Jedro

Sodišče se strinja s tožnikom glede tega, da določitev inšpekcijskega zavezanca očitno posega v korist D.C. in C.C., zato toženka njunima izjavama ne bi smela nekritično slediti, še posebno ne da bi se opredelila do dokazov, ki tema izjavama nasprotujejo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-1165/2009/41 z dne 12. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanega pritličnega objekta na zahodnem delu zemljišča s parc. št. 114 k.o. ... (1. točka izreka), ta objekt v 30 dneh po prejemu odločbe odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). Poleg tega je za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) in odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) ter da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da spada zemljišče gradnje v območje prvih kmetijskih zemljišč, kjer gradnja objektov, kot je obravnavani, ni možna. Poleg tega gre po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost za garažo, ki spada med nezahtevne objekte, za kakršne je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. To gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, zato gre za nelegalno gradnjo. Po pisni izjavi zakupnice zemljišča in njenega moža je obravnavani objekt kot tedanji zakupnik zemljišča zgradil oče sedanje zakupnice, pokojni A.A., po izjavi brata zakupnice, B.A., pa je objekt zgradil mož zakupnice, C.C. S tem v zvezi je prvostopenjski organ na podlagi poizvedb pri Okrajnem sodišču v Kopru ugotovil še, da obravnavani objekt ni bil predmet dedovanja po A.A., na podlagi poizvedb pri Upravni enoti Koper pa, da je pok. A.A. v letu 1992 vložil zahtevo za izdajo odločbe o priglasitvi del za gradnjo pomožnega gospodarskega objekta – poljske shrambe. Ker je bila vloga nepopolna, dediči pa je niso dopolnili, jo je upravna enota v letu 2006 zavrgla. Ker je gradnja trajno povezana z zemljiščem in je zato po 8. členu Stvarnopravnega zakonika sestavina zemljišča, je prvostopenjski organ za investitorja in s tem inšpekcijskega zavezanca določil tožnika, ki je lastnik zemljišča. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa se sklicuje na 152. člen ZGO-1, po katerem se v primeru, če ni moč ugotoviti, kdo je investitor oziroma lastnik nelegalnega objekta, inšpekcijski ukrep lahko izreče lastniku zemljišča. Da je bil investitor obravnavanega objekta pok. A.A., izhaja iz izjav C.C. in D.C. ter iz podatkov Upravne enote Koper, po katerih je A.A. leta 1992 zaprosil za izdajo odločbe o priglasitvi del. Iz zakupne pogodbe, ki je prav tako priložena upravnemu spisu, izhaja, da je bil investitor A.A. le zakupnik predmetnega zemljišča, ki je v lasti Republike Slovenije, z njim pa upravlja in razpolaga tožnik. Ob upoštevanju načel stvarnega prava, po katerih sta objekt in zemljišče povezana, A.A. na podlagi zakupnega razmerja ni mogel postati lastnik zgrajenega objekta, saj ga je zgradil na tujem zemljišču. Zato ob njegovi smrti lastninska pravica ni mogla preiti na njegove pravne naslednike, tako da je Republika Slovenija ne le lastnica zemljišča, temveč tudi lastnica na njem zgrajenega objekta. Tožnik v skladu z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) gospodari z kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije, zato je odgovoren za stanje teh zemljišč in mora prevzeti tudi bremena, ki iz tega izhajajo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga obširno tožbo, v kateri navaja, da v obravnavani zadevi ne bi smel biti določen kot inšpekcijski zavezanec. Ni namreč investitor, lastnik, uporabnik ali posestnik obravnavanega objekta, niti ni lastnik zemljišča, na katerem je ta objekt zgrajen. Ker objekta ne gradi in ne uporablja, mu ne bi smeli biti izrečeni ustavitev gradnje in prepoved uporabe. Rok, ki je bil postavljen za odstranitev objekta, je absolutno prekratek, saj je treba najprej zagotoviti izpraznitev objekta, poleg tega pa celoten rok poteka v zimskem času, ko je zaradi vremenskih razmer opravljanje gradbenih del večkrat onemogočeno.

Ne strinja se s stališčem toženke glede nemožnosti dedovanja investitorstva in meni, da toženka ni ugotovila dejstva, kdo je lastnik zemljišča, saj je v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina v uporabi Občine Koper. Če pa je toženka menila, da je tožnik inšpekcijski zavezanec zaradi določb ZSKZ, ni upoštevala, da tožnik ne more opraviti odstranitve objekta v imenu in za račun Republike Slovenije, če upravni akt, s katerim mu je ta dolžnost naložena, kot inšpekcijskega zavezanca ne določa Republike Slovenije, temveč njega. Tožnik ni državni organ ali organ v sestavi države, temveč samostojen pravni subjekt, zakonsko pooblastilo, zapisano v ZSKZ, pa mu ne daje lastništva nad zemljišči, s katerimi upravlja. Zato ni pravne podlage za njegovo določitev kot inšpekcijskega zavezanca, to pa primerja s položajem, ko bi se izreki odločb, s katerim so strankam naložene obveznosti, glasili na njihove pooblaščence.

