Jedro

Z očitki o odločitvi, ki naj bi bila v nasprotju z vsebino dokaznih listin, tožena stranka v resnici uveljavlja kršitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj gre za ugovore dejanske narave, ki jih je bila tožena stranka dolžna izpostaviti že tekom prvostopenjskega sojenja, če je želela, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo.

V zvezi z avtonomnim pravom kot dejansko podlago ne velja načelo »iura novit curia« da bi si ga bilo sodišče dolžno preskrbeti po uradni dolžnosti, ampak sta ji ga dolžni podati pravdni stranki v okviru svojih navedb, da bi ga sodišče vzelo v obravnavo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 152446/2009 z dne 21.10.2009, tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 632,62 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami), v nadaljnjem besedilu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek oziroma razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 152446/2009 z dne 21.10.2009, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Prav tako predlaga, naj pritožbeno sodišče v obeh primerih, stroške postopka naloži v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških dalje do plačila.

3. Tožeča stranka se je odgovoru na pritožbo odpovedala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča in tožena stranka sklenili pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala, da bo za potrebe objekta »S. d.o.o.« dobavila in montirala klimatske naprave, kar je tožeča stranka storila, poleg tega pa opravila tudi druga dela, ki jih je bilo potrebno izvesti, da bi te naprave delovale. Ugotovilo je še, da je tožeča stranka po naročilu oziroma nalogu tožene stranke izvedla tudi dela na objektu »nadomestni poslovni objekt A. R.«, kot izhajajo iz naročilnice št. K08/0188A in delovnega naloga št. 1015/08. Pri tem je zaključilo, da je dela tožeča stranka opravila skladno s pogodbama, v celoti in v skladu s pravili stroke, je tožena stranka prevzela.

6. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. S podjemno pogodbo se podjemnik zaveže opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo, gradbena pogodba pa je specifična vrsta podjemne pogodbe, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali bo da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela (649. člen OZ), katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela (650. člen OZ). Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da so dela, katerih plačilo vtožuje tožeče stranka, gradbena dela oziroma opravila, ki bi terjala večja in zahtevnejša dela (večje število izvajalcev, priprave, gradbeno dovoljenje, projekt), z vplivnostjo na solidnost gradnje. Navedb, ki bi kazale na uporabo določb, ki veljajo za gradbeno pogodbo, tekom prvostopenjskega sojenja ni podala nobena od pravdnih strank, svojega ugovora v delu, s katerim cilja na zmotno uporabo prava, pa tožena stranka z ničemer niti ne utemeljuje.

7. Pritožba v nadaljevanju izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj po mnenju pritožnice ne podaja obrazložitve in je nedoločna, poleg tega pa z odločilnimi dejstvi prihaja v nasprotje s tem, kar je vsebina dokaznih listin, kršitev pa povezuje z nesklepčnostjo zahtevka. Obrazložitev pisne sodbe v primeru spora majhne vrednosti, kakršen je tudi predmetni, obsega kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedb določb procesnega prava in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 457. člena ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje vsa bistvena dejstva, ki vodijo do pravne posledice dolžnosti plačila vtoževnega zneska. Sodišče je v primeru obeh vtoževanih računov ugotovilo obstoj pogodbe, ki jo je tožeča stranka s svoje strani v celoti in po pravilih stroke izpolnila, tožena stranka pa je opravljena dela prevzela, zato jih je tudi dolžna plačati. Vsa navedena pravotvorna dejstva so v trditveni podlagi tožnice vsebovana, zato niso točni očitki pritožnice o nesklepčnosti zahtevka, ki ob siceršnji pasivnosti tožene stranke in njenem pavšalnem in vsebinsko praznem prerekanju in podajanju ugovorov, zadostuje za sklep, da je dolžna plačati vtoževani znesek.

8. Z očitki o odločitvi, ki naj bi bila po zatrjevanju tožene stranke v nasprotju z vsebino dokaznih listin, tožena stranka v resnici uveljavlja kršitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj gre za ugovore dejanske narave, ki jih je bila tožena stranka dolžna izpostaviti že tekom prvostopenjskega sojenja, če je želela, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo. Na posledice prekluzije je bila jasno opozorjena s pozivom prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pg 249/2010-13 z dne 3.5.2010, lastne neaktivnosti pa tožena stranka ne more sanirati s tem, da prvostopenjskemu sodišču pripisuje odgovornost, ker ni nadomestilo njene vloge in po dokaznih listinah samo iskalo razlogov za zavrnitev zahtevka. V zvezi z avtonomnim pravom kot dejansko podlago namreč ne velja načelo »iura novit curia« da bi si ga bilo sodišče dolžno preskrbeti po uradni dolžnosti, ampak sta ji ga dolžni podati pravdni stranki v okviru svojih navedb, da bi ga sodišče vzelo v obravnavo.

9. Prav tako je nedovoljena pritožbena novota izpostavljanje vprašanja zamude pri izpolnitvi obveznosti, ki je dejansko vprašanje, s katerim se prvostopenjsko sodišče ravno tako ni bilo dolžno ukvarjati, saj tožena stranka ni z ničemer prerekala tožničinih navedb, da je vtoževan račun št. 491/2007 z dne 29.6.2007 zapadel v plačilo dne 7.7.2007, kar ima za posledico, da je tožena stranka že od 8.7.2007 v zamudi.

10. Glede na to, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, hkrati pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo na osnovi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

12. Sodnica posameznica je o zadevi odločala na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.