Jedro

Sodišče prve stopnje se je glede sporne darilne pogodbe pregledno in sistematično opredelilo ter ugotovilo obstoj vseh objektivnih in subjektivnih predpostavk izpodbijanja neodplačnega pravnega dejanja, in sicer: obstoj terjatve, pravno dejanje dolžnika, škoda in domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, pri čemer se za njegovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano oziroma bi moralo biti znano.

Besedni zvezi „darilna pogodba je neveljavna v razmerju do tožeče stranke“ in „darilna pogodba je proti tožeči stranke brez pravnega učinka“, nedvomno pomenita vsebinsko enako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je darilna pogodba, sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko, proti tožeči stranki brez pravnega učinka do višine njenih terjatev v znesku 70.757,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v znesku 823,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v znesku 2.181,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da se te terjatve poplačajo z izvršbo na nepremičnino, parc. št. ..., pripisano v vl. št. ..., k. o. M. (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je zavrnilo kot neutemeljenega (2. točka izreka) in drugo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 786,60 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo drugo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2011-34 z dne 23.3.2011, prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. V obravnavni zadevi ni sporno, da je prvo tožena stranka kot darovalec podarila in prepustila v last drugo toženi stranki kot obdarjencu nepremičnino, parc. št. ..., vl. št. ..., k. o. M.. Sodišče prve stopnje se je glede sporne darilne pogodbe pregledno in sistematično opredelilo ter ugotovilo obstoj vseh objektivnih in subjektivnih predpostavk izpodbijanja neodplačnega pravnega dejanja (256. člen Obligacijskega zakonika – OZ), in sicer: obstoj terjatve, pravno dejanje dolžnika, škoda in domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, pri čemer se za njegovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu (drugo toženi stranki) to znano oziroma bi moralo biti znano. Razloge sodišča o obstoju izpodbojnih pogojev, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jim sledi. Glede na navedeno ni utemeljena pavšalna pritožbena navedba, da tožeča stranka po listinah, ki jih je predložila k tožbi, ne izkazuje terjatev do tožene stranke.

7. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da namen sklenjene darilne pogodbe ni bil oškodovanje upnikov, ampak gospodarski interes – gospodarska dejavnost drugo tožene stranke, saj namen sklenitve darilne pogodbe, ob ugotovitvi obstoja vseh zakonsko določenih izpodbojnih pogojev, ni pravno relevanten.

8. Nadalje pritožnik navaja, da je tožeča stranka kot podlago tožbe navedla izpodbijanje pravnega posla, tožbeni zahtevek pa je postavila na neveljavnost darilne pogodbe, zaradi česar je tožba nesklepčna. V zvezi s tem opozarja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek opredelila drugače (na neveljavnost darilne pogodbe do tožeče stranke), kot pa to izhaja iz izpodbijane sodbe (da je darilna pogodba brez pravnega učinka...), zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni istoveten s tožbenim zahtevkom in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je, da se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da je darilna pogodba sklenjena med tožencema v razmerju do tožeče stranke neveljavna, vendar pa je slednje nedvomno mogoče razumeti kot zahtevek, da sodišče ugotovi, da darilna pogodba v razmerju do tožeče stranke nima pravnih učinkov (torej je relativno neveljavna), ostane pa veljavna v razmerju do ostalih morebitnih upnikov, ki izpodbojne tožbe niso vložili. Besedni zvezi „darilna pogodba je neveljavna v razmerju do tožeče stranke“ in „darilna pogodba je proti tožeči stranke brez pravnega učinka“, nedvomno pomenita vsebinsko enako. Pritožbena navedba, da se izrek sodbe in izrek tožbe ne ujemata, zato ni utemeljena. Izrek kot ga uveljavlja tožeča stranka v tožbi, je namreč povzet v sodbi, razen kolikor je sodišče prve stopnje izrek slovnično pravilneje oblikovalo, kar pa ne predstavlja neskladja oziroma spremembe tožbenega zahtevka, kot ga uveljavlja tožeča stranka, tako da zaradi tega sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

9. Pritožnik pavšalno navaja tudi, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ugovora tožene stranke, da tožba ni sklepčna, ni substancirano prerekala in tudi ni dopolnila tožbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ugovori tožene stranke niso bili materialno pravno utemeljeni, zato njihovo prerekanje s strani tožeče stranke ni bilo potrebno oziroma ni bilo relevantno za odločitev v zadevi.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo drugo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

11. Drugo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).