Jedro

Pomembno je, kdaj je toženec pogoj pristavil. Če ga je pristavil istočasno s podpisom dogovora, dejansko obveznost iz dogovora ni prevzel nepogojno.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se izrek o stroških v petem odstavku sodbe, po katerem so tožeče stranke nerazdelno dolžne plačati toženemu B.V. 108.240,00 SIT stroškov spora v roku 15 dni, r a z v e l j a v i in zahtevek za povrnitev teh stroškov zavrne.

Sicer se pritožba druge tožeče stranke in pritožba prve in tretje tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevek tožečih strank B.Š. in T. S., torej prve in tretje tožeče stranke, zoper vse tožene stranke v celoti zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo zahtevek druge tožeče stranke zoper toženega B.V., torej drugega toženca. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku druge tožeče stranke zoper prvo in tretjo toženo stranko tako, da je prva tožena stranka dolžna plačati drugi tožeči stranki tolarsko protivrednost 17.068,79 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan pravnomočnosti te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe do plačila, v roku 15 dni, v primeru, da ne plača, pa je enak znesek in pod enakimi pogoji namesto nje dolžna plačati tožena stranka D.Č.. Višji zahtevek druge tožeče stranke glede prve in tretje tožene stranke pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da so tožeče stranke dolžne nerazdelno plačati toženemu B.V., torej drugemu tožencu, 108.240,00 SIT stroškov spora v roku osmih dni, prav tako pa je toženima, to je prvi in tretji toženi naložilo nerazdelno v plačilo drugi tožeči stranki stroške v znesku 288.315,00 SIT v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se pritožujejo vse tri tožeče stranke v delu, v katerem je sodišče prve stopnje v njihovo breme odmerilo pravdne stroške drugega toženca B.V., sicer pa se pritožuje druga tožeča stranka zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zavrnilo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, razveljavi pa izrek o pravdnih stroških glede toženca B.V.. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je štelo, da je toženec B.V. vključil odložni pogoj v pogodbo in da naj bi ta pogoj veljal. Dejansko je vseeno, kdaj je toženec B.V. svoj pripis pod natipkan dogovor zapisal, saj je s podpisom na pogodbi jamčil, da bo obveznost tožeče stranke izpolnjena in sicer brezpogojno. Sodišče prve stopnje je dalje neutemeljeno zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka, saj ni podlage za zavrnitev zahtevka po obrestovanju od 27.01.1994 do pravnomočnosti sodbe. Upnik lahko zahteva zamudne obresti po obrestni meri kot se plačujejo za hranilne vloge na vpogled, od konverzije v tolarje pa lahko zahteva zamudne obresti po zakonski obrestni meri. Tožeča stranka je konvertirala zahtevek iz LIT v EUR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki prisoditi zamudne obresti od tolarske protivrednosti dolgovanega deviznega zneska po obrestni meri kot se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge v LIT na vpogled in to od 27.01.1994 dalje, ne pa šele od pravnomočnosti sodbe. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje glede vseh treh tožečih strank ravnalo, ko jim je naložilo pravdne stroške za toženca B.V., saj v postopku B.V. ni imel pooblaščenca odvetnika M.P.. Ta je zastopal le prvo toženo stranko M. d.o.o. in tretjo toženo stranko D.Č..

Tožena stranka in to prva in tretja tožena stranka pa se po svojem pooblaščencu pritožujeta v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. ZPP ter predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, katere izrek je konfuzen in nasprotujoč sam s seboj ter tudi ni utemeljen v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje je celo spremenilo tožbeni zahtevek. Nerazumno pa je sodišče prve stopnje ocenilo dokaze. Dogovor z dne 27.01.1994 velja izključno pod pogojem, da se do 05.02.1994 izstavijo fakture ter na njihovi podlagi podpiše nov dogovor, če do tega ne pride, pa dogovor izgubi veljavo. Tak pogoj ni postavil le toženec B.V., ampak vsi trije toženci in zato velja za vse tri tožence. Zato je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. Drugi toženec je v enaki meri odgovoren za obveznosti kakor tretja toženka sama.

Utemeljena je le pritožba vseh treh tožečih strank glede stroškov postopka, ki bi jih morale plačati drugemu tožencu B.V., sicer pa sta pritožbi druge tožeče ter prve in tretje tožene stranke neutemeljeni.

