Jedro

Tožnikova mati je odšla za očetom v A prostovoljno s prepustnico, katero ji je izdal okupator sam; v času izselitve ji torej s strani okupatorja ni grozilo nobeno neposredno vojno nasilje, splošna grožnja nasilja, ki je bila prisotna zaradi vojnih razmer, pa ni zadosten razlog za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Ker torej v predmetnem postopku ni izkazano, da bi tožnikova mati v Srbijo (v A) pobegnila zaradi utemeljene grožnje z vojnim nasiljem v smislu določb ZZVN in zato niso izpolnjeni pogoji, da bi se njej lahko priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke, posledično tudi tožnik ne izpolnjuje po ZZVN določenih pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote B št. ... z dne 21. 11. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da se zahtevku tožnika ne ugodi in se tožniku ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja - rojen v begunstvu od 11. 7. 1944 do 15. 5. 1945. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je zaključek prvostopnega organa v sporni prvostopni odločbi pravilen in zakonit. Tožnikova mati AA je namreč na zaslišanju dne 20. 6. 2001 povedala, da se je z možem preselila v A leta 1938, ker je mož tam dobil zaposlitev. Mož je bil tudi mobiliziran v staro-jugoslovansko vojsko. S hčerko BB je odšla iz A (nazaj v Slovenijo) približno 14 dni pred 6. 4. 1941 in sicer na svoj dom v C; mož pa se je moral javiti (v vojsko) v kraju D. Po razpadu staro-jugoslovanske vojske se je tudi mož vrnil na njen dom, konec meseca aprila 1941 pa je moral zbežati, ker mu je grozila deportacija v Srbijo. Sama (tožnikova mati) je s hčerko BB še ostala pri starših. Ko pa ji je mož konec julija 1941 sporočil, da je v A uredil stanovanje in zaposlitev, sta s hčerko na podlagi propustnice (katero so ji izdali Nemci) odšli k možu v A. Mejo sta prestopili dne 2. 8. 1941, ob odhodu pa jima ni neposredno grozil kakšen prisilni ukrep; vendar pa je z družino do takrat živela v nenehnem strahu, kajti njen oče je bil zaveden Slovenec. V E je dne 11. 7. 1944 tudi rodila sina CC (tožnika). V prvostopnem postopku sta bili zaslišani tudi dve priči. Priča ČČ je na zaslišanju dne 16. 7. 2001 smiselno potrdil navedbe tožnikove matere in povedal, da je AA pribežala v A k možu predvsem zato, ker se je bala pregona s strani Nemcev. Kakšen prisilni ukrep naj bi ji direktno grozil, priči ni znano, saj je takrat živel v A in je o okoliščinah tega izvedel od tožnikove matere. Priča DD pa je na zaslišanju dne 20. 6. 2001 povedal, da je tožnikovega očeta spoznal šele v A in mu je po pripovedovanju znano, da sta tožnikova starša zbežala iz Slovenije, ker sta se bala represalij s strani okupatorja. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Že tožnikova mati je povedala, da ji pred odhodom v A ni neposredno grozil kakšen prisilni ukrep s strani okupatorja, sam strah pred potencialno mogočnim ukrepom, pa po mnenju tožene stranke ne zadošča za priznanje statusa, temveč mora biti grožnja z uresničitvijo prisilnega ukrepa s strani okupatorja neposredno izkazana. Šele če je ta grožnja izkazana, stranka pa se prisilnemu ukrepu izogne s pobegom, ji je mogoče, ob izpolnjevanju tudi ostalih zakonsko določenih pogojev, priznati status ŽVN. Ker v obravnavanem primeru tožnikovi materi ni mogoče priznati statusa ŽVN, tudi tožniku posledično ni mogoče priznati statusa otroka, ki je bil rojen staršem, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila. Ker tudi zaslišanje v pritožbi predlagane priče (EE) ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, je tožena stranka ta dokazni predlog zavrnila kot nepotreben.

