Jedro

Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.

Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.

Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolženo A. A. na podlagi 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je kot starš hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletne osebe, s tem, da je od januarja 2013 do 9. 10. 2014 v Kranju pri svojem otroku B. B., roj. ..., večkrat opustila terapijo, ki ji je bila s strani specialistov predpisana za zdravljenje atopijskega dermatitisa, zaradi česar je prišlo pri otroku do poslabšanja kožne simptomatike, neredno izvajanje zdravljenja pa tudi negativno vpliva na potek same bolezni, ob poslabšanjih pa so prisotni neznosen srbež, nespečnost in razdražljivost, v treh primerih pa je bilo poslabšanje tako hudo, da je bila deklica zaradi tega tudi hospitalizirana od 29. 1. 2013 do 5. 2. 2013, od 28. 10. 2013 do 4. 11. 2013 in 4. 8. 2014 do 12. 8. 2014, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika proračun.

III. Po tretjem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca mladoletne oškodovanke proračun.

IV. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.000,00 EUR napoti na pravdo.

Obrazložitev

A. 1. Obdolžena A. A. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 11963/2015 z dne 18. 3. 2022 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je sodišče določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Sodišče je odločilo, da se mladoletno oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 11963/2015 z dne 12. 10. 2022 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obdolženka oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), iz razlogov po drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitev 22., 25., 27., 28., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da je bila obdolženki kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče dr. D. D. in dokazni predlog za vplogled v dokumentacijo konzilija na dermatološki kliniki, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona, ker v sodbi niso navedeni znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, da ni podana vzročna zveza med obdolženkinim ravnanjem in poslabšanjem oškodovankinega zdravja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi na več mestih podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter da je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in iz nje izhajajoče načelo _in dubio pro reo_. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti po obtožbi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika.

3. Vrhovni državi tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navedel je, da v obravnavani zadevi ostaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki se nanašajo na ugotovljeno vzročno zvezo ter na obliko krivde.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obdolženka in njeni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.-1

5. V obravnavani zadevi je bistvo kazenskopravnega očitka obdolženki, da je kot starš hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletne osebe s tem, da je od januarja 2013 do 9. 10. 2014 pri svoji hčeri večkrat opustila terapijo, ki ji je bila predpisana s strani specialistov za zdravljenje atopijskega dermatitisa, zaradi česar je pri njej prišlo do poslabšanja kožne simptomatike, neredno izvajanje zdravljenja pa je negativno vplivalo na potek otrokove bolezni, tako da so bili ob poslabšanjih prisotni neznosen srbež, nespečnost in razdražljivost, v treh primerih pa je bila potrebna tudi otrokova hospitalizacija.

6. Izpodbijana pravnomočna sodba s katero je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je bila izdana v ponovljenem sodnem postopku. Obdolženka je bila namreč v prvem kazenskem postopku s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 11963/2015 z dne 8. 3. 2016 oproščena istega obtožbenega očitka, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 11963/2015 z dne 4. 1. 2017 oprostilno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

B.-2

7. Eden bistvenih očitkov zahteve za varstvo zakonitosti je, da je sodišče pri presoji obstoja dokaznega standarda za obsodilno sodbo, to je prepričanja o krivdi obtoženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), z neupoštevanjem načela _in dubio pro reo_, prekršilo domnevo nedolžnosti, ki je jamstvo ustavnega in konvencijskega ranga. Obdolženkini zagovorniki kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče pri presoji bistvenih dokazov vedno štelo za dokazano tisto možnost, ki je za obdolženko manj ugodna. Tako je sodišče onkraj razumnega dvoma in kljub drugačni ugotovitvi sodne izvedenke odgovornost za poslabšanje oškodovankine bolezni naprtilo obdolženki, čeprav je izvedenka navedla, da gre pri poslabšanju oškodovankinega stanja za prepletanje različnih vzrokov, pri čemer sta lahko tudi okužba dihal in bronhitis pripomogli k poslabšanju atopijskega dermatitisa. Poudarjajo, da je na podlagi ugotovitev sodne izvedenke jasno, da ni bilo vzročne zveze med ravnanjem obdolženke in nastalimi posledicami. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da je sodišče namesto iz domneve nedolžnosti izhajalo iz vnaprejšnjega prepričanja o obdolženkini krivdi, s čimer je ravnalo v nasprotju z določbami 27. in 29. člena Ustave, 6. člena EKČP in 3. člena ZKP.

8. Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti. Za domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Dokazni standard za obsodilno sodbo je namreč zrcalna slika višine dokaznega bremena tistega (tožilca), ki krivdo zatrjuje. Dokazni standard za obsodilno sodbo je strog: postavljen je tako visoko, da ne sme dopustiti možnosti obstoja razumnega dvoma v upravičenost izreka obsodilne sodbe. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo _in dubio pro reo_, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec torej ne bo oproščen le v primeru dvoma, temveč celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum, ki mora biti podan, da kazenski postopek sploh steče, že po logiki stvari ne more biti podlaga za obsodbo. V nasprotnem primeru kazenski postopek sploh ne bi bil potreben. Že razlog za njegovo uvedbo (utemeljen sum) bi namreč hkrati pomenil podlago za njegov zaključek. Seveda pa domneva nedolžnosti ne pomeni podlage za predpisovanje dokaznih pravil, ki bi nasprotovala načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Sodišče prosto odloča o tem, katera preiskovalna dejanja ali dokaze bo izvedlo. Če je sodišče navkljub izvedenim dokazov v dvomu glede krivde, mora odločiti v korist obdolženca.1

9. Iz navedenega torej izhaja, da je kršitev domneve nedolžnosti poleg dejanskega predvsem pravno vprašanje.2 Naloga sodišč, tudi Vrhovnega, je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev. Brez poseganja v dokazno oceno nižjih sodišč je mogoče varstvo _in dubio pro reo_ učinkovito in dejansko zagotoviti s presojo, ali je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde (ki, kot že rečeno, za obsodbo ne more zadoščati) in prepričanostjo v krivdo, ki terja izrek obsodilne sodbe. Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, torej z domnevanjem njegove krivde in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.3

10. Kot že rečeno je v obravnavanem primeru temeljna trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče pri izreku obsodilne sodbe izhajalo iz domneve krivde, čeprav vzročna zveza med obdolženkinim ravnanjem in nastalo posledico ni bila dokazana onkraj razumnega dvoma.

11. Vzročna zveza pomeni povezavo med ravnanjem storilca in nastalo ali vsaj poskušano posledico v zunanjem svetu. Če neke posledice ni povzročilo ravnanje storilca oziroma opustitev njegovega dolžnostnega ravnanja, če torej med vzrokom in posledico ni vzročne zveze, potem te posledice storilcu ne moremo očitati in je nadaljnje ukvarjanje s protipravnostjo in krivdo brez pomena. Pri ugotavljanju vzročne zveze, ki poteka na objektivni ravni, moramo ugotoviti, ali je ravnanje ali opustitev posameznika pomensko prispevalo k nastali posledici in ali je rezultat nekega ravnanja oziroma opustitve prav konkretna posledica.4

12. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah5 presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec. V teoriji ločimo naravno vzročnost, ki je v sodobnem kazenskem pravu presežena,6 in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma aksiološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja oziroma njegova pravna opredelitev. Pri opustitvenih kaznivih dejanjih bi namreč strogo naravoslovno pojmovanje vzročnosti pripeljalo do sklepa, da opustitev ne more povzročiti ničesar (sklepanje, da "iz nič ne more ničesar nastati").

13. Pravna dogmatika7 in sodna praksa8 sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.

14. V obravnavanem primeru je bilo glede na očitke zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče dolžno presoditi, ali je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo, kot že pojasnjeno, ne more zadoščati) in prepričanostjo o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki je podlaga za izrek obsodilne sodbe. Z drugimi besedami: Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali je podana vzročna zveza med obdolženkinim ravnanjem oziroma bolje opustitvijo dolžnega ravnanja, ki se glede na obtožbeni očitek kaže v večkratni opustitvi s strani zdravnikov predpisane terapije za zdravljenje atopijskega dermatitisa njene mladoletne hčere, in nadaljnjim očitkom iz obtožbe, da je zaradi opustitve njenega ravnanja prišlo do poslabšanja kožne simptomatike, ki je bilo tako hudo, da je bila deklica zaradi tega tudi večkrat hospitalizirana. Ravno ta drugi del očitka je namreč bistven za presojo, ali je šlo v obravnavanem primeru za hudo zanemarjanje mladoletne osebe, ki bi lahko ogrozilo njen nadalnji razvoj.