K pritožbi tožečih strank: Predvsem je treba povedati, da je utemeljena pritožba vseh treh tožečih strank v tistem delu izreka o stroških v sodbi sodišča prve stopnje (5.odst.), v katerem je sodišče prve stopnje tožečim strankam naložilo plačilo pravdnih stroškov drugega toženca B.V. v znesku 108.240,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre pri tem za stroške odvetnika M.P.. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da odvetnik P. ni bil pooblaščenec drugega toženca B.V., saj v spisu zanj ni pooblastila. Zato drugemu tožencu nagrada in stroški odvetnika ne gredo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izreku v petem odstavku razveljavilo ter predlog za odmero teh stroškov zavrnilo.

Kar se pa tiče glavne stvari, je pritožbo tožeče stranke razumeti le kot pritožbo druge tožeče stranke in to, kot to navaja v pritožbi v drugem, tretjem in četrtem odstavku (glede petega odstavka je bilo že obrazloženo) in sicer v delu, v katerem v celoti tožeča stranka ni uspela. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v teh izpodbijanih delih glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, pa tudi ne kršitev, na katere se v pritožbi sklicuje druga tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede tega, da je drugi toženec B. V. sicer podpisal dogovor z dne 27.01.1994, vendar pa je pred podpisom tega dogovora postavil pogoj, da se do 05.02.1994 izstavijo fakture in na njihovi podlagi podpiše nov dogovor, če do tega ne pride, pa dogovor izgubi veljavo. Tožeča stranka je prvotno zatrjevala, da je toženec ta pogoj pristavil šele kasneje, potem ko je dogovor že podpisal, vendar tega v postopku ni dokazala. Njena trditev, da je nepomembno, kdaj je toženec ta pogoj pristavil, pa ni utemeljena, saj če je toženec ta pogoj pristavil istočasno s podpisom dogovora, dejansko obveznost iz dogovora ni prevzel nepogojno, kot to zmotno meni tožeča stranka in je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugega toženca res neutemeljen. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje tudi pri odločitvi o zamudnih obrestih. Tožeča stranka je res zahtevala priznanje zamudnih obresti od glavnice 33.049.780 LIT od 27.01.1994 dalje do plačila. Tožeča stranka ni sama opravila konverzije v valuto Evropske skupnosti, ampak je to v skladu s sprejeto sodno prakso opravilo sodišče prve stopnje. Ob takem postopanju tožeče stranke in sicer pravilnem ravnanju sodišča, pa po mnenju pritožbenega sodišča tožeči stranki obresti res ne gredo prej, kot od pravnomočnosti sodbe, tako da je obrestni zahtevek za čas od 27.01.1994 do pravnomočnosti sodbe utemeljeno zavrnjen. Ni mogoče razumeti, na kaj meri tožeča stranka s svojimi navedbami v pritožbi, da je v tem delu sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka. Zato je tudi v tem delu sodba sodišča prve stopnje v pravnem pogledu pravilna, zaradi česar je pritožbo druge tožeče stranke pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi prve in tretje tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, na katero meri pritožba prve in tretje tožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje je razumljiva in se da preizkusiti. Kar pa se tiče ocene dokazov se pritožbeno sodišče pridružuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je treba pogoj, ki ga je B.V. pripisal dne 27.01.1994 sklenjeni pogodbi, po katerem se do 05.02.1994 izstavijo fakture ter na njihovi podlagi podpiše nov dogovor, če do tega ne pride pa dogovor izgubi veljavo, šteti le v korist drugega toženca, ne pa tudi prvega toženca in tretje toženke. Drugi toženec namreč ni bil pooblaščenec prve tožene stranke, ampak je bila, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, to le tretja toženka, ki pa niti v svojem imenu niti v imenu prve tožene stranke tega pogoja ni pripisala oziroma podpisala. Zato velja le glede drugega toženca, glede prvega toženca in tretje toženke pa velja besedilo pogodbe z dne 27.01.1994 brez pristavljenega pogoja, torej brezpogojno. Kar pa se tiče navedb prve in tretje tožene stranke glede tega, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper B.V. v celoti, pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neupoštevne, saj se nanašajo na drugo toženo stranko, zoper katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in torej na tisti del sodbe, ki ni odločal o obveznostih prve in tretje tožene stranke. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prve in tretje tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker so bile glede glavne stvari vse pritožbe zavrnjene, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pritožbene stroške (1.odst. 165.čl. ZPP).