Jedro

Dejstvo, da je v tretjem odstavku 19. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog-Trebelno opredeljen en izmed možnih primerov, ko pride do odmere komunalnega prispevka po uradni dolžnosti (tj. v primeru, ko občina od upravne enote prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja), ne pomeni, da občina komunalnega prispevka po uradni dolžnosti ne bi smela odmeriti tudi v drugih primerih, ko ji takšno odmero izrecno omogoča že zakonska določba.

ZUreP-2 se je začel uporabljati z dnem 1. 6. 2018, to pa po presoji sodišča narekuje, da se določba tretjega odstavka 222. člena tega zakona razlaga na način, da je tam določen dvoletni rok za odmero komunalnega prispevka v primeru, ko je do izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča prišlo pred pričetkom uporabe ZUreP-2, pričel teči šele s pričetkom uporabe tega zakona. Drugačna razlaga, za katero se zavzema tožnik, bi namreč pomenila nedopustno retroaktivno učinkovanje predpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku zaradi priključitve stanovanjske stavbe na parc. št. 410/6, k. o. ..., na javni vodovod, odmeril komunalni prispevek v skupni višini 1.913,17 EUR. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da se ta izdaja na podlagi 221. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) ter 19. člena Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog-Trebelno (v nadaljevanju odlok). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se stanovanjska hiša na zemljišču parc. št. 410/6, k. o., ..., prvič opremlja s komunalno opremo – vodovodnim omrežjem, obrazložen pa je tudi način izračuna odmerjenega komunalnega prispevka, v zvezi s čemer prvostopenjski organ navaja 11., 15. in 17. člen odloka.

2. Toženka je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila. Ob tem je navedla, da je pravilna zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka v konkretnem primeru 222. člen ZUreP-2. To je razvidno tudi iz izpodbijane odločbe, čeprav je v tej kot pravna podlaga napačno naveden 221. člen ZUreP-2, kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivalo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja, da je upravni organ kot pravno podlago uporabil 221. člen ZUreP-2 in 19. člen občinskega odloka, vendar pa tožnik ni vložil nobenega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega bi se lahko po uradni dolžnosti začelo z odmero komunalnega prispevka. Upravni organ ni imel ustrezne pravne podlage za obračun komunalnega prispevka, ker ni sprejel ustreznega programa opremljanja za novo komunalno opremo. Prvotni del vodovoda ... je bil zgrajen že v letu 2007, nanj pa bi se tožnik lahko priključil že v letu 2009, a k priklopu ni bil pozvan. Tožnik je pomagal graditi ta del vodovoda s svojim lastnim prispevkom, in sicer z uporabo zemljišča, materialom in delom. Tožnik utemeljeno sumi, da gradbeno dovoljenje zanj ni ustrezno. Ta vodovod je bil zajet tudi kot območje zgrajene infrastrukture v odloku. Novo vodovodno omrežje je bilo zgrajeno do jedra naselja ... in ni bilo zgrajeno zato, da bi se nanj lahko priklopil tožnik, pač pa se je nanj priključilo obstoječe vaško vodovodno omrežje naselja ..., za katerega, zaradi preteklih vlaganj, s strani toženke ni bil obračunan komunalni prispevek. Tožnik bi moral biti pozvan na priključitev na zgrajeno javno vodovodno omrežje že v letu 2009, pri obračunu komunalnega prispevka pa bi se mu morala upoštevati tudi lastna vlaganja. Upravni organ je tudi po predaji druge faze vodovodnega omrežja zamudil rok za odmero komunalnega prispevka, ki se v skladu s tretjim odstavkom 222. člena ZUreP-2 lahko odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča. Izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, nepravilno vodenem postopku, izdana je brez sprejetega odloka o programu opremljanja z novo komunalno infrastrukturo, potekel pa je tudi rok za odmero komunalnega prispevka. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi, toženki pa naj sodišče naloži povračilo tožnikovih stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Pojasnjuje, da so bili programi opremljanja ter odloki o merilih in odmeri komunalnega prispevka sprejeti na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in podzakonskih aktov, z novo Uredbo o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju uredba) pa morajo biti usklajeni najpozneje v dveh letih, to je do 30. marca 2021. Leta 2019, v času odmere komunalnega prispevka, je zato občinski odlok še vedno veljal. Ta v 14. členu predvideva novo komunalno opremo, med katero sodi tudi gradnja vodovoda ..., tako pa predstavlja ustrezno podlago za odmero komunalnega prispevka. Vodovod, ki ga omenja tožnik, je bil zgrajen še pred ustanovitvijo Občine Mokronog-Trebelno, gradnja se je odvijala v letih 2003 in 2004. V okviru izgradnje vodovoda je bil zgrajen tudi odsek vodovoda do zaselka A., začetka naselja ..., kot to izhaja iz skice, ki jo prilaga toženka. Slednji ni poznano, zakaj ni bil izveden priklop tožnikove stanovanjske hiše na ta vodovod, ki je bil v letih 2009 in 2010 sicer predan v upravljanje Javnemu podjetju Komunala Trebnje. V letu 2016 je toženka dogradila javno vodovodno omrežje do naselja ..., ki se je pred tem oskrbovalo preko lastnega vaškega vodovoda. Komunalni prispevek v strnjenem naselju ... ni bil obračunan iz razloga, ker se je glavni vod javnega vodovoda priključil na obstoječe vaško omrežje, katerega je vaški vodovodni odbor predal in brezplačno prenesel v upravljanje toženke. Nov javni vodovod poteka tudi mimo hiše tožnika, ki še ni priključena (predvidena je neposredna priključitev na nov javni vod). Do oprostitve odmere komunalnega prispevka tožnik ni upravičen, saj obstoječa hiša ni bila priključena na obstoječi vaški vodovod. Toženka meni še, da rok za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti ni potekel, ker v primeru izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča pred začetkom uporabe ZUreP-2 rok začne teči šele z dnem začetka uporabe tega zakona, saj bi zakon v nasprotnem primeru imel retroaktivni vpliv. ZPNačrt, ki je urejal odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo pred sprejemom ZUreP-2, pa roka za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti ni določal. 5. V nadaljnji pripravljalni vlogi toženka izpostavlja še, da je tožnik v tožbi podal številne tožbene novote, ki so skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 nedopustne. V pritožbi je tožnik namreč navajal zgolj, da na pristojno enoto ni vložil nikakršnega zahtevka oziroma vloge za odmero komunalnega prispevka za pridobitev gradbenega dovoljenja, uveljavljal je kršitve materialnega prava.

6. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1-A3 (izpodbijana in drugostopenjska odločba ter tožnikova pritožba), v skico poteka gradnje vodovoda, v Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog-Trebelno ter v upravni spis zadeve. Dokazni predlog toženke po vpogledu v mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 4. 10. 2019 je sodišče zavrnilo kot nepotreben, ker sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, mnenje ministrstva glede razlage prava pa za sodno presojo pravilne uporabe materialnega prava ni potrebno.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama je v zadevi spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku odmeril komunalni prispevek zaradi priključitve stanovanjske stavbe na parc. št. 410/6, k. o. ..., na javni vodovod.

9. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da je podlaga za njeno izdajo 221. člen ZUreP-2, ki ureja odmero komunalnega prispevka za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve. V zadevi je nesporno, da tožnik ni podal vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za nov objekt, zaradi česar je navedena pravna podlaga napačna. Vendar po presoji sodišča iz vsebine izpodbijane odločbe (kljub v uvodu napačno navedeni pravni podlagi) jasno izhaja, da se tožniku komunalni prispevek odmerja v zvezi z obstoječim objektom (stanovanjsko hišo na zemljišču s parc. št. 410/6, k. o. ...) zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (možnosti priključitve na vodovodno omrežje). V toženkini (drugostopenjski) odločbi je tako pravilno navedeno, da predstavlja ustrezno zakonsko podlago za odmero komunalnega prispevka v predmetni zadevi 222. člen ZUreP-2. Pravilno pa je po presoji sodišča tudi toženkino stališče, da navedba napačne pravne podlage v uvodu izpodbijane odločbe na njeno pravilnost in zakonitost ni vplivala, kot se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. Iz prvega odstavka 151. člena ZUreP-2 izhaja, da se šteje, da gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, če se stavbno zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, ki je na stavbnem zemljišču prej ni bilo. Iz prvega odstavka 222. člena ZUreP-2 pa izhaja, da v primeru, kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, odmeri pristojni občinski organ komunalni prispevek z odmerno odločbo po uradni dolžnosti. Odmerna odločba je izvršilni naslov.

11. Vezano na relevantno dejansko stanje zadeve sodišče ugotavlja, da je toženka zgradila nov vodovod, ki (med drugim) poteka prek tožnikove parcele št. 410/6, k. o. ..., kar izhaja iz skice poteka vodovoda, ki jo je predložila toženka, izrecno pa je to potrdil tudi tožnik na glavni obravnavi. Tožnik je na glavni obravnavi potrdil tudi, da njegova stanovanjska hiša, stoječa na navedeni parceli, na javni vodovod doslej ni bila priključena. Sodišče prav tako ugotavlja, da se ima tožnik možnost priključiti na novo zgrajeni vodovod, kar izhaja iz predložene skice poteka vodovoda in česar tožnik tudi ni prerekal. Kot slednje sodišče še sledi navedbi toženke, da je nov vodovod predala v upravljanje v letu 2016. Tožnik navedeno dejstvo na 3. strani tožbe sicer (pavšalno) prereka, vendar pa ga na 4. strani tožbe (kjer se sklicuje na zamujen dvoletni rok za odmero komunalnega prispevka) dejansko priznava. Drugih navedb ali dokazov, v smeri izkazovanja neresničnosti navedenega dejstva, tožnik tudi sicer ni navedel ali predlagal. 12. Ob upoštevanju navedenih relevantnih dejstev sodišče ugotavlja, da je toženka v skladu z 222. členom ZUreP-2 tožniku utemeljeno odmerila komunalni prispevek za izboljšanje opremljenosti tožnikovega stavbnega zemljišča s komunalno opremo – tožnikovo stavbno zemljišče, s parc. št. 410/6, k. o. ..., je bilo namreč na novo opremljeno s komunalno opremo – javnim vodovodom, na katerega se ima tožnik tudi možnost priključiti.