15. V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju vzročne zveze med obdolženkino opustitvijo zdravljenja mladoletne hčere in poslabšanjem njenega zdravstvenega stanja utemeljilo na ugotovitvah sodne izvedenke prof. dr. Mateje Dolenc Voljč, dr. med., izpovedb zdravnic E. E.. in F. F.. in oškodovankinega očeta. Obe zdravnici sta zaslišani kot priči navedli, da je bil vzrok za poslabšanje oškodovankinega zdravstvenega stanja obsojenkino opuščanje terapije s kortikosteroidi. Oškodovankin oče C. C., je zaslišan kot priča izpovedal, da so pri njem in njegovih starših, ki sta občasno varovala oškodovanko, pogoji glede alergenov enaki kot pri obdolženki, pa pri oškodovanki, ko je bila pri njem, ni prišlo do poslabšanja kožne simptomatike.9

16. Takšna obrazložitev sodišča je na prvi pogled skladna z zgoraj opisanimi merili, ki terjajo, da je vzročna zveza dokazana z gotovostjo. Vendar pa podrobnejše branje razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe razkrije, da tej zahtevi v obravnavanem primeru ni zadoščeno.

17. Sodišče odredi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem vedno, ko je za postopek potrebno specialno strokovno znanje, ki ga sodnik nima. Navedeno še toliko bolj velja za izvedenstvo medicinske stroke, pri katerem gre v bistvu za združevanje dveh zelo različnih strok, in sicer pravne stroke in medicine. Kdaj bo potreben izvedenec, je tako vedno v presoji sodišča, medtem ko so predmet dokazovanja z izvedencem abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj, ki so nujna za povezavo konkretnih dejstev v določen dokazni zaključek o pravno pomembnem dejstvu.10 Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril. 18. V obravnavanem primeru je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče v ponovljenem kazenskem postopku prebralo izvedensko mnenje sodne izvedenke prof. dr. Mateje Dolenc Voljč, dr. med. z dne 27. 10. 2015, njeno ustno izvedensko mnenje z dne 12. 1. 2016 in dopolnitev njenega izvedenskega mnenja z dne 18. 1. 2022. Poleg tega je sodno izvedensko prof. dr. Matejo Dolenc Voljč, dr. med. neposredno zaslišalo na naroku za glavno obravnavo dne 14. 7. 2021, na katerem je izvedenka v celoti vztrajala pri vseh svojih dosedanjih ugotovitvah.

19. Iz strokovnih ugotovitev sodne izvedenke prof. dr. Mateje Dolenc Voljč, ki jih je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obširno povzelo,11 je razvidno, da so poslabšanja oškodovankinega zdravstvenega stanja v času, ko se je nahajala pri obdolženki, najverjetneje posledica drugačnega izvajanja predpisanega zdravljenja, kot ga je bila deklica deležna pri očetu, in nadalje, da so poslabšanja zdravstvenega stanja mladoletne B. B. lahko posledica različnega načina zdravljenja pri materi oziroma očetu.

20. Takšne ugotovitve izvedenke medicinske stroke, ki je, za razliko od obeh zdravnic, ki sta oškodovanko zdravili, in oškodovankinega očeta, ki ni medicinski strokovnjak, imela vpogled v celoten kazenski spis, zlasti pa v celotno medicinsko dokumentacijo oškodovanke, je treba povezati tudi z ugotovitvami sodnega izvedenca klinične psihologije, ki jih sodišče, kot navaja v razlogih izpodbijane sodbe, v celoti sprejema.12 Sodni izvedenec mag. Drago Tacol je namreč med drugim ugotovil, da obdolženka ni nepremišljeno odklanjala zdravljenja, oziroma ravnala proti medicinski doktrini, da ni hotela ravnati povsem mimo uveljavljanih strokovnih pravil zdravljenja in da je iskala srednjo pot, pri kateri bi bile škodljive stranske posledice zdravljenja manjše, hkrati pa bi bil učinek zdravljenja dovolj visok.

21. Nadalje je iz izvedenskega mnenja prof. dr. Mateje Dolenc Voljč, dr. med. razvidno, da sta pri obeh starših najverjetneje obstajale razlike v uporabi predpisanih zdravil, posledično pa tudi nihanje v izraženosti atopijskega dermatitisa. Izvedenka je z vidika medicinske stroke podala oceno, da se je oškodovankina bolezen lahko poslabšala tudi zaradi vpliva različnih alergenov, psihičnih dejavnikov in zlasti stresa, kateremu je bila v tedanji družinski situaciji izpostavljena.13 Poudarila je, da na pogosta in intenzivna poslabšanja bolezni namreč še dodatno vpliva psihično stanje otroka, obdolženkine hospitalizacije pa so (razen v enem primeru, ko o tem ne obstajajo podatki) sovpadale s prebolevanjem virusnih okužb zgornjih dihal, pljučnice oziroma nahoda, ki pripomorejo k poslabšanju kožne simptomatike.