Toženka sploh ni ugotavljala, kdaj je bil obravnavani objekt zgrajen, brez tega pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kakšna dovoljenja so bila zanj potrebna v času njegove gradnje. Tožnik meni, da obstaja možnost, da je bila gradnja opravljena po smrti A.A., kar bi pomenilo, da so objekt zgradili sedanji uporabniki, ki pa tega zanesljivo ne bodo izjavili, saj bi jim bilo v škodo.

Toženka ni raziskala, kdo je gradnjo izvajal in financiral, kdo je uporabljal objekt oziroma ga še uporablja in ali je bila investitor morda Občina Koper, ki je bila v času, ko je bila vložena „vloga za dovoljenje postavitve pomožnega objekta“ upravljalec predmetnega zemljišča. Po tožnikovem mnenju je bil objekt zgrajen že pred letom 1993, ko tožnik sploh še ni obstajal. Opozarja, da se toženka ni opredelila do kontradiktornih izjavil C.C. in B.A. o tem, kdo je investitor objekta, tožniku pa je v ponovljenem postopku določila izredno kratek, 5 dnevni rok za izjasnitev o zadevi. Iz vseh navedenih razlogov bi bilo po tožnikovem mnenju treba dejansko stanje ugotovitvi bistveno natančneje.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, toženki pa naloži vračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da se je že v več svojih sodbah natančno in obširno opredelilo do pravnih vprašanj v zvezi s statusom tožnika kot inšpekcijskega zavezanca v zadevah, ki so po dejanskem stanju enake ali zelo podobne tokrat obravnavani (prim. npr. sodbe tukajšnjega sodišča I U 348/2013, I U 83/2013, I U 413/2013 in I U 1315/2011). Tako v obravnavani kot v prej navedenih zadevah določitev inšpekcijskega zavezanca temelji na analogni uporabi prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Ta določba se sicer neposredno nanaša le na določitev zavezanca za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, vendar jo je zato, ker ZGO-1 nikjer drugje ne določa zavezanca v primeru nedovoljene gradnje, nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora pa v takih primerih uvršča med „druge sankcije“ v inšpekcijskem postopku, po enotni in ustaljeni upravnosodni praksi treba uporabiti tudi za odgovor na vprašanje, kdo je inšpekcijski zavezanec za ostale inšpekcijske ukrepe.

Po navedeni določbi je zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Med strankama ni sporno, da tožnik ni investitor obravnavane gradnje, temveč ga je toženka za inšpekcijskega zavezanca določila na podlagi lastništva zemljišča in s tem (v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika) tudi obravnavanega objekta. To pa pomeni, da je za tožnikov položaj inšpekcijskega zavezanca ključnega pomena ugotovitev toženke, da je investitor obravnavanega objekta že umrl. Sodišče se strinja s tožnikom, da je dejansko stanje v zvezi s to okoliščino ugotovljeno pomanjkljivo. Tako se toženka sploh ne opredeljuje do izjave zakupničinega brata B.A., po kateri naj bi obravnavani objekt zgradil mož sedanje zakupnice D.C., C.C., čeprav se ta izjava nanaša na okoliščino, ki je bistvena za odločitev v zadevi in je v nasprotju z izjavama D.C. in C.C., na kateri se je oprla toženka. Sodišče se strinja s tožnikom tudi glede tega, da določitev inšpekcijskega zavezanca očitno posega v korist D.C. in C.C., zato toženka njunima izjavama ne bi smela nekritično slediti, še posebno ne da bi se opredelila do dokazov, ki tema izjavama nasprotujejo.

Navedenega v ničemer ne spreminjata nadaljnji okoliščini, na kateri se sklicuje toženka, namreč, da obravnavani objekt ni bil predmet dedovanja za pok. A.A. in da je ta v letu 1992 zaprosil za izdajo upravnega dovoljenja za postavitev pomožnega gospodarskega objekta. Ti okoliščini glede na prej navedene, nasprotujoče si izjave, namreč ne povesta ničesar o tem, kdo in kdaj je postavil obravnavani objekt. Dokazno vrednost bi pridobili šele v povezavi s podatkom, kdaj je bil objekt zgrajen, tega podatka pa toženka sploh ni ugotavljala. S tem v zvezi sodišče pripominja, da je ta podatek tudi sicer bistvenega pomena za odločitev o pravnem položaja obravnavanega objekta. Če je bil namreč objekt glede na pravno stanje v času njegove graditve zgrajen legalno, ga ni mogoče obravnavati kot nelegalno gradnjo zgolj zato, ker zdaj veljavna zakonodaja za gradnjo takega objekta predpisuje strožje pogoje.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki ga je izdal v ponovni postopek. V tem postopku bo morala toženka na podlagi že izvedenih in morebitnih dodatnih dokazov opraviti dokazno oceno, iz katere bodo izhajali razlogi, odločilni za presojo posameznih (relevantnih) dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), iz katerih bo izhajalo dejansko stanje (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), ki bo zajemalo vse okoliščine, ki so v tej zadevi pravno pomembne.

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če je tožbi ugodi, tožniku prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov. Tožnik je v tožbi sicer zahteval povračilo stroškov, vendar pri tem ni navedel, da bi mu v zvezi s tem upravnim sporom sploh nastali kakšni stroški poleg sodne takse, ki bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zato je sodišče tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.