Jedro

Iz tožnikovih izjav je mogoče sklepati, da se v Republiko Slovenijo po njeni zapustitvi ni vrnil zaradi vojnih razmer na območju drugih držav, naslednic SFRJ, saj je 16. 1. 2015 na zapisnik izjavil, da je konec decembra 1991 odšel domov na obisk, a se zaradi vojne ni več mogel vrniti, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države, iz priložene zdravniške dokumentacije pa tudi ni razvidno, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je ta vložil na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik izpolnjuje le dva od treh kumulativno naštetih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, in sicer da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ v svoji odločbi med drugim povzema, kaj je tožnik povedal na zaslišanjih na Veleposlaništvu Republike Slovenije ter podrobno opisuje potek postopka. Navaja, da je bilo na podlagi ponovno izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovljeno, da se tožnik po odhodu v matično državo konec decembra 1991 zaradi vojne ni mogel vrniti v Slovenijo, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj prvih petih let upravičene odsotnosti. Zaradi tega je prvostopenjski organ skladno z določbo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD na podlagi spisovne dokumentacije ugotavljal poskuse vrnitve v nadaljnjih petih letih, in sicer v obdobju od januarja 1997 do januarja 2002. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da razen izjav, podanih na zapisnik o tem, da je bil bolan, tožnik ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Prvič se je vrnil šele leta 2013 in takrat tudi prvič pridobil potni list, na podlagi katerega je lahko zapustil matično državo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države. Iz priložene zdravniške dokumentacije pa ni razvidno, da bi bil tako bolan, da ne bi mogel potovati. Čeprav zatrjuje, da je bil že od leta 1989 bolan, pa je decembra 1991 odpotoval v matično državo in januarja 1992 ponovno prišel do meje Republike Slovenije. V postopku je prvostopenjski organ upošteval tudi priložene zdravniške izvide ter ugotovil, da iz njih ni razvidno, da bi tožnik od leta 1997 do 2002 preživel v bolnišnici in se zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo. Tožnik ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi bilo razvidno, da zaradi bolezni ne bi mogel potovati. Pri tem pa je prvostopenjski organ upošteval tudi podatke iz uradne evidence, ki se nanaša na stalno prebivanje tožnikove žene in ugotovil, da se tudi ta ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, tako kot njen družinski član A.A. (tožnik v obravnavani zadevi).

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi povzema vsebino prvostopenjske odločbe in navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju: ESČP) ugotovilo, da je Republika Slovenija nezakonito izvršila izbris 37.000 občanov in da se mora vsakomur, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, izdati posebno odločbo za nazaj. Prvostopenjski organ je ravnal v nasprotju s 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Prvostopenjski organ bi moral obrazložiti pogoje, ki bi jih moral tožnik izpolnjevati, da bi pridobil pravico do stalnega prebivališča. V nadaljevanju na kratko povzema določila ZUSDDD v zvezi z upravičeno odsotnostjo in navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v nasprotju s temi določili. Neutemeljena je trditev, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do stalnega prebivališča, da je bil odjavljen in da se ni nikoli več vračal. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu izda dovoljenje za stalno prebivanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi pojasnila, zakaj je bilo potrebno vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrniti, odgovorila pa je tudi na vse pritožbene navedbe. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se z odgovorom tožene stranke na tožbo ne strinja in da mu tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene navedbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

8. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da je v tožnikovem primeru podana upravičena odsotnost za prvo petletno obdobje, to je od leta 1992 do 1997, saj se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti zaradi vojne. Prav tako pa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni uspel dokazati poskusov vračanja v nadaljnjih petih letih, to je v obdobju od januarja 1997 do januarja 2002. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je iz tožnikovih izjav mogoče sklepati, da se v Republiko Slovenijo po njeni zapustitvi ni vrnil zaradi vojnih razmer na območju drugih držav, naslednic SFRJ, saj je 16. 1. 2015 na zapisnik izjavil, da je konec decembra 1991 odšel domov na obisk, a se zaradi vojne ni več mogel vrniti, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države, iz priložene zdravniške dokumentacije pa tudi ni razvidno, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Slovenija nezakonito izvršila izbris 37.000 občanov in da se mora vsakomur, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, izdati posebno odločbo za nazaj, sodišče pojasnjuje, da je namen ZUSDDD prav v tem, da se sanira stanje, ki je bilo vzpostavljeno nezakonito, vendar pa mora vsakdo, ki vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izpolnjevati določene pogoje, v obravnavani zadevi pa vsi pogoji niso bili izpolnjeni. Iz sodbe ESČP št. 26828/06 z dne 26. 6. 2012 ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, izdati odločbo o dovoljenju za nazaj. V tej zadevi je bila izdana t. i. pilotska sodba. V tovrstnih sodbah pa ESČP primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja pravic potencialno prizadetih oseb. V omenjeni sodbi je ESČP za dva od osmih pritožnikov razsodilo, da nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršenkoli način izrazila željo po bivanju v Sloveniji, to je, da bi uredila kakršnakoli pravna dejanja v smeri ureditve statusa. S tega vidika je treba tudi pristopiti k razlagi zakonskih določil ZUSDDD, ki jih je tožena stranka uporabila v tem primeru. Enako stališče glede pomena sodbe ESČP kot v obravnavani zadevi, je sodišče zavzelo tudi v sodbi št. I U 799/2015 z dne 12. 10. 2016. 10. Glede tožbene navedbe, da bi moral prvostopenjski organ obrazložiti, katere pogoje bi moral tožnik izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, sodišče ugotavlja, da je v prvostopenjski odločbi zelo podrobno pojasnjeno, da tožnik izpolnjuje pogoj upravičene odsotnosti v obdobju prvih petih let, ne izpolnjuje pa pogoja, ki določa, da mora prosilec izkazati poskuse vračanja, to je pogoj iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Obrazložitev odločbe ima vse potrebne sestavine, da se jo da preizkusiti.

11. Tožbene očitke, da je odločba v nasprotju s 6. in 14. členom EKČP pa je tožnik premalo obrazložil in konkretiziral, da bi se lahko sodišče do njih opredelilo. 6. člen EKČP določa pravico do poštenega sojenja, 14. člen pa prepoved diskriminacije. Tožnik ni pojasnil, v kakšnem smislu naj bi bila odločba v nasprotju s tema dvema členoma EKČP. 12. Sodišče se tudi ne strinja z navedbami tožnika v pripravljalni vlogi, ko navaja, da drugostopenjski organ ni odgovoril na njegove pritožbene navedbe. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je razvidno, da je bilo na pritožbene navedbe odgovorjeno, saj je drugostopenjski organ na navedbo, da tožnik ne ve, zakaj je bil sploh izbrisan, odgovoril, da je bil ZUSDDD sprejet ravno zaradi tega, da se sanira stanje, ki je bilo vzpostavljeno nezakonito in že obstoj samega zakona kaže na to, da zadeve niso bile izvedene pravilno in zakonito. Prav tako je odgovoril na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvide o njegovi bolezni. Odgovoril je, da prvostopenjski organ ni navedel, da tožnik nima dokazov o bolezni, ampak da ni dokazal, da je bolezen tožnika takšna, da ne bi mogel potovati oziroma bi mu preprečevala poskus povratka v Republiko Slovenijo.

13. Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.