Jedro

Ker se tožnik zagovora ni udeležil, ni mogoče šteti, da se je tožena stranka šele na dan, ko bi se tožnik zagovora moral udeležiti, seznanila z razlogom za odpoved. Z razlogom za odpoved se je seznanila že pred tem, kot je navedla v vabilu na zagovor, kar pomeni, da je že pred tem začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2007 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter toženi stranki naložilo, da tožnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2005 pozove nazaj v delovno razmerje. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku za čas od 23. 8. 2007 dalje vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter ga od tega dne prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za čas od (pravilno: do) vrnitve na delo plača nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku v višini, kot če bi delal, po odvodu davka in prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec. Sklenilo je, da bo o stroških postopka odločilo naknadno s posebnim sklepom.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.613,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijano sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08). Navaja, da je prvo pisno obdolžitev z vabilom na zagovor tožniku vročila 6. 6. 2007, da se je tožnik dne 9. 6. 2007 poškodoval izven dela in s tem datumom tudi nastopil bolniški stalež, ki ga je zaključil z 31. 8. 2007. Zaradi navedenega je tožena stranka štela, da tožnik iz opravičljivih razlogov ni pristopil na zagovor dne 19. 6. 2007. Iz celotnega kasnejšega ravnanja tožnika pa je bilo več kot očitno, da se tožnik izogiba stikom s toženo stranko in da poskuša zavlačevati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v času zdravljenja spremenil kraj prebivanja, zato je tožena stranka utemeljeno štela, da se je tožnik sposoben udeležiti zagovora, ki je bil razpisan za 19. 7. 2007. Tožnik je v tem času bil sposoben prenesti vožnjo iz Pirana do kraja stalnega bivališča v ... in je v tem času redno hodil na preglede k osebnemu zdravniku na Ptuj. Tožena stranka je storila vse, da bi tožniku olajšala prihod na zagovor, tako da mu je omogočila zagovor v poslovnih prostorih tožene stranke v Mariboru. Tožnik se kljub temu dne 19. 7. 2007 ni udeležil zagovora, kar je tožena stranka upoštevala kot odsotnost iz neopravičljivih razlogov. Tožnik ves čas od vročitve prve pisne obdolžitve ni podal nikakršnih pisnih navedb v zvezi z očitanimi obdolžitvami in toženi stranki tudi ni predložil nikakršnih konkretnih pojasnil v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem. Tožena stranka je zato utemeljeno štela, da se tožnik do navedb iz pisne obdolžitve ne želi opredeliti, zato je na podlagi ugotovljenih dejstev in dokazov tožniku 23. 7. 2007 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Dejstva in navedbe iz pisne obdolžitve z dne 4. 6. 2007 in 16. 7. 2007 so postale verodostojne in dokončne šele z dnem opustitve pravice tožnika do zagovora in ne kot zmotno šteje sodišče prve stopnje, s pretekom 30-dnevnega subjektivnega roka, ki naj bi začel teči 4. 6. 2007 oziroma od 30. 5. 2007, ko naj bi bila tožena stranka seznanjena s povzročitvijo telefonskih stroškov zaradi klicev na komercialne linije. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da subjektivni 30-dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi začne teči že z dnem, ko tožena stranka nazadnje izve morebitna nova dejstva in okoliščine, zaradi česar je tožnikovo odsotnost z zagovora neutemeljeno štelo v škodo toženi stranki. Tožena stranka je bila dolžna tožniku omogočiti zagovor, zato je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da se neudeležba tožnika na zagovoru iz neupravičenih razlogov ne upošteva. Tožena stranka ni mogla vplivati na to, ali bo tožnik izkoristil pravico do zagovora. Šele z dnem, ko se je tožnik odrekel zagovoru, so postala verodostojna in veljavna vsa dejstva in dokazila, ki jih je tožena stranka navajala v pisnih obdolžitvah z dne 4. 6. 2007 in 16. 7. 2007. Navedeno dokazuje tudi tožnikova izpovedba pred sodiščem prve stopnje, ko je tožnik priznal kršitev, vendar ne za vse navedene stroške. Navedeno pomeni, da je subjektivni 30-dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v tej zadevi začel teči šele od dne, ko je tožniku bila dana možnost zagovora, to je od 19. 7. 2007 dalje. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi tako podala pravočasno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede tega, da se je tožnik izogibal zagovoru. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče H.D. iz detektivske agencije A., ki bi lahko pojasnila vse okoliščine glede odsotnosti tožnika v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o težavah pri vročanju pisanj. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo v nasprotju s 328. členom ZPP, ko je popravilo izrek izpodbijane sodbe, saj je šlo pri sklepu o popravi delno za vsebinsko odločitev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da se zoper ta sklep pritožuje izključno zato, ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo samostojno z izpodbijanim sklepom in ne s sodbo o glavni stvari. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka stroške postopka dolžna povrniti po izteku roka 8 dni, ne glede na to, ali je sodba v tej zadevi že pravnomočna. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo, zaradi česar izpodbijana sodba še ni pravnomočna, zato tožena stranka iz previdnosti vlaga pritožbo tudi zoper izpodbijani sklep o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v celoti zavrne zahtevo za povrnitev stroškov, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi zoper izpodbijano sodbo: Z navedbo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 328. člena ZPP popravilo izrek izpodbijane sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 328. členom ZPP. Izrek izpodbijane sodbe, ki je bila strankama vročena 5. 1. 2009, se je namreč glasil, da se tožbeni zahtevek zavrne. Dne 8. 1. 2009 je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep, s katerim je ta izrek popravilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Šlo je za očitno pisno pomoto, saj je iz celotne sodbe povsem nedvoumno razvidno, da je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika v celoti ugodilo. V skladu s prvim odstavkom 328. člena ZPP predsednik senata lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Predsednica senata je zato lahko izdala sklep o popravi, s katerim je popravila to očitno pisno pomoto v izreku izpodbijane sodbe.

Pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede tožnikovega izogibanja zagovoru, bi bilo možno razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa tožnikovo izmikanje zagovoru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku prekluzivnega roka, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik z zlorabo pravic izogibal zaslišanju, to ne bi moglo vplivati na tek prekluzivnega roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora odločiti v prekluzivnem roku in samo znotraj tega roka lahko zagotovi delavčevo pravico do zagovora.

Iz istih razlogov ni mogoče šteti, da bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče H.D. Tožena stranka je njeno zaslišanje predlagala, ker naj bi lahko izpovedala o načinu vročanja vabila tožniku, težavah, ki jih je pri tem imela in tožnikovem odzivu na vročanje, vendar navedeno ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Sicer pa med strankama niti ni sporno, da je bilo tožniku vročeno vabilo na zagovor, ki bi moral biti 19. 7. 2007 in da se tožnik tega zagovora ni udeležil. Težave, ki jih je tožena stranka imela z vročanjem pisanj tožniku pa na tek prekluzivnih rokov, v katerih je potrebno podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne vplivajo, kakor je to že razloženo zgoraj. Zaradi navedenega zaslišanje priče H.D. ne bi moglo privesti do drugačne odločitve v tem sporu in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben.

Zmotno je pritožbeno stališče, da rok, v katerem mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, začne teči šele z dnem, ko je delavcu dana možnost zagovora. Res je sicer, da sta pritožbeno in revizijsko sodišče v večih zadevah že zavzeli stališče, da subjektivni 30-dnevni rok od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko začne teči najkasneje od dneva zagovora delavca. Vendar pa navedeno velja le v primeru, če se delodajalec v resnici šele na zagovoru seznani z razlogi za redno odpoved, pogoj za to pa je, da se delavec zagovora udeleži in da se delodajalec tako šele na zagovoru seznani z razlogi za redno odpoved, kar pomeni, da šele na zagovoru zve za neka nova dejstva ali okoliščine, ki utemeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa se tožnik zagovora ni udeležil, kar pomeni, da ni mogoče šteti, da se je tožena stranka šele tistega dne, ko bi se tožnik moral udeležiti zagovora, seznanila z razlogi za redno odpoved. Tožena stranka je sicer sestavila zapisnik o zagovoru, v katerem je ugotovila, da se tožnik zagovora ni udeležil. Iz tega zapisnika ne izhaja, da bi se tožena stranka šele takrat seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ta zapisnik ne vsebuje nobenih novih dejstev v zvezi s kršitvami delovnim obveznosti, ki so se očitale tožniku. Zapisnik se nanaša le na neupravičeno odsotnost tožnika z zaslišanja, ta pa ne more vplivati na podaljšanje rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor je to že razloženo zgoraj.

