Jedro

Pravna podlaga za razsojo v tem sporu je v pravnem pravilu paragrafa 1320 bivšega občnega državljanskega zakonika. Imetnik živali je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo živali. Ker je bil toženčev pes v obeh dogodkih spuščen, toženec ni poskrbel za ustrezno nadzorstvo svojega psa in je zato podana toženčeva odškodninska odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati mladoletni prvotožnici odškodnino zaradi ugriza psa z dne 24.1.1994 in drugotožniku zaradi ugriza psa z dne 7.2.1994, o višini odškodnine, pripadkih in pravdnih stroških pa bo odločilo s končno sodbo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v prvočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že sodišče prve stopnje je kršilo določbe 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kot je toženec obširno navedel že v pritožbi. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo s tremi sklopi razlogov, ki jih toženec v reviziji posebej izpodbija in opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 7. in 8. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 354. člena ZPP. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča, da je znano, da so otroci dobri opazovalci in si take dogodke, kot so obravnavani v tej pravdi, zelo dobro zapomnijo.

Toženec sicer ne dvomi, da sta si mladoletna tožnika sam dogodek zapomnila, je pa glede na njuno takratno starost zelo dvomljivo, ali sta res spoznala prav toženčevega psa. Nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča, da ni dvomljiva lokacija dogodkov in da primerjanje z mapno kopijo (ki je bila kot nov dokaz priložena pritožbi) situacije ne bi moglo bolje razjasniti, niso odgovorili na argumentirano pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje o kraju škodnega dogodka, ki pa je bistven glede na izpoved prič, kje je mladoletni drugotožnik jokal in kdo ga je slišal jokati. Zadnji izpodbijani sklop pritožbenih razlogov, da računalniški izpis o udeležbi toženčeve hčerke P. na smučarskem treningu v A. (ki je bil tudi kot nov dokaz priložen pritožbi) ne izključuje možnosti, da je bila toženčeva hči v kritičnem času okoli 13. ure že doma, po mnenju revidenta sicer res ne izključuje te možnosti, vendar hkrati tudi ne izključuje možnosti, da je toženčeva hči tega dne prišla domov kasneje, prav zato pa je toženec predlagal tudi zaslišanje njenega trenerja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodišča ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni pa prišlo niti do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Toženec v reviziji ni opredelil nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, neopredeljenih kršitev pa revizijsko sodišče ne more obravnavati. Ravnanje v nasprotju z 8. členom ZPP že glede na dikcijo te zakonske določbe pripelje do zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa do procesne kršitve. Ravnanje v nasprotju s 1. odstavkom 7. člena ZPP, katerega zakonsko besedilo je toženec povzel v reviziji, bi v določenih primerih lahko imelo za posledico relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, če bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar toženec v pritožbi take kršitve ni ustrezno opredelil, zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP tudi ni moglo obravnavati. Kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje toženec opredeljuje prej omenjene tri sklope razlogov pritožbenega sodišča, vendar je taka revizijska opredelitev napačna. Z izpodbijanimi razlogi je sodišče druge stopnje potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in glede na pritožbi priložene dokaze dodalo argumente za njihovo zavrnitev.

V začetku te revizijske odločbe podrobneje povzete toženčeve revizijske navedbe jasno izkazujejo, da toženec z njimi izpodbija pravilnost in popolnost v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar skuša z drugačno, vendar napačno pravno kvalifikacijo opredeliti kot procesno kršitev. Ker po izrečni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče teh revizijskih trditev ne more obravnavati. Le zaradi revizijskega vztrajanja na podatkih računalniškega izpiska o udeležbi toženčeve hčerke P. na treningu v A. revizijsko sodišče k razlogom sodišča druge stopnje še dodaja, da so tudi toženčeva druga hči, njegova žena in V. S. potrdile, da je bila P. 7.2.1994 v kritičnem času doma.

V obravnavani pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, na katere je po vsem obrazloženem vezano tudi revizijsko sodišče, naslednje: da je bil v obeh škodnih dogodkih dne 24.1.1994 in dne 7.2.1994 prav toženčev pes tisti, ki je na cesti ugriznil v prvem dogodku mladoletno prvotožnico, v drugem pa mladoletnega drugotožnika, nadalje, da toženec ni dokazal, da je do škode prišlo brez njegove krivde in tudi ni izključil najbolj verjetne možnosti, da je prav njegova hči P. izpustila psa iz ograde na domačem dvorišču. Pravna podlaga za razsojo v tem sporu je v pravnem pravilu paragrafa 1320 bivšega občnega državljanskega zakonika, po katerem je v primeru, ko žival koga poškoduje, za škodo odgovoren tisti, ki jo je k temu izpodbodel, dražil ali jo zanemaril zavarovati. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo živali. Ker je bil toženčev pes v obeh primerih spuščen, toženec ni poskrbel za ustrezno nadzorstvo svojega psa in je zato podana toženčeva odškodninska odgovornost za vsakemu od mladoletnih tožnikov nastalo škodo.

Odločitvi obeh nižji sodišč sta bili po vsem obrazloženem tudi materialnopravno pravilni. Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zavrnilni izrek zajema tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov.