Jedro

Ni v skladu z namenom javnega poziva, da se sofinancirajo projekti, ki že v naprej ne izkazujejo zahtevanih pogojev ter da se v takšnem primeru neuspešnost projekta prepusti ukrepom v okviru predvidenih sankcij zaradi nerealizacije namena projekta po končani izgradnji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke v zvezi z Javnim pozivom za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007- 2013 za obdobje 2013-2014 (v nadaljevanju: javni poziv). Tožeča stranka je na navedeni javni poziv prijavila projekt „Vzpostavitev regionalno podeželsko inovacijskega centra“. Strokovna komisija, ki je bila imenovana za izvedbo postopka, je ugotovila, da prijavljeni projekt ne izpolnjuje pogoja določenega v podpoglavju 9.1. Splošni pogoji v točki 4, ki določa, da mora operacija izkazovati regionalni pomen in hkrati vpliv na ustvarjanje delovnih mest ali izboljšanje stanja okolja. V skladu z Zakonom o vzpodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-2) je regijski projekt opredeljen kot razvojni projekt, ki temelji na regionalnem razvojnem programu, uresničuje razvojne prioritete razvojne regije in izkorišča njene razvojne potenciale. Od lokalnega projekta se regijski razlikuje po celovitem reševanju določene problematike v okviru razvojne regije. Tožena stranka je v postopku tožečo stranko pozvala, da pojasni, v katerih vsebinah je investicija in sama lokacija konkurenčnejša od prostorov in ponudbe A., saj ta izvaja vsebinsko podoben inovacijski projekt v Pomurski regiji. Prav tako jo je pozvala, da pojasni, kakšne dodatne vsebine lahko ponudijo, da bi podjetniki raje koristili storitve njihovega inovacijskega centra kot pa A.. V odgovoru pa je tožeča stranka navedla zgolj, da je A. z vsebino projekta seznanjen in ga podpira, vendar za to ni predložila nobenih dokazov. Regionalni pomen investicije bi tožeča stranka lahko dokazala oziroma utemeljila s pismom podpore ali s pismom o nameri o uporabi storitev inovacijskega centra s strani podjetij iz drugih delov Pomurske regije. Ker navedenega ni izkazala z ničemer, tožena stranka ugotavlja, da ima investicija lokalni pomen, ne pa tudi regionalnega vpliva. V trenutni fazi investicije se tako o potencialnih uporabnikih storitev inovacijskega centra in novih delovnih mestih le špekulira. Ker tako projekt ne izpolnjuje enega od predpisanih pogojev, tožeča stranka ni upravičena do sofinanciranja.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da je izpodbijani sklep samovoljen oziroma arbitraren, ker je očitno v nasprotju s pogoji javnega poziva ter veljavno zakonodajo. Sporna odločitev je tudi v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom pravne države, da zakoni in drugi formalni pravni viri obravnavajo pravne subjekte enako in predvidljivo. V spornem primeru pa je tožena stranka navedla, da tožeča stranka ni predložila pisne podpore A., čeprav to ni bilo zahtevano v javnem pozivu niti ni tožena stranka tega kadarkoli zahtevala. Prav tako je tožeča stranka v svoji dopolnitvi vloge jasno navedla, da takšnih dokazil ne bo dostavljala, ker je projekt namenjen ustvarjanju infrastrukture za opravljanje dejavnosti tako, da bi lahko kandidirali katerikoli zainteresirani subjekti in ne že v naprej določen subjekt. Gradnja objekta za točno določene subjekte bi namreč pomenila diskriminacijo do ostalih, kar je nedopustno. Občina ne sme ustvarjati infrastrukture za točno določene uporabnike, s katerimi bi imela že predhodno dogovore o izgradnji. Iz same vloge pa je jasno razvidno, da bi bila zgrajena infrastruktura, kjer bi lahko normalno delovalo pet novih podjetij in bi s tem nastalo pet novih delovnih mest. Izpolnitev teh pogojev pa bi se ugotavljala po realizaciji projekta in v primeru, da to ne bi bilo realizirano, bi bila tožeča stranka podvržena sankcijam. Tako je neutemeljen zaključek tožene stranke, da ima investicija samo lokalni pomen. Kolikor bi to držalo, projekt ne bi bil podprt s strani Regionalne razvojne agencije – RRA MURA. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da navedba tožeče stranke glede podpore projektu s strani RRA Mura ne drži. Regionalna razvojna agencija namreč ne sprejema odločitev o potrditvi izvedbenega načrta regionalno razvojnega programa, pač pa nudi le strokovno in administrativno podporo. Definicijo regijskega projekta daje ZSRR-2 in tožena stranka je regionalni pomen konkretne investicije presojala tudi na podlagi navedene zakonske definicije. Razen tega je tožeča stranka sama v vlogi navedla, da občine, kjer obstoječa infrastruktura ne omogoča lokalnega razvoja gospodarstva, niso konkurenčne in se soočajo z odseljevanjem delovno aktivnega prebivalstva. Iz navedenega torej izhaja, da je namen tožeče stranke, da z izvedbo operacije dejansko omogoči razvoj lokalnega gospodarstva, zato je sam naziv operacije zavajajoč, saj ima operacija ne glede na naziv dejansko le lokalni pomen. Tožena stranka je tožečo stranko med postopkom pozvala, da izkaže, v čem bo ta investicija konkurenčnejša od ponudbe A. ter kakšne dodatne vsebine bo lahko ponudila. Pri tem je bilo pismo o nameri navedeno zgolj primeroma in bi lahko tožeča stranka povpraševanje in potrebe po inovacijskem centru s strani potencialnih uporabnikov tovrstnih storitev izkazala s kakršnimikoli dokaznimi sredstvi, vendar ni predložila ničesar. Glede na to, da je bilo mogoče na javni poziv prijaviti zelo raznovrstne operacije, v javnem pozivu ni bilo mogoče konkretno predpisati dokazil, s katerimi bi prijavitelji dokazovali izpolnjevanje pogojev, zato je izpolnjevanje pogojev tožena stranka preverjala od primera do primera. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanega javnega poziva je bil izbor projektov, ki so regionalno razvojnega pomena ter so vključeni v izvedbene načrte regionalnih razvojnih programov in potrjenih s strani svetov regij za naslednje namene: 1. ekonomska in izobraževalna infrastruktura; 2. okoljska infrastruktura; 3. razvoj urbanih naselij; 4. javna infrastruktura v območjih s posebnimi varstvenimi režimi in v turističnih območjih; 5. socialna infrastruktura. To pomeni, da gre za projekte, ki imajo izključno regionalni pomen in sicer za prej naštete namene. Ob tem (da so projekti regijski) pa morajo tudi vplivati na ustvarjanje delovnih mest ali na izboljšanje stanja okolja (4. točka 9. poglavja javnega poziva – pogoji za kandidaturo).

