Jedro

Med upravnim postopkom zaradi denacionalizacije in nepravdnim postopkom zaradi določitve odškodnine za premoženje, zaplenjeno na podlagi pravnomočno razveljavljene kazenske sodbe, ni litispendence. Da predlagatelj ne more doseči dvakratnega poplačila je stvar utemeljenosti in ne dopustnosti predloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo primarni predlog predlagateljice, da ji je nasprotna udeleženka dolžna plačati tolarsko protivrednost 6.192,43 USD, obračunano po prodajnem tečaju NLB d. d. na dan plačila, z obrestmi, ki jih NLB d. d. plačuje za vpogledne devizne vloge v USD, od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje. Zavrglo je tudi podredni predlog, da je nasprotna udeleženka predlagateljici dolžna izplačati odškodnino v bodočih obveznicah RS, in sicer v zgornji višini skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, to je od 1.2.1996 dalje.

Zoper tak sklep se je pritožila predlagateljica zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper prvi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga. Svojo pritožbo utemeljuje z dejstvi, ki izhajajo iz sodnega in upravnega postopka. Pri upravnem organu je bil vložen predlog za izplačilo odškodnine za odvzeta osnovna in obratna sredstva v podjetju po sedanji vrednosti. V denacionalizacijskem postopku ni postavljen opredeljen zahtevek, zato ni mogoče sklepati, da gre v postopkih za identična zahtevka; prav tako gre za različni pravni podlagi, različna pristojna organa in različna postopka. Analogije z ZPP ni mogoče uporabiti in za zavrženje predloga ni nobene pravne podlage. Strinja pa se, da obema zahtevama ni mogoče ugoditi, saj predlagateljica ni upravičena do dveh odškodnin za isto premoženje, ju tudi ne pričakuje niti ne zahteva in bo po pravnomočni odločbi sodišča zahtevo za denacionalizacijo umaknila. Organ, ki vodi denacionalizacijo je ves čas popolnoma pasiven, predlagateljico pa je tudi obvestil, da v postopku ne bo opravljeno nobeno nadaljnje dejanje, dokler ga predlagateljica ne obvesti o zaključku sodnega postopka. Določbe ZIKS in ZDen zakonodajalec stalno spreminja in je zato položaj predlagateljice negotov. Če bi umaknila zahtevo za denacionalizacijo, zaradi poteka roka ne bi mogla več vložiti nove zahteve. Predlagateljica se ne more vnaprej odpovedati varstvu, ki ji gre v drugem postopku, dokler ni gotova o rezultatu tega postopka. Predlagateljica navaja še, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da ponovno zavrže predlog utemeljilo na enakih razlogih kot prvo, in sicer kljub drugačnim razlogom sodišča druge stopnje. Predlagateljica ponovno poudarja, da si ne želi za isto škodo prejeti dvakratne odškodnine, ampak se že vrsto let trudi, da bi v razumnem času prišla vsaj do ene, kar pa ji zaradi pasivnosti upravnega organa in odrekanja varstva s strani sodišča nikakor ne uspe. Odločba vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, zanj ni obvezujoča. Predlagateljica je pritožbo naknadno še dopolnila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti vztraja pri razlogih svojega sklepa opr. št. II Cp 1158/99, z dne 18.8.1999. Sodišče zavrže predlog, kadar ni podana katera od pozitivnih procesnih predpostavk ali pa je podana katera od negativnih procesnih predpostavk. Sicer ne more odreči pravnega varstva in mora odločiti o utemeljenosti predloga. Dejstvo, da je pri upravnem organu vložen predlog za denacionalizacijo na podlagi 3. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91, s spremembami in dopolnitvami), ni ovira za to, da sodišče v nepravdnem postopku ne bi smelo odločati o predlogu za določitev odškodnine po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur. l. SRS, št. 17/78, s spremembami in dopolnitvami), ki je ostal v veljavi tudi po uveljavitvi ZIKS-I (Ur. l. RS, št. 22/2000). Na podlagi določbe 3. odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99; enako prej na podlagi 3. odstavka 194. člena ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92) se, dokler teče pravda, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istima strankama. Sodišče prve stopnje je to določbo nepravilno uporabilo po analogiji. Stvar zakonodajalca je, da uredi eventualne specialne procesne predpostavke, in če tega ni storil, pri čemer pa je predvidel dve pravni podlagi, postopka in različne zavezance za popravo krivic zaradi odvzema (zaplembe) premoženja s kazensko sodbo, je to njegov riziko, s tem pa so te določbe lahko kvečjemu na škodo državi ali osebam javnega prava, katerih ustanoviteljica je, kot zavezancem, nikakor pa ne upravičencem. Res pa je, da predlagateljica ni upravičena do dvakratne odškodnine zaradi odvzema istega premoženja, vendar še ni ničesar prejela in je to vprašanje utemeljenosti, ne pa dopustnosti zahteve za sodno varstvo.

Sodišče druge stopnje prav tako vnovič posebej poudarja, da je predlagateljica opravila izbiro med postopkoma in upravni postopek de facto miruje. Če bi v njem zahtevo umaknila, bi to pomenilo, da se je zaradi učinkovanja prekluzivnega roka, pravnemu varstvu odrekla, medtem ko je odločitev o predlogu v nepravdnem postopku še negotova, posebej tudi glede na spremembe pravil vračanja, ki jih zakonodajalec sprejema tudi z retroaktivno veljavnostjo. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je predlagateljičino ravnanje v razmerah pomanjkljive pravne varnosti edino smiselno.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrglo predloga, bistveno kršilo določbe postopka v smislu določbe 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek in meritorno odločanje v zadevi. Da se zadeva vrne v nov postopek pred drugim sodnikom, je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi določbe 356. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP, saj se je sodnica, ki je doslej odločala v zadevi, že postavila na svoje stališče. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.