Jedro

Delavka, ki ni v predhodnem postopku pri delodajalcu zahtevala spremembe delovnega časa, ki bi se uskladil z delovnim časom ostalih delavcev, ki delajo v izmeni, ne more neposredno v sodnem postopku zahtevati izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče ugodilo njeni zahtevi po spremembi delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi ji tožena stranka omogočila opravljanje dela v delovnem času, kot velja za ostale delavce, vse dotlej pa se njena odsotnost z dela od poziva na delo naj ne bi štela kot neopravičena oz. škodljiva. Ocenilo je, da gre za začasno odredbo v zvezi s še ne pravnomočno končanim delovnim sporom o nezakonitosti sklenitve in prenehanja delovnega razmerja za določen čas in da za predlagani ukrep zavarovanja niso izpolnjeni pogoji po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Zoper sklep se pritožuje tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe prava, s predlogom za spremembo v smeri izdaje predlagane začasne odredbe. Priglaša stroške pritožbe. Meni, da temelji odločitev na napačni ugotovitvi o neizkazanosti šikaniranja. To naj bi bilo izkazano s pričevanjem direktorja tožene stranke, da v urniku, kot ji je bil odrejen, ni delal noben delavec. Določitev spornega urnika naj ne bi bila posledica potreb delovnega procesa, pač pa izpostavitev tožnice za vzgled drugim delavcem, kaj jih čaka, če bi si drznili uveljavljati tisto, kar jim zagotavlja veljavni pravni red. Nevmestno je razlogovanje, da so druge izmene lahko še bolj neugodne, saj sama ne uveljavlja beneficij, pač pa le enako obravnavanje z ostalimi delavci. Sodišče je dolžno skrbeti za lastni ugled v družbi zato izigravanje sodne odločitve pomeni krnitev ugleda celotnega pravosodnega sistema.

Pritožba ni utemeljena.

Z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, iz katere je mogoče sklepati na zaključek prvostopenjskega sodišča, da se sporna začasna odredba nanaša na zavarovanje terjatve, o kateri je bilo že razsojeno z nepravnomočno sodbo o glavni stvari, pritožbeno sodišče ne soglaša. Za razjasnitev vprašanja, ali gre za zavarovanje terjatve iz že razsojene zadeve, ali pa šele za bodočo nedenarno terjatev, ki bo stranki nastala v zvezi z izvrševanjem nepravnomočne sodne odločbe, ni bistveno, v kakšni vlogi je stranka predlagala začani ukrep zavarovanja. Dejstvo je, da delo v delovnem času, kot velja za ostale delavce, vse dotlej pa naj se predlagateljčina odsotnost z dela ne bi štela za neopravičeno oz. zanjo imela škodljivih posledic, ni bila predmet spora o presoji zakonitosti sklepanja delovnega razmerja za določen čas, niti o teh okoliščinah ni bilo razsojeno v posledično le po temejlu priznani reintegraciji in reparaciji.

V predmetni zadevi gre očitno za zavarovanje bodoče nedenarne terjatve, o kateri tožnica niti v ponovljenem postopku v smislu napotil pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1413/98 z dne 22.10.1998, ni napovedala nove tožbe v zvezi z domnevno sporno terjatvijo glede delovnega časa in neopravičenih izostankov z dela.

Ker glede na vsebino predlagane začasne odredbe, sodišče po uradni dolžnosti ni smelo postopati v smislu 2. odst. 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ), bi zaradi neizkazanosti pravovarstvenega interesa tožničin predlog moralo celo zavreči. Uveljavljanje varstva pravic pred delodajalci je v dispoziciji delavcev samih, hkrati pa predstavlja procesno predpostavko za individualne delovne spore o glavni stvari, zato kljub možnosti zavarovanja bodoče nedenarne terjatve v smislu 1. odst. 272. člena ZIZ, delovno sodišče v delovnih sporih ne sme naložiti vložitev oblikovalne tožbe o glavni stvari, v kolikor v času odločanja predlagatelj ne izkaže, da je predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu v skladu z delovnopravnimi predpisi in da je za vložitev tožbe še odprt rok za sodno varstvo pravic o glavni stvari.

Z meritorno odločbo o predlagani začasni odredbi je zadeva presojana širše, kot bi bilo sploh potrebno, zato pritožbeno sodišče le na pritožbo tožnice, v odločitev ni poseglo, saj se hkrati strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana nobena vsebinska predpostavka za predlagani ukrep zavarovanja. Že iz prej navedenih razlogov ni izkazan verjeten obstoj terjatve po 1. odst. 272. člena ZIZ-a, niti ni izkazana nobena od treh nadaljnjih predpostavk iz 2. odst. istega člena zakona. Verjeten obstoj terjatev v zvezi s spornim delovnim časom in izostanki z dela po pozivu nazaj na delo (na podlagi še ne pravnomočne sodne odločbe), bi tožnica lahko relevantno izkazovala le z dokazili o pravočasnem uveljavljanju varstva domnevno kršenih pravic pred delodajalcem in pravočasno uveljavljanim sodnim varstvom zoper dokončne odločitve tožene stranke o zatrjevanih kršitvah, ki so predmet predlaganega sredstva zavarovanja. Ker ta temeljna predpostavka za začasni ukrep zavarovanja ni izkazana, so pravno irelevante navedbe o šikaniranju, saj je tovrstno kršitev mogoče uveljavljati le postopku o glavni stvari. Nebistvene so tudi navedbe o uveljavljanju delovnega časa, kot ga imajo ostali delavci, ter navedbe o skrbi sodišča za lastni ugled in ugled celotnega pravosodnega sistema, ki očitno merijo na to, da bi bil ta lahko dosežen le s pozitivno odločitvijo o predlogu, za kar pa niso izpolnjeni zakoniti pogoji.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in glede na izid pritožbenega postopka hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.