Jedro

Iz listin upravnega spisa je razvidno, da se s predlagano mejo nista strinjali tožnici, zato je neutemeljen njun tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka na sodni postopek napotiti predlagateljico postopka, saj se je ta s predlagano mejo strinjala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se v k.o. A. kot urejen evidentira del meje med parcelo št. 4391/12 in sosednjimi parcelami št. 640/3, 641 in 4391/6. Meja med navedenimi parcelami poteka po zemljiško katastrskih točkah tako, kot je navedeno v grafičnem prikazu (ki je sestavni del izreka), kjer je ta meja označena poudarjeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da se je postopek začel na predlog Direkcije RS za ceste (upravljavec parcele št. 4391/12), kateremu je bil priložen ustrezen elaborat, sestavljen skladno z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07-odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 8/07 in 26/07). Ker tožnici, ki sta lastnici sosednje parcele št. 640/3, na mejni obravnavi dne 7. 12. 2009 nista soglašali s predlagano mejo, pač pa sta pokazali svojo, je prvostopni organ dne 17. 3. 2010 opravil ustno obravnavo (37. člen ZEN). Tudi na ustni obravnavi se tožnici nista strinjali s potekom predlagane meje, dogovora o drugačnem poteku meje, ki še vedno ne bi odstopala od meje po podatkih zemljiškega katastra, pa tudi ni bilo moč doseči. Prvostopni organ je zato tožnicama poslal poziv, da pri pristojnem sodišču v roku 30 dni po prejemu poziva začneta sodni postopek ureditve meje. Ker sodnega postopka v postavljenem roku nista začeli, čeprav sta bili v pozivu opozorjeni na pravne posledice, se v skladu s 4. odstavkom 39. člena ZEN šteje, da se strinjata s potekom predlagane meje. Podatki o meji so omogočali njeno evidentiranje, zato je bilo odločeno kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Zoper izpodbijano odločbo sta tožnici vložili pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 3532-113/2010-2 z dne 16. 11. 2010, zavrnilo, postopek, ki ga je vodil prvostopni organ, pa še dodatno utemeljilo s citiranjem določb 31. člena in 2. odstavka 40. člena ZEN.

Tožnici se z izpodbijano odločno ne strinjata, zato vlagata tožbo v upravnem sporu. V njej navajata, da bi sodni postopek morala sprožiti Direkcija RS za ceste, ki je postopek evidentiranja meje predlagala. Ta si namreč lasti več kot ji pripada, saj je mejnik, ki je v živi meji, sporen. Postopanje tožene stranke favorizira predlagateljico postopka, njima pa nalaga sodni postopek in z njim povezane stroške, čeprav meja zanju ni sporna. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka z izpodbijano odločbo zakonito, v skladu z določbami ZEN, odločila, da se v k.o. A. kot urejen evidentira del meje med parcelo št. 4391/12 in sosednjimi parcelami, vključno s parcelo št. 640/3, saj je postopek potekal zakonito, v skladu z določbami ZEN, tožnici pa ne navajata nobenih kršitev postopka, ki bi lahko vplivale na odločitev.

Poleg že navedenih zakonskih določb so v obravnavani zadevi pomembne določbe 39. člena ZEN (ureditev meje v primeru spora), kjer je med drugim določeno, da v primeru, če po opravljeni ustni obravnavi meja še vedno ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (1. odstavek 39. člena ZEN). Stranke je treba opozoriti na pravne posledice, ki nastanejo, če ne začnejo sodnega postopka. Če sodni postopek v roku iz 1. odstavka tega člena ni začet, se šteje, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje (4. odstavek 39. člena ZEN).

Iz listin upravnega spisa (zapisnika mejne obravnave z dne 7. 12. 2009 in zapisnika ustne obravnave z dne 17. 3. 2010) je razvidno, da se s predlagano mejo nista strinjali tožnici. Neutemeljen je zato njun tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka na sodni postopek napotiti predlagateljico postopka Direkcijo RS za ceste, saj se je ta, kot izhaja iz podatkov navedenih listin, s predlagano mejo strinjala. Tožena stranka je ravnala v skladu z določbami 39. člena ZEN, ko je tožnicama poslala poziv k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje z dne 23. 3. 2010, s katerim ju je pozivala, da (glede na dejstvo, da je meja še vedno sporna) pri Okrajnem sodišču v Postojni sprožita sodni postopek ureditve meje in o tem obvestita prvostopni organ ter hkrati predložita dokazilo, da je bil sodni postopek res sprožen (kopijo predloga za ureditev meje vloženega pri pristojnem sodišču, na katerem mora biti dohodni žig sodišča). Z navedenim dopisom sta bili tudi poučeni, da bo tožena stranka v primeru, če v postavljenem roku sodnega postopka za ureditev meje ne bosta sprožili, štela, da soglašata s predlagano mejo, ki izhaja iz elaborata, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje B. d.o.o., ter iz zapisnika mejne obravnave. Da je bil tožnicama poziv z dne 23. 3. 2010 vročen, je razvidno iz povratnic, ki sta v upravnem spisu (tožnici C.C. dne 25. 3. 2010, tožnici D.D. pa dne 26. 3. 2010), da sodni postopek za ureditev meje ni bil sprožen, pa je razvidno iz dopisa nepravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Postojni z dne 3. 5. 2010, pa tudi tožnici sami tega ne zatrjujeta.

Upoštevaje navedeno dejansko in pravno stanje zadeve je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede spornosti mejnika v živi meji. Tožnici sta bili namreč z navedenim dopisom izrecno napoteni, da sprožita sodni postopek ureditve meje, v katerem bi lahko dokazali, kar v zvezi s potekom meje zatrjujeta v tej tožbi, vendar tega nista storili.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve obeh upravnih organov v skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, in je sodišče v tej zadevi presojalo pravilnost uporabe materialnega prava in ravnanje tožene stranke po pravilih postopka, je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožnici sta v tožbi predlagali tudi, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njune stroške tega upravnega spora. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.