Jedro

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP temelji na presoji zdravniškega potrdila z dne 20. 2. 2009. Po mnenju sodišča lahko takšno presojo opravi le sodišče v pravdnem postopku (ki je v tej zadevi tudi imenovalo izvedenca medicinske stroke) in ne organ za BPP v postopku dodelitve BPP. Iz zakonskega besedila 24. člena ZBPP namreč izhaja, da mora biti zadeva očitno nerazumna, da se šteje, da ni verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Celju Bpp 193/2014 z dne 7. 3. 2014 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 317/2012, zoper Zavarovalnico A. d.d., zaradi uveljavlja odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 28. 8. 2008. Pojasnila je, da mora prosilec v skladu z določili 11. člena do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), za odobritev BPP kumulativno izpolnjevati dva pogoja, finančno materialni oziroma subjektivni kriterij in objektivni kriterij, v skladu z določbo 24. člena ZBPP. Pri presoji objektivnega kriterija je ugotovila, da je prosilec zaprosil za BPP v postopku zoper Zavarovalnico A. d.d. zaradi poškodb, ki jih je utrpel ob škodnem dogodku 11. 8. 2008. 2. Po določbi 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zastaranje začne po določbi 336. člena istega zakona teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

3. Tožena stranka je ugotovila, da je prosilec zdravljenje zaključil najkasneje 20. 2. 2009, kar je razvidno iz izvidov Splošne bolnišnice B. z dne 20. 1. 2009 in 20. 2. 2009. Glede na ta podatek, da je prosilec zaključil z zdravljenjem najkasneje 20. 2. 2009, je jasno, da je bil prosilcu takrat znan tudi obseg škode. Kot izhaja tudi iz sodne prakse (sodba II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011), je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ker je stanje oškodovanca stabilizirano, ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso bili zaključeni. Zastaranje je začelo teči prvi naslednji dan po zaključku zdravljenja in je nastopilo 20. 2. 2012. Prosilec je predmetno tožbo zoper Zavarovalnico A. d.d. za uveljavljanje odškodnine na pristojno sodišče vložil šele 17. 4. 2012 in glede na to, da je tožena stranka v postopku ugovarjala zastaranje, prosilec v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz navedenega razloga je tudi dodelitev BPP prosilcu v skladu z določbo 24. člena ZBPP nerazumna in s tem posledično neutemeljena.

4. Tožnik v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Sklicuje se na določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije in na določbe ZBPP v zvezi z ugotavljanjem objektivnega kriterija za dodelitev BPP. Meni, da je tožena stranka prejudicirala tožnikovo tožbo v odškodninskem sporu s tem, ko je zaključila, da je odškodninski zahtevek zastaran. Po mnenju tožnika takšna odločitev presega pooblastila in pristojnosti tožene stranke tudi v okviru postopanja po določbi 24. člena ZBPP, saj ji takšnega pooblastila ta določba ne daje. Tožnik je zaprosil za BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v odškodninskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Celju P 317/2012 ter oprostitve plačila stroškov postopka zoper Zavarovalnico A. d.d., zaradi uveljavljanja odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 11. 8. 2008. Pojasnjuje, da je 17. 4. 2012 vložil tožbo kot oškodovanec zoper zavarovalnico zaradi plačila 49.111,40 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v delovni nezgodi z dne 11. 8. 2008. Okrožno sodišče v Celju je v predmetnem pravdnem postopku, ki se vodi pod opr. št. P 317/2012, s sklepom z dne 11. 11. 2013 odločilo, da bo za izdelavo izvedenskega mnenja v postopku zaupalo Komisiji za fakultetne izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani. To mnenje je tožnik prejel in nanj ima številne pripombe, ki jih je v postopku uveljavljal s pripravljalno vlogo 1. 4. 2014. Zlasti nasprotuje ugotovitvi, da je bilo zdravljenje zaključeno 20. 2. 2009. Upoštevati bi namreč bilo potrebno, da so fizioterapije kontinuirano trajale do 18. 6. 2009, tožnik pa je bil v bolniškem staležu do 20. 1. 2010. Prav tako je bil 1. 6. 2009 z odločbo ZPIZ ocenjen kot invalid III. kategorije in so bile šele takrat ugotovljene vse posledice nezgode. Dne 17. 4. 2012 so tožnika uvrstili v II. kategorijo invalidnosti in mu je bilo šele takrat popolnoma znano, da je njegovo zdravstveno stanje dokončno. Na navedeno odločbo ZPIZ-a, s katero je bila tožniku priznana kategorija invalidnosti, je okrožno sodišče v predmetni pravdni zadevi vezano, saj vprašanja nastanka invalidnosti ne morejo rešiti drugače. Zato je po mnenju tožnika šele z datumom izdaje odločbe o uvrstitvi tožnika v II. kategorijo invalidnosti, torej z dnem 17. 4. 2012, pričel teči subjektivni zastaralni rok treh mesecev za vložitev tožbe. Prav tako tožnik tožbe v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju ni vložil po poteku objektivnega zastaralnega roka. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi strani v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. ZBPP v določbah od 11. člena do 24. člena določa pogoje, ki jih mora prosilec po ZBPP kumulativno izkazati. Eden od teh pogojev je objektivni pogoj, ki ga v skladu z določbo 24. člena ZBPP presoja sodišče glede na vsebino spora in zahteve, v kateri se prosi za odobritev BPP. Tožena stranka je zavrnitev BPP utemeljila z neizpolnitvijo objektivnega pogoja, določenega v 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se BPP odobri le, če zadeva ni očitno nerazumna, oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek.

8. Tožena stranka je izpodbijano odločitev oprla na ugotovitev, da je prosilec tožbo zoper Zavarovalnico A. d.d., za uveljavljanje odškodnine, na pristojno sodišče vložil šele 17. 4. 2012. Torej po poteku roka iz 352. člena OZ, ki je pričel teči po datumu 20. 2. 2009, ko je bilo zaključeno njegovo zdravljenje. Odločitev tožene stranke temelji na podatkih listin, vloženih v pravdni spis, ki se v spisu Bpp 193/2014 ne nahajajo. Tožnik nasprotuje predvsem zaključku tožene stranke, da je bilo njegovo zdravljenje končano najkasneje dne 20. 2. 2009 in navaja, da takšen zaključek iz izvida nevrologa s tega dne ne izhaja. Tožnik navaja podatke o zdravljenju po spornem datumu in podatke o ugotovljeni stopnji invalidnosti, s katerimi utemeljuje svojo trditev, da spornega dne zdravljenje še ni bilo zaključeno.

9. Odločitev tožene stranke temelji na presoji listine (zdravniškega potrdila z dne 20. 2. 2009). Po mnenju sodišča lahko takšno presojo opravi le sodišče v pravdnem postopku (ki je v tej zadevi tudi imenovalo izvedenca, Univerzo v Ljubljani, Medicinsko fakulteto, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja) in ne organ za BPP v postopku dodelitve BPP. Iz zakonskega besedila 24. člena ZBPP namreč izhaja, da mora biti zadeva očitno nerazumna, da se šteje, da ni izgleda za uspeh. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP pa se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ali pravo podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Po mnenju sodišča tožeča stranka v zadevi verjetnosti izgleda za uspeh ni utemeljila tako, kot to določa 2. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP, ampak njen zaključek temelji na vsebinski presoji listin (listine), ki bodo podlaga za odločanje v pravdnem postopku. Zato po mnenju sodišča presoja izpolnjevanja 24. člena ZBPP ne temelji na zakonu.

10. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja tudi, da se je tožnik v tožbi skliceval na podatke o nadaljevanju zdravljenja, ki jih tožena stranka v izpodbijani določbi ni navajala, niti ti podatki niso razvidni iz listin priloženega spisa Bpp. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ za BPP dolžan v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Prav tako mora organ v skladu z načelom zaslišanja stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V skladu s tem je zato potrebno strankam zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njihovo korist in do predlaganja dokazov. Sodišče ugotavlja, da so bile navedene določbe v obravnavanem primeru kršene. Organ za BPP tožnika ni seznanil s svojimi ugotovitvami, niti mu ni dal možnosti, da se izjasni o okoliščinah, ki so bile odločilne za presojo tožene stranke o njegovi prošnji za dodelitev BPP. Tožniku ni dal možnosti, da s predložitvijo dokazil o nadaljevanju zdravljena in predložitvijo odločb o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, utemelji svojo trditev o pravočasni vložitvi tožbe. S tem je tožena stranka kršila določbe upravnega postopka, posledično pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

11. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji in četrti odstavek istega člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo tožena stranka odpravila ugotovljene pomanjkljivosti ter dopolnila dokazni postopek v smislu navedb v tej sodbi in nato ponovno presodila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.

K II. točki izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).