Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.

Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbe sama.

III. Stranski intervenient krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 9. 8. 2016 v 1., 3. in 6. točki in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno upravno odločanje ter na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 8. 8. 2016 in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Obenem je sklenilo, da je tožnica dolžna stranskemu intervenientu povrniti 456,94 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo in sklep o dopustitvi stranske intervencije se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Za stransko intervencijo ni pravnega interesa. Odločitev v tej zadevi, ko se presoja odločitev toženca, nima vpliva na položaj stranskega intervenienta. Sodišče je ne bi smelo dopustiti niti je bremeniti za stroške postopka. V izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so nejasni, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ni zaslišalo niti ugodilo dokaznemu predlogu, da se pridobita zdravstveni karton in sodno izvedensko mnenje ter ni upoštevalo predloženih listinskih dokazov. Obrazložilo je, da razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni sporna, vendar je s tem prišlo do vnaprejšnje dokazne ocene. Poleg tega ima pravico, da ustno poda navedbe in trditve, kot sta jih podala toženec in stranski intervenient. Iz navedenih razlogov je podana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ji, ker ni bila zaslišana, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je odločitev oprlo tudi na navedbe, ki jih je stranski intervenient podal na naroku, na katerem ni bila osebno prisotna. Tožnico je na naroku 22. 6. 2017 zastopal odvetniški kandidat, ki je zaprosil za rok, da se opredeli do navedb, in se skliceval na poklicno zaupno razmerje z odvetnikom A.A., vendar mu sodišče ni ugodilo, zato je kršilo načelo kontradiktornosti. Čeprav je za zastopanje pooblastila odvetniško družbo, je želela, da jo zastopa le odvetnik A.A., ki je za tovrstne spore strokovno usposobljen. Preložitev naroka je bila upravičena. Obrazložitev sodišča, da je pooblastila odvetniško družbo in ne določenega odvetnika, ki odvetniško dejavnost opravlja kot družbenik v zasebni družbi, postavlja v neenak položaj z odvetnikom, ki je samostojen. Iz 22. člena Ustave RS izhaja, da mora biti stranki iz opravičenih razlogov načelno omogočena preložitev naroka (Up 346/2002). Osebna navzočnost izbranega pravnega zastopnika je tudi po sodni praksi (II Ips 431/2009) strankina pravica. Vzrok invalidnosti in telesne okvare je mobing. Mobing je lahko del delovnega procesa in je lahko prisoten na delovnem mestu, zato gre za del delovnega procesa v smislu 68. člena ZPIZ-2. Učinek mobinga je bil tako močan in moteč, da je bil delovni proces povsem onemogočen. Mobing je povzročitelj stresa in se pojavlja v zvezi z delom. Stalno in neprekinjeno je bila izpostavljena trpinčenju na delovnem mestu s strani nadrejenih. Šlo je za poniževanje, omalovaževanje zaradi bolniškega staleža, posmehovanje, govorenje z zadirčnim glasom, izključevanje iz delovnega okolja v obliki prepovedi udeležbe na kolegijih, nalaganje prekomernega dela, prekinjanje govora, ignoriranje in podobno. Bila je pod stalnim stresom in grožnjo izgube zaposlitve. Trpela je za nespečnostjo in anksioznostjo, imela je glavobole, padla ji je odpornost in je posledično utrpela še dolgotrajni bronhitis. Dobila je rano na želodcu, ki je tipičen znak stresa, vse pa je privedlo do raka na želodcu. O težavah je seznanjena osebna zdravnica, potrdil pa bi jih lahko tudi izvedenec medicinske stroke. Stranski intervenient ji ni zagotavljal ustreznega delovnega okolja brez izpostavljenosti diskriminaciji in mobingu. Bolezen je posledica delovnega okolja, v katerem je bila izpostavljena stalnemu in dalj časa trajajočemu stresu, ki je pripeljal do bolezni. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni je podzakonski akt, zastarel, neuporaben in protiustaven. Uveljavlja stroške.

3. V odgovoru na pritožbo stranski intervenient prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev sodbe in priglaša stroške. Ima pravni in finančni interes za sodelovanje v postopku. Sicer pa nad tožnico mobinga ni izvajal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v obsegu iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi zatrjevanih.

K očitanim procesnim kršitvam

6. Sicer povsem pavšalno zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

7. Podana ni niti večkrat zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Možnost obravnavanja pred sodiščem tožnici ni bila z ničemer odvzeta. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge. Povsem zakonito ni preložilo zadnjega naroka, čeprav na njem ni bil prisoten določen odvetnik iz sicer pooblaščene odvetniške družbe, prav tako je postopalo zakonito, čeprav ji na naroku ni dodelilo roka za odgovor na navedbe toženca in stranskega intervenienta.