13. Tožnik v tožbi zatrjuje, da toženka nima sprejetega ustreznega odloka o programu opremljanja z novo komunalno infrastrukturo, ki bi bil usklajen z uredbo. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da iz drugega odstavka 34. člena uredbe izhaja, da se programi opremljanja ter odloki o merilih in odmeri komunalnega prispevka, ki so bili sprejeti pred uveljavitvijo te uredbe na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 80/07 in 61/17 – ZUreP-2) in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07 in 61/17 – ZUreP-2), uskladijo z določbami te uredbe najpozneje v dveh letih po uveljavitvi te uredbe. Toženka je odlok (Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Mokronog – Trebelno) sprejela na navedenih pravnih podlagah, zato je morala slednjega z določili uredbe uskladiti do 30. 3. 2021. V času izdaje izpodbijane odločbe je odlok tako predstavljal ustrezno pravno podlago za odmero komunalnega prispevka v konkretnem primeru, tožbenim navedbam tožnika, s katerimi ta zatrjuje drugače, pa utemeljenosti ni mogoče priznati. Sodišče dodaja še, da je gradnja vodovoda, v zvezi s katerim se tožniku odmerja komunalni prispevek, izrecno vključena tudi v predvideno komunalno opremo (program opremljanja) po odloku – iz 14. člena slednjega tako izhaja, da bo v zvezi z vodovodom ... pridobitev stvarnih pravic, projektna dokumentacija ter gradnja komunalne opreme izvedeni v letu 2015, uporabno dovoljenje pa bo pridobljeno do konca leta 2015. 14. Ustrezno materialnopravno podlago za odmero komunalnega prispevka v konkretni zadevi pa je po presoji sodišča predstavljal tudi za tožnika sporen 19. člen odloka. Iz prvega odstavka 19. člena odloka namreč izhaja, da komunalni prispevek odmeri pristojni organ občine z odločbo na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti. Dejstvo, da je v tretjem odstavku 19. člena opredeljen en izmed možnih primerov, ko pride do odmere komunalnega prispevka po uradni dolžnosti (tj. v primeru, ko občina od upravne enote prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja), ne pomeni, da občina komunalnega prispevka po uradni dolžnosti ne bi smela odmeriti tudi v drugih primerih, ko ji takšno odmero izrecno omogoča že zakonska določba (že citiran prvi odstavek 222. člena ZUreP-2). Tudi s tem povezane tožbene navedbe niso utemeljene.

15. Sodišče ne more slediti niti tožbenim očitkom o tem, da je bil komunalni prispevek odmerjen po izteku roka, kot ga določa tretji odstavek 222. člena ZUreP-2 (tam je določeno, da lahko občina komunalni prispevek odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča). ZUreP-2 se je začel uporabljati z dnem 1. 6. 2018, to pa po presoji sodišča narekuje, da se določba tretjega odstavka 222. člena tega zakona razlaga na način, da je tam določen dvoletni rok za odmero komunalnega prispevka v primeru, ko je do izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča prišlo pred pričetkom uporabe ZUreP-2, pričel teči šele s pričetkom uporabe tega zakona. Drugačna razlaga, za katero se zavzema tožnik, bi namreč pomenila nedopustno retroaktivno učinkovanje predpisa. Po presoji sodišča je toženka komunalni prispevek z izpodbijano odločbo tako odmerila v zakonskem roku, s tem povezani tožbeni očitki pa zato niso utemeljeni.

16. Tožnik v tožbi navaja še, da se je imel možnost priklopiti že na del vodovoda, ki je bil zgrajen v letu 2007, za katerega sicer ni bilo pridobljeno gradbeno oziroma uporabno dovoljenje, meni pa tudi, da bi se pri obračunu komunalnega prispevka morala upoštevati njegova lastna vlaganja. Kolikor gre tožnikove navedbe razumeti na način uveljavljanja (dodatnih) navedb o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično napačni uporabi materialnega prava na prvi stopnji, sodišče ugotavlja, da tožnik teh ni uveljavljal v okviru pritožbe zoper izpodbijano odločbo (čeprav je bil z njimi tedaj že seznanjen) in gre s tem v zvezi za materialno neizčrpanost pritožbe, v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-11. Čeprav tožnik s predstavljenimi tožbenimi očitki že iz navedenega razloga ne more biti uspešen, sodišče dodaja, da tožnik teh tudi ni v ustrezni meri konkretiziral niti ni predlagal dokazov, s katerimi bi obstoj zatrjevanih kršitev (oz. za njihovo ugotovitev relevantna dejstva) kakorkoli dokazoval. 17. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

18. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej N. Smrekar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 310