22. Upoštevaje takšne ugotovitve obeh sodnih izvedencev, ki jih v razlogih sodb obširno povzemata tudi sodišči prve in druge stopnje, zvodeni sklep nižjih sodišč, da je v obravnavanem primeru na ravni gotovosti dokazana vzročna zveza med obdolženki očitano opustitvijo terapije in hudim poslabšanjem oškodovankine kožne simptomatike, ki je temeljni očitek za to, da je obdolženki mogoče očitati hudo zanemarjanje mladoletne osebe.

23. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno uveljavlja, da sta nižji sodišči z izdajo izpodbijane sodbe kršili obdolženkino ustavno varovano domnevo nedolžnosti. Ta kršitev v konkretnem primeru pomeni, da sta nižji sodišči pri izdaji sodbe obdolženki zmotno pripisali odgovornost za poslabšanje oškodovankinega zdravstvenega stanja s tem, da sta z gotovostjo zaključili, da je podana vzročna zveza med opustitvijo njenega ravnanja (zdravljenja s kotrikosteroidnimi mazili) ter poslabšanjem oškodovankine kožne simptomatike, negativnim vplivom na potek njene bolezni in potrebo po njeni večkratni hospitalizaciji. Bistvena pomanjkljivost izpodbijane sodbe glede obstoja vzročne zveze je tako v tem, da v njenih razlogih ni mogoče prepoznati izpolnitve zahteve, ki jo narekuje načelo _in dubio pro reo_. Ugotovitev, da je izrečena obsodilna sodba obremenjena s takšno kršitvijo, neizogibno pomeni, da je na mestu izdaja oprostilne sodbe. Zato za saniranje te kršitve ni potrebe po ponavljanju procesnih dejanj, torej ponovnem sojenju pred sodiščem prve in druge stopnje. Kršitev lahko odpravi Vrhovno sodišče sámo tako, da sodbo spremeni. Takšna odločitev je v celoti skladna z zahtevo, naj način saniranja ugotovljene kršitve sledi njeni naravi (prvi odstavek 426. člena ZKP).

24. Bistveni razlog za takšno odločitev Vrhovnega sodišča je v ravnanju obeh nižjih sodišč, ki sta s strani sodne izvedenke medicinske stroke ugotovljeno verjetnost med obdolženkino opustitvijo in nastalo posledico, brez ustreznega strokovnega znanja šteli kot gotovost obstoja vzročne zveze.

C.

25. Vrhovno sodišče je zato pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obdolženko na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano ji kaznivo dejanje. Zato se tudi ni opredeljevalo do drugih trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so (glede na sprejeto odločitev) postale brezpredmetne.

26. Vrhovno sodišče je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejelo na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP.

27. Ker je bila obdolženka očitkov po obtožbi oproščena, stroški kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ter tretjega odstavka 97. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP bremenijo proračun.

28. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za sprejeto odločitev so glasovale vrhovne sodnice Barbara Zobec, Marjeta Švab Širok, Maja Baškovič in Nataša Smrekar.

1 Primerjaj npr. sodbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, U-I-6/93, Up-124/16, Up-743/03 z dne 9. 3. 2004, U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 in sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 53384/2014 z dne 10. 11. 2018, I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 in I Kp 22757/2014 z dne 7. 7. 2022. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2008, I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 in I Kp 22757/2014 z dne 7. 7. 2022. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022. 4 Primerjaj Šepec, M. (2021): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, Ljubljana, str. 226-232. 5 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010 in I Ips 41308/2013 z dne 8. 9. 2016. 6 Njeno ugotavljanje vsekakor spada v dejansko sfero sojenja. 7 Tako tudi Filipčič, K. in Novak, B. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o. in Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana, stran 283. 8 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 19601/2014 z dne 6. 4. 2023. 9 16. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 12. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 10 Primerjaj Zobec, J. in soavtorji (2006): Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 243 in naslednje. 11 16. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 12. in 13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 12 Sodišče prve stopnje na 42. strani razlogov sodbe zaključuje, da izvedencu mag. Dragu Tacolu "v celoti sledi, saj je sodni izvedenec tako pisno kot tudi ustno mnenje podal dosledno, natančno in v skladu z načeli stroke." 13 Oškodovankina starša sta se v tistem obdobju razvezala, oškodovanka pa je bila izmenično v varstvu pri enem in drugem staršu.