Jedro

Ker začasno uvoženo blago ni bilo v določenem roku vrnjeno v tujino, niti zanj ni bila zahtevana druga carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga, je zanj nastal carinski dolg.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 480/2000-11 z dne 22.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Carinarnice L. z dne 10.4.1997. Z njo ji je navedeni prvostopni carinski organ zaračunal uvozne dajatve v skupni višini 633.152,00 SIT, za blago, ki je bilo začasno uvoženo za komisijsko prodajo v prosto carinskih prodajalnah po UCD za začasen uvoz blaga z dne 6.4.1994 Carinske izpostave Ž.P.L. Ker začasno uvoženo blago ni bilo v določenem roku (24.8.1995) vrnjeno v tujino niti zanj ni bila zahtevana druga carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga, je po presoji tožene stranke, prvostopni carinski organ upravičeno štel, da je bilo dano v prost promet in zanj obračunal carino in druge uvozne davščine na dan poteka roka začasnega uvoza. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je v skladu z zunanjetrgovinskimi predpisi, ki urejajo začasni uvoz blaga, potrebno začasno uvoženo blago vrniti v tujino ali dokončno ocariniti. V postopku je bilo glede na podatke in listine upravnih spisov ter dejstvo, da tožeča stranka tudi na poziv carinskega organa ni dostavila dokazil o reguliranju začasno uvoženega blaga, pravilno ugotovljeno, da blago, ki je predmet tega postopka ni bilo v celoti vrnjeno v tujino, niti ni bilo dokončno ocarinjeno, kar med strankama niti ni sporno. Zato je pravilna ugotovitev carinskih organov, da je bilo dano v prost promet. Carinski organ je zato imel zadostno podlago, da je na podlagi 3. odstavka 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, v nadaljevanju CZ/76), začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bilo blago, ki ga je v obravnavanem primeru začasno uvozila, uporabljeno za namene, zaradi katerih je bilo uvoženo, čeprav po izteku odrejenega roka. Zaradi prekoračitve navedenega roka, se je carinskim organom opravičila. Zato meni, da carinski organ ni imel v določbi 3. odstavka 249. člena CZ/76 zadostne podlage za postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih, v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki spisa in določbami CZ/76, na katere se sodba sklicuje.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri ugovorih, ki jih je uveljavljala že v tožbi in ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbo, pritožbeno sodišče še dodaja, da se po določbi 3. odstavka 249. člena CZ/76, začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino, da v uporabo drugemu ali uporabi za druge namene, ne pa za namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo. Obveznost plačila carine za začasno uvoženo blago je nastala z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasen uvoz (4. točka 1. odstavka 19. člena CZ/76). Če torej do izteka določenega roka, carinski zavezanec blaga ni vrnil v tujino, niti ga ni dokončno uvozno ocarinil, je, po presoji pritožbenega sodišča, carinski organ utemeljeno, na podlagi 3. odstavka 249. člena CZ/76, začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in tožečo stranko kot carinskega zavezanca zavezal k plačilu uvoznih carinskih davščin.

Opravičilo zaradi prekoračitve roka in poznejša izpolnitev obveznosti vrnitve blaga v tujino, pa glede na navedene zakonske določbe, še ne pomeni, da ni podlage za začetek postopka carinjenja po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.