Tožnik v tožbi navaja, da je dejansko bil žrtev vojnega nasilja. Tožniku in njegovim staršem je namreč grozila resna nevarnost zoper življenja, zato se je bil prisiljen izseliti iz okupirane Slovenije, saj je takrat okupatorska vojska izvrševala mnoga grozodejstva in različna nasilna dejanja in prisilne ukrepe. Takoj po zasedbi Slovenije leta 1941 je okupator med drugimi prisilnimi ukrepi pričel tudi z izseljevanem zavednih Slovencev iz Slovenije. Z javnimi objavami prisilnih ukrepov in njihovim javnim izvajanjem je dosegel dodaten učinek ogroženosti in prestrašenosti prebivalstva. Posledica tega je bila, da nekateri Slovenci niso čakali na prisilno izselitev ali celo še kaj hujšega, ampak so se sami umaknili (pobegnili) pred represalijami okupatorja. Tožnikovi starši so se bili tako prisiljeni izseliti iz Slovenije. Tožnik se sprašuje, ali je morda narobe, če so takrat njegovi starši želeli poskrbeti za življenje otroka in sebe. Ker so tožnikovi starši bili zavedni Slovenci, oče (materin) je bil celo župan Občine F, jim je okupator že zaradi porekla kot hčerki zavednega Slovenca izdal dovoljenje za prestop meje. Tožnik meni, da je okupator materi izdal dovoljenje za prestop meje celo prehitro za tiste razmere, ker je na ta način najenostavneje in najbolj poceni dosegel svoj namen - čim manj Slovencev na Štajerskem. Tožnik predlaga, da mu sodišče prizna status žrtve vojnega nasilja za obdobje od 11. 7. 1944 do 15. 5. 1945. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali tožniku pripada status žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali dejanja, zaradi katerih bi bili sami upravičeni do statusa žrtev vojnega nasilja. Zaradi tega je v obravnavanem primeru relevantno vprašanje, ali so pri tožnikovi materi, ki se je že pred rojstvom tožnika izselila v A, izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, ali pa ne.

Po 1. členu ZŽVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu se med žrtve vojnega nasilja štejejo tudi begunci. Begunec je po tem členu oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ter oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. V obravnavani zadevi je torej bistveno vprašanje, ali je tožnikova družina, predvsem mati, pobegnila v A, ker ji je neposredno grozilo vojno nasilje in ali za to obstajajo zadostni dokazi.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih v njej navaja že tožena stranka in so povzete v uvodnem delu te obrazložitve. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče na te razloge tudi sklicuje v skladu z 2. odst. 67. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS). V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača kot tožena stranka in iz razlogov, ki so navedeni v nadaljnji obrazložitvi te sodbe zavrača tudi sodišče. Vojno nasilje je do določene mere pričakovano v vsaki vojni in ga lahko vsak pričakuje. Še posebej v drugi svetovni vojni se je vojno nasilje s strani okupatorja na splošno pojavilo v velikem obsegu in zoper zelo veliko ljudi, predvsem zoper večino tistih, ki so nasprotovali okupaciji. Vendar pa je bilo vojno nasilje zoper nekatere osebe še posebno hudo - kocentracijska taborišča, zapori, talci, prisilne izselitve, ukradeni otroci ipd. Nekateri so zaradi svojih osebnih okoliščin še posebej lahko pričakovali, da bo okupator zoper njih izvajal katero od navedenih oblik vojnega nasilja. Namen zakonskih določb v zvezi s statusom begunca je v tem, da pripade status begunca in s tem povezane ugodnosti oz. pravice tistim osebam, ki so zaradi svojih konkretnih okoliščin imele še posebej utemeljene razloge zato, da so se počutile boj ogroženo kot večina prebivalstva in so zato pobegnili.

Take posebej izkazane (kvalificirane) okoliščine v obravnavanem primeru pri tožniku oz. pri tožnikovih starših niso izkazane. V postopku se je celo izkazalo (tožnik pa tega niti ne zanika), da je tožnikova mati odšla za očetom v A prostovoljno, s propustnico, katero ji je izdal okupator sam in da ji v času, ko je odpotovala v A, torej v času izselitve, s strani okupatorja ni grozilo nobeno neposredno vojno nasilje. Kot je že navedeno, pa splošna grožnja nasilja, ki je pač bila prisotna zaradi vojnih razmer, ni zadosten razlog za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Ker torej v predmetnem postopku ni izkazano, da bi tožnikova mati v Srbijo (v A) pobegnila zaradi utemeljene grožnje z vojnim nasiljem v smislu določb ZŽVN in zato niso izpolnjeni pogoji, da bi se njej lahko priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke, posledično tudi tožnik ne izpolnjuje po ZŽVN določenih pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.