Nobene osnove v veljavni zakonodaji nimajo pritožbene navedbe, da so dejstva in dokazila, ki jih je tožena stranka navajala v pisnih obdolžitvah z dne 4. 6. 2007 in 16. 7. 2007, postala verodostojna in veljavna šele z dnem, ko se je tožnik odrekel zagovoru, to je z 19. 7. 2007, zaradi česar naj bi šele tega dne začel teči prekluzivni 30-dnevni rok, v katerem bi tožena stranka morala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tožena stranka zavajajoče navaja, da naj bi obstajala pisna obdolžitev z dne 16. 7. 2007. V resnici je bil tega dne tožniku vročen dopis z naslovom „ponovno vabilo na zagovor v zvezi s pisno obdolžitvijo za kršitve delovnih obveznosti z dne 5. 6. 2007 in novo obdolžitvijo z dne 20. 6. 2007“. V tem dopisu ni nobenih novih obdolžitev, zaradi katerih bi rok, v katerem je potrebno podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči šele tega dne. V tem dopisu namreč tožena stranka dobesedno povzema vse, kar je glede kršitve delovnih obveznosti, storjenih z uporabo službenega telefona, navedla v dopisu z dne 20. 6. 2007 (priloga B/4). Navedeno pomeni, da nikakor ni mogoče šteti, da bi se tožena stranka z razlogi za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila po 20. 6. 2007. Nasprotno, v tej novi obdolžitvi je tožena stranka izrecno navedla, da je kršitev v zvezi z uporabo službenega telefona ugotovila 30. 5. 2007, kar pomeni, da je rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči že tega dne, saj kasneje ni izkazanih nobenih dogodkov, ki bi lahko povzročili kasnejši začetek teka tega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo z argumentom, da je bila odpoved podana po izteku prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ta določa, da mora delodajalec redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti, navedenih v pisni obdolžitvi z dne 5. 6. 2007, se je tožena stranka seznanila najkasneje s tem dnem, z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti v zvezi z uporabo službenega telefona, pa najkasneje 20. 6. 2007 (dejansko pa že 30. 5. 2007, kakor je razloženo zgoraj), ko je podala novo pisno obdolžitev. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala šele 23. 7. 2007, torej po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi prekoračitve prekluzivnega roka, v katerem bi morala biti podana, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tudi reintegracijskemu in opisnemu reparacijskemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi zoper izpodbijani sklep: Iz vseh določb ZPP o stroških postopka izhaja, da sodišče praviloma vedno skupaj odloča o glavni stvari in o stroških postopka. Tako prvi odstavek 310. člena ZPP določa, da sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve; med slednje pa seveda sodijo tudi stroški postopka. Skupno odločanje o glavni stvari in stroških postopka izhaja tudi iz določbe petega odstavka 128. člena ZPP o tem, da se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Enako velja tudi za določbo prvega odstavka 166. člena ZPP o tem, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko o stroških postopka ni odločilo s sklepom, vsebovanim v sodbi. Vendar pa navedeno ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj odločanje s posebnim sklepom ni moglo vplivati na njegovo pravilnost in zakonitost (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje s posebnim sklepom o stroških postopka verjetno odločilo očitno zaradi tega, ker je toženi stranki na naroku za glavno obravnavo odobrilo 3-dnevni rok za predložitev stroškovnika. Takšno ravnanje pa je v resnici v nasprotju z določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ta namreč določa, da mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Vendar pa navedeno ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom stroške postopka priznalo le tožniku, ta pa jih je pravočasno priglasil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku stroške dosodilo v skladu z določbami ZPP o odgovornosti za uspeh in ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.