Pojem regijski projekt definira ZSRR-2 in sicer kot razvojni projekt, ki temelji na regionalnem razvojnem programu, uresničuje razvojne prioritete razvojne regije in izkorišča njene razvojne potenciale; od lokalnega projekta se regijski razlikuje po celovitem reševanju določene problematike v okviru razvojne regije oziroma širšem razvojnem vplivu na razvojno regijo in izven nje (člen 3).

Tožeča stranka je na javni poziv prijavila projekt Vzpostavitev regionalno podeželsko inovacijskega centra. Prijavo je vložila na predpisanih obrazcih, ki so določali vsebino vloge. Tako iz nje izhaja, da se projekt nanaša na obnovo obstoječega industrijskega objekta (bivša tovarna B.) in sicer za potrebe regionalnega inovacijskega centra. V okviru prenove bi se naj v pritličju uredili promocijsko prodajni prostor in tehnološki del inovacijskega centra, v mansardi prostori za učno demonstracijske aktivnosti, tri pisarne ter laboratorij, v kleti pa prostori za namene inovacijskega centra za potrebe fermentacije in destilacije. Prav tako bi se naj obstoječa večnamenska stavba odstranila ter na njenem mestu uredilo parkirišče ter zelenica, del stavbe pa bi se preuredil v skupno kotlovnico na bio maso. Da gre pri tem za projekt regionalnega vpliva, pa je tožeča stranka navedla, da bo s projektom izboljšana podjetniška aktivnost v celotni regiji, da se bo zagotovila nova podjetniška infrastruktura, da bo vzpostavljen izobraževalno demonstracijski in tržno promocijski center za živilsko industrijo, kjer se bo izvajalo tudi usposabljanje.

Tožena stranka je dolžna ob obravnavanju vlog presoditi, ali vloga izpolnjuje predpisane pogoje, v konkretnem primeru tudi pogoj, da gre za projekt regijskega pomena. Glede navedenega pogoja je bilo že v razpisni dokumentaciji določeno, da mora biti izkazan vpliv projekta na območje vsaj dveh občin. Navedenega pa tožeča stranka ni izkazala, saj ni konkretno navedla za katere občine bi bil projekt pomemben, temveč se je le pavšalno sklicevala na izboljšanje podjetniške aktivnosti v celotni regiji. S tem tudi po presoji sodišča regijskega pomena projekta ni izkazala niti tega ni storila na podlagi prejetega poziva za pojasnitev vloge, s katerim je tožena stranka zahtevala konkretna pojasnila o konkurenčnosti investicije. Navedena zahteva tožene stranke pa ne pomeni, da je s tem spreminjala pogoje javnega poziva niti da je ravnala arbitrarno, kot to neutemeljeno ugovarja tožeča stranka v tožbi. Tudi ni pomenilo, da se je od tožeče stranke zahtevalo, da investicijo izvede za točno določene uporabnike, temveč da izkaže, da v regiji (v kateri že obstaja A.) obstaja interes za tovrstni projekt (podjetniško infrastrukturo). Ni namreč v skladu z namenom javnega poziva, da se sofinancirajo projekti, ki že v naprej ne izkazujejo zahtevanih pogojev ter da se v takšnem primeru neuspešnost projekta prepusti ukrepom v okviru predvidenih sankcij zaradi nerealizacije namena projekta po končani izgradnji, kot to meni tožeča stranka.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pri tem se sklicuje tudi na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.