Jedro

Tožnik se je spustil v obračun s tožencem in bil pri tem dejaven. Enakovredno je sodeloval pri stopnjevanju spora in tudi sam fizično obračunaval s tožencem. Tak aktiven odnos v besednem in nato telesnem obračunu izključuje utemeljenost zahtevka za strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 275.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je toženec v medsebojnem sporu pahnil tožnika po stopnicah. Pri tem se je tožnik poškodoval. Za škodo sta v enaki meri odgovorni obe stranki. Za pretrpljene telesne bolečine je določilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT in za strah 50.000,00 SIT. Glede na sokrivdo obeh strank je tožniku prisodilo polovico tega zneska.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo toženčevi pritožbi in znižalo odškodnino na 150.000,00 SIT ter tožniku naložilo povrnitev 29.686,00 SIT prvostopnih in 25.165,00 SIT drugostopnih stroškov. Tožnikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno. Potrdilo je prvostopno odločitev o sokrivdi, znižalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine na 300.000,00 SIT in zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za strah.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ali v večji meri ugodi zahtevku. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sklicuje se na pričevanje tožnikove žene, ki je bila edina očividka dogodka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati toženčevo izključno krivdo v končnem delu spora, ko je porinil tožnika po stopnicah. Zavzema se tudi za višjo odškodnino in pri tem navaja podatke o pretrpljenih poškodbah. Opozarja na toženčevo agresivnost, ki ga je prestrašila. Pretrpel pa je tudi sekundarni strah.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977 - ZPP, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP 1999).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je prišlo med strankama dne 14.4.1996 najprej do besednega in nato še do telesnega obračuna, v katerem sta eden drugemu povzročila škodo. V tem obračunu sta bila aktivna oba, tako z besednimi žaljivkami kot tudi s telesnim obračunavanjem. Pri tem je toženec porinil tožnika, da je padel po stopnicah in se poškodoval. Dokazni postopek ni pokazal na večjo dejavnost toženca. Spor je bil obojestranski in delež krivde enak. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga na revizijski stopnji ni mogoče preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP), je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče obeh sodišč o enaki krivdi obeh strank kot udeležencev medsebojnega obračuna. Oba sta prispevala k stopnjevanju spora tako, da je iz besednih žalitev prerastel v fizični obračun. Tožnikova aktivnost pri tem ni bila manjša od toženčeve. Bila je tudi enakovreden vzrok za končne posledice obračuna, to je za tožnikove poškodbe, zaradi katerih je tožniku nastala nepremoženjska škoda. Pri takem stanju stvari je odločitev obeh sodišč o enaki krivdi obeh strank v skladu z določbo prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje je o višini škode odločilo pravilno. Bistvena tožnikova poškodba je bilo odbitje spodnjega dela leve pogačice. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja dr. F. Z. ni ugotovilo posebne škode zaradi udarnine ledvenega predela in odrgnine levega komolca. Zaradi poškodbe kolena je tožnik pretrpel bolečine in nevšečnosti, ker je nosil mavec. Vendar je sorazmerno kmalu ozdravel brez posledic. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT, kakršno je določilo sodišče druge stopnje, pomeni glede na ugotovljene okoliščine pravično denarno odškodnino v skladu z merili, določenimi v 200. členu ZOR. Taka odškodnina je tudi v skladu s prakso sodišč v primerljivih zadevah. Večje odškodnine so utemeljene v težjih primerih, ko gre za intenzivnejše in dolgotrajnejše bolečine. Pravni standard pravične denarne odškodnine po 200. členu ZOR predpostavlja razlikovanje med lažjimi, težjimi in najhujšimi primeri poškodb. V taki primerjavi je tožnikovo poškodbo mogoče uvrstiti med lahke primere. S tem je treba uskladiti odškodnino, do katere je upravičen.

Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje glede neutemeljenosti odškodninskega zahtevka za strah. Tožnik se je spustil v obračun s tožencem in bil pri tem dejaven. Enakovredno je sodeloval pri stopnjevanju spora in tudi sam fizično obračunaval s tožencem. Tak aktiven odnos v besednem in nato telesnem obračunu izključuje utemeljenost zahtevka za strah. Ne glede na to je izvedenec ocenil, da ni šlo za intenziven strah, ki pa je pogoj za utemeljenost odškodninskega zahtevka iz tega naslova. To se nanaša tudi na sekundaren strah, o katerem izvedenec meni, da ni bil izrazit, ker se je zlom ugodno zacelil. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Tožnik je sicer uveljavljal vse revizijske razloge po 385. členu ZPP, vendar se je v obrazložitvi omejil samo na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s sokrivdo (192. člen ZOR) in v zvezi z višino priznane nepremoženjske škode (200. člen ZOR). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni, drugih kršitev pa revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, saj razen o tej kršitvi, odloča le v mejah razlogov, navedenih v reviziji (386. člen ZPP). Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).