8. Dokazni predlogi z zaslišanjem tožnice, pridobitvijo zdravstvenega kartona in sodno izvedenskega mnenja so utemeljeno zavrnjeni. Sodišče je imelo za to sprejemljive in ustavo dopustne razloge. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Sodišče dokaznih predlogov ne sme zavrniti z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlaganih dokazov ustrezno in brez vnaprejšnje dokazne ocene utemeljilo v izpodbijani sodbi.2 Čeprav je vzrok invalidnosti in telesne okvare strokovno medicinsko vprašanje, gre v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica uveljavlja, da je vzrok invalidnosti in telesne okvare mobing kot poklicna bolezen, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje za materialno pravno in ne dejansko vprašanje. Torej je izključno v presoji sodišča. Ker zatrjevan mobing že sam po sebi ne more biti poklicna bolezen po materialnem pravu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, dejanskega stanja s tem v zvezi ni bilo potrebno še nadalje razčiščevati, niti z zaslišanjem tožnice niti sodno izvedenskim mnenjem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje popolno in pravilno razčiščeno že na podlagi izvedenih dokazov, zato so dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni.

10. Čeprav iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS izhaja, da mora biti stranki v postopku iz opravičenih razlogov načelno omogočena preložitev naroka, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko zadnjega naroka, kljub tožničinemu predlogu ni (več) preložilo. Po 115. členu ZPP sicer sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Predhodno je bil namreč ta narok že preložen na tožničin predlog oziroma iz razlogov na strani pooblaščene odvetniške družbe. Po že preloženem naroku je tožnica ponovno zaprosila za njegovo preložitev zaradi njene nepričakovane bolezni in ker so imeli pooblaščenci oziroma odvetnik A.A. razpisano obravnavo v drugi zadevi. Nenadna in nepričakovana bolezen stranke, ki bi jo bilo potrebno zaslišati, izkazana s predpisanim potrdilom, je sicer razlog za preložitev naroka. Vendar zaslišanje tožnice, kot že obrazloženo, v konkretnem primeru sploh ni bilo potrebno. Na dokazni sklep kot sklep procesnega vodstva pa sodišče po 329. členu ZPP ni vezano. Po sodni praksi3 udeležba pooblaščenca na drugih obravnavah ni upravičen razlog za preložitev naroka v smislu 115. člen ZPP, temveč odvetnika zavezuje posebna skrbnost glede zagotovitve nadomeščanja predvidljive odsotnosti.

11. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati niti na zaupen odnos z odvetnikom A.A.. Po 4. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv)4 lahko odvetnik opravlja svoj poklic individualno ali v odvetniški družbi. Na kakšen način bo odvetniško dejavnost opravljal, je v njegovi domeni, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 14. člena Ustave RS. Za zastopanje v obravnavnem sporu je tožnica pooblastila Odvetniško družbo B. o. p., d. o. o. iz C.5, ne pa odvetnika A.A.. Pomeni, da je pooblastilo dano vsem odvetnikom določene odvetniške družbe in so prav vsi pooblaščeni za njeno zastopanje. V kolikor nihče od pooblaščenih odvetnikov ne bi mogel pristopiti na narok, bi si za zastopanje na naroku lahko oziroma celo morali zagotoviti substituta. Sicer pa je tožnico na naroku zastopal odvetniški kandidat, ki je po 55. členu ZOdv pooblaščen nadomeščati določenega odvetnika. Na naroku jo je torej zastopal kvalificirani pooblaščenec. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je bila tožnici zaradi nepreložitve naroka odvzeta možnost obravnavanja. Tega mu ni mogoče očitati niti, ker tožnici oziroma odvetniškemu kandidatu, ki jo je na naroku zastopal, ni dalo roka za vložitev pisne vloge za odgovor na navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta. Bistveno je, da ji je bilo omogočeno, da se do teh navedb izjavi oziroma opredeli ustno. Po 16. členu ZPP procesna dejanja na naroku stranke praviloma opravljajo ustno. Tožnici je torej bila dana možnost sodelovanja na naroku in podajanja dodatnih navedb.

K dopustitvi stranske intervencije

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca D. d.o.o. na strani tožene stranke.6 Ker tožnica v tem sporu ni uspela, je stranskemu intervenientu posledično dolžna povrniti odmerjene stroške postopka.

13. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1),7 se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Po sodni praksi8 je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni po materialnem pravu.

14. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Do mobinga lahko že po definiciji pride le zaradi ravnanja delodajalca in ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. Tudi do poklicne bolezni lahko že po definiciji pride le v povezavi z delovnim procesom, torej tudi delodajalcem. Delodajalec ima sicer pri uveljavljanju pravic na podlagi invalidnosti že v predsodnem upravnem postopku pravico do pritožbe (2. odstavek 170. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; ZPIZ-2).9 Poleg tega lahko celo sam uveljavi sodno varstvo, če je z dokončno odločbo zavoda odločeno o pravici zavarovanca na podlagi invalidnosti (2. odstavek 171. člen ZPIZ-2). Toženec pa po 190. oziroma 191. členu ZPIZ-2 pod določenimi pogoji lahko zahteva celo povrnitev povzročene škode od delodajalca, ki je povzročil invalidnost. Pomeni, da se že po zakonu šteje, da ima delodajalec pravni interes pri uveljavljanju pravic na podlagi invalidnosti, zato ga ni potrebno posebej zatrjevati niti ugotavljati.

15. Pritožničine navedbe, da delodajalec v sporu glede vzroka invalidnosti (ne pa tudi glede vzroka telesne okvare) ni imel pravnega interesa, da v sporu zmaga tožena stranka, niso utemeljene in je pritožba zoper sklep o dopustitvi revizije morala ostati brezuspešna.

K vzroku invalidnosti in telesne okvare

16. V obravnavani zadevi gre za spor o vzroku invalidnosti in telesne okvare. Tožnica je bila v predsodnem upravnem postopku razvrščena v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 18. 2. 2016 dalje. Ugotovljena je bila 80 % telesna okvara od 13. 6. 2013 dalje, vendar ji pravica do invalidnine zaradi vzroka ni bila priznana.10 Ob maligni neoplazmi želodca, kot glavni bolezni, ki bistveno vpliva na invalidnost, zaradi posledic katere je popolnoma nezmožna za delo, in stanja po totalni gastrektomiji, je bila kot vzrok invalidnosti in telesne okvare opredeljena bolezen. Kljub zatrjevanju tožnice, da je do karcinoma želodca prišlo zaradi mobinga delodajalca in posledičnega stresa na delovnem mestu, je zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožničine invalidnosti in telesne okvare bolezen, ne pa poklicna bolezen, pravilen.

17. T. i. mobing oziroma trpinčenje na delovnem mestu je skladno s 4. odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)11 vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom in je izrecno prepovedan. Četudi bi bil podan, mobing že sam po sebi ne ustreza definiciji poklicne bolezni.

18. Poklicne bolezni so po 68. členu ZPIZ-2 bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje. Za opredelitev določene bolezni kot poklicne morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Torej da je bolezen povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, da je podana vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom in boleznijo zavarovanca in da je bolezen določena v posebnem seznamu poklicnih bolezni. Na podlagi 428. člena ZPIZ-2 se še vedno uporablja Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Seznam).12 Poklicna bolezen se po 4. členu Seznama ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov. Izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav.

19. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim torej bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga nikakor ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.13 Pojasniti pa je potrebno še, da tožničino obolenje v Seznamu ni določeno kot poklicna bolezen. Zgolj zaradi tega Seznam še ni protiustaven. Sicer pa se do pavšalno zatrjevane protiustavnosti Seznama ni mogoče niti določno opredeliti. Pritožničino drugačno stališče, da je vzrok I. kategorije invalidnosti in 80 % telesne okvare zaradi mobinga poklicna bolezen, je zmotno in torej nesprejemljivo.

20. Vzrok ugotovljene kategorije invalidnosti in telesne okvare je pri tožnici lahko le bolezen, kot je bila pravilno opredeljena že v predsodnem upravnem postopku. Posledično je tožbeni zahtevek na odpravo odločb v delu vzroka invalidnosti in telesne okvare in posledičnega priznanja pravic oziroma vrnitve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

21. Zaradi vseh predhodno obrazloženih procesnih, dejanskih in pravnih razlogov je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo. Vse ostale pritožbene navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso pravno relevantne.14

22. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno na podlagi 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP skleniti, da tožnica stroške pritožbe krije sama. Hkrati je pritožbeno sodišče sklenilo, da stranski intervenient stroške odgovora na pritožbo, ker ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, krije sam (165. člen v zvezi z 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Na primer II Ips 431/2009. 4 Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami. 5 Pooblastilo v prilogi A/1 sodnega spisa. 6 Sklep V Ps 1470/2016 z dne 2. 11. 2016. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 8 Na primer II Cp 199/2016, I Cpg 1248/2015. 9 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 10 3. odstavek 403. člena ZPIZ-2. 11 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 12 Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami. 13 Psp 78/2010 in Psp 415/2010. 14 Po 360. členu ZPP se mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena.