem primeru prepovedati udeležbo pri igri, in da zato, ker tega niso storili, tožena družba odgovarja za njegove izgube.

27. Čeprav bi moral koncesionar paziti na to, da izgube ne bodo posegle v igralčevo premoženje do te mere, da bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, tožena družba za tožnikovo izgubo denarja ne more odgovarjati. Ugotovljena ni prav nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je bilo zaradi igranja ogroženo tožnikovo preživetje. Nasprotno, njegovo, četudi prekomerno igranje, kar bi 383 skoraj vsakodnevnih obiskov med tednom in zaigranih zatrjevanih 2,3 milijona EUR lahko bilo (odvisno od njegovega siceršnjega premoženjskega stanja, o katerem tožnik ni podal konkretnih podatkov, a nedvomno ni slabo), ni vodilo v pretirano zadolženost, finančno stisko, še manj v prodajo njegovega doma. Kot se je izkazalo, mu nobena od teh nevarnosti niti ne grozi.16 Tudi sanacija in odprodaja (dela) družb se temu ni približala. Na ta način je tožnik le poplačal izgubljeno pri igri z drugim svojim premoženjem.

28. Čeprav bi tožena družba ravnala nepošteno in tožniku z izdajo lažnega potrdila o prepovedi igranja pomagala, da je igranje prikril svoji ženi, pa niti to ni vodilo do tožnikovih prekomernih izgub. Zato ni mogoče napraviti sklepa, da je tožena družba tista, ki odgovarja za njegovo izgubo denarja.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

29. Ker tožnik z revizijskimi razlogi ni uspel izpodbiti sprejete odločitve, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Na preostale revizijske razloge ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena.

30. Zavrnitev tožnikove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je zajeta z zavrnitvijo revizije).

31. Toženi družbi pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je priznalo 13.871,40 EUR (11.350,00 EUR priglašene nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT). Če tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Pri tem je opozorilo na spremenjeno avstrijsko pravno ureditev, ki je natančnejša od slovenske, in primerjalo zadeve, sprejete po prejšnji, po oceni sodišča druge stopnje primerljivi ureditvi. 2 Tožnik tega po presoji sodišča druge stopnje ni izkazal. 3 Tožniku je poprej v skladu z določbo drugega odstavka 351. ZPP dalo tudi možnost novih navedb in dokazov. 4 Razmerje ima sicer mednarodni element, ki pa po presoji sodišč nižjih stopenj ni narekoval uporabe tujega prava. Tej presoji revident s svojimi revizijskimi navedbami ne osporava. 5 Tožena družba, ki se poklicno ukvarja z igralništvom, mora pri tem pokazati skrbnost dobrega strokovnjaka (6. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). 6 Ne glede na to, ali je odgovornost pogodbena ali nepogodbena, tožena stranka odgovarja le, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. 7 V celoti novela ne pokriva časa, v katerem je tožnik igral, bo pa revizijsko sodišče najprej opravilo presojo, ali bi tožena družba lahko odgovarjala v skladu z njenimi določbami. Če te odgovornosti ni, je tudi ni bilo pred njenim sprejemom, saj so bile določbe zakona milejše. 8 Primerjaj spremno besedilo k Predlogu novele ZIS-C, objavljeno v Poročevalcu državnega zbora št. 110, leto 2009. 9 Primerjaj določbe prvih dveh odstavkov 3. člena ZIS. 10 Primerjaj 1. člen noveliranega ZIS: S tem zakonom se ureja sistem prirejanja iger na srečo na način, da igre na srečo potekajo v urejenem in nadzorovanem okolju, da se preprečijo pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da se zaščitijo mladoletniki in druge občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo ter da se varujejo udeleženci iger na srečo. 11 To je Vrhovno sodišče vodilo pri odločanju tudi v zadevah, poimenovanih Švicarski franki. Primerjaj npr. odločbo II Ips 195/2018. 12 Primerjaj določbo 9. člena ZIS. 13 Za svojo zahtevo, da bi tožena družba sama pridobila podatke o igralčevih dohodkih, tožnik v reviziji ni ponudil ustrezne podlage. Če bi ta po presoji revidenta morala biti podana, mu revizijsko sodišče pojasnjuje, da za nesprejem ustreznih zakonskih določb tožena družba ne more odgovarjati. 14 Prvi odstavek 6. člena OZ. 15 Tako je Vrhovno sodišče Republike Avstrije pristopilo v zadevah 1 Ob 214/98x, 2 Ob 252/09m, 1 Ob 175/02, 1 Ob 52/04k, 3 Ob 37/04v, 8 Ob 134/04w, ... 16 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da še vedno igra na srečo.