Jedro

Tožena stranka bi morala izhajati iz splošnega pravnega načela legitimnih pričakovanj stranke, kot sestavnega dela načela varstva pravic občanov in pomoči neuki stranki; tožnik je namreč na podlagi navedenih neprerekanih dejstev lahko utemeljeno pričakoval, da je njegova vloga sprejeta v obravnavo. Državni podsekretar je bil torej bodisi dolžan sprejeti vlogo oziroma je bil dolžan vzeti ustno sporočilo na zapisnik (1. odstavek 66. člena ZUP/86), ali pa bi moral - če ni bil pristojen za sprejem vloge - ravnati po določilu 4. odstavka 66. člena ZUP/86.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da mora tožena stranka odločiti o prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo v roku 90 dni od pravnomočnosti te sodbe.

Obrazložitev

: Tožnik je dne 15. 12. 2006 vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri pravi, da je tožeča stranka po navodilu Občine A. v februarju 1993 z vlogo, datirano 9. 2. 1993, naslovljeno na Ministrstvo za notranje zadeve prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V tožbi tožnik pravi, ker odločbe ni prejel, je toženo stranko večkrat neuspešno pozival k izdaji odločbe, zato vlaga tožbo zaradi molka naslovnega organa na podlagi določila 26. in 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Okoliščine vložitve prošnje pojasnjuje s tem, da je tožnik prošnjo skupaj s trinajstimi prilogami vložil pri toženi stranki v mesecu februarju 1993, skupaj s spremnim dopisom B.B. ter prošnjo za sprejem na informativni sestanek. Tožbi prilaga to vlogo. Po prejemu vabila na razgovor (št. ...), datiranega dne 16. 2. 1993, se je tožeča stranka, skupaj s takratno pooblaščenko A.A., dne 23. 2. 1993 udeležila razgovora pri B.B.. B.B. je imel vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, skupaj z vsemi potrebnimi prilogami, ob predmetnem razgovoru že pripravljeno na mizi. Po ugotovitvi B.B., da je vloga popolna in po ustnem zagotovilu, da bo zadeva hitro in pozitivno rešena, je bila tožeča stranka prepričana, da je izdaja pozitivne odločbe samo še formalnost in vprašanje časa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči o stvari ter domnevno zavrnilno določbo drugostopenjskega organa spremeni tako, da ugodi zahtevku vlagatelja in mu izda odločbo o podelitvi državljanstva oziroma da vrne zadevo drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter mu naloži, kakšen upravni akt naj izda.

V odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka predložila skupaj s predmetnim upravnim spisom, tožena stranka pravi, da iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 16. 2. 1993, ki ga je tožnik priložil k tožbi, in katerega podpisnik je bil takratni direktor takratne Uprave za upravno pravne zadeve Ministrstva za notranje zadeve, B.B., izhaja zgolj podatek, da je bilo v zvezi z željo in namero tožnika glede pridobitve državljanstva Republike Slovenije imenovanemu omogočen razgovor za datum 23. 2. 1993. Navedeni dopis ne predstavlja dokazila o vloženi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, prav tako Ministrstvo za notranje zadeve tudi ne razpolaga s podatkom, da bi imenovani kdajkoli dejansko vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in pravi, da tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo nima evidentirane.

Tožba je utemeljena.

Tožba zaradi molka organa je posebna vrsta sodnega varstva pravic oziroma pravnih interesov v upravnem sporu. Urejena je v določilu 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Tožbo zaradi molka organa sodišče lahko vzame v obravnavo samo v primeru, če so izpolnjene določene procesne predpostavke iz 2. oziroma 3. odstavka 26. člena ZUS. V predmetni zadevi je po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) predviden enostopenjski upravni postopek. To pomeni, da je tožnik upravičen vložiti tožbo zaradi molka organa, če tožena stranka v dveh mesecih ali v krajšem, z zakonom določenem roku, ni izdala odločbe, in če jo tudi na novo zahtevo ni izdala v 7 dneh. Tožeča stranka trdi, da je vlogo za državljanstvo podala dne 9. 2. 1993, vendar dokazila za to trditev ni priložila tožbi, pač pa je tožbi priložila dopis oziroma vabilo tožene stranke št. ... z dne 16. 3. 1993, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v zvezi s prošnjo za razgovor zaradi namere, da bi pridobil državljanstvo Republike Slovenije, povabljen dne 23. 2. 1993 na razgovor k državnemu podsekretarju, direktorju uprave za upravno pravne zadeve. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je tožena stranka dne 6. 11. 2006 prejela pritožbo tožeče stranke zaradi molka organa v zadevi sprejema v državljanstvo z enako vsebino kot jo ima sedaj tožba v upravnem sporu. Čeprav iz navedene vloge izhaja, da gre po vsebini za novo zahtevo v smislu 2. odstavka 26. člena ZUS, tožena stranka v nadaljnjih 7 dneh ni izdala odločbe o državljanstvu niti ni pozvala tožnika k dopolnitvi prošnje za državljanstvo, ampak je izdala sklep z dne 27. 11. 2006 na podlagi 2. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005), s katerim je pritožbo tožnika zaradi molka organa zavrgla, čeprav o pritožbi zaradi molka organa tožena stranka ne more odločati s sklepom ali z odločbo na podlagi ZUP. Ker je s pritožbo tožnika zaradi molka organa izpolnjena procesna predpostavka v zvezi s ponovno zahtevo za izdajo odločbe in ker je neuspešno potekel tudi dodatni sedem dnevni rok za izdajo odločbe, tožena stranka pa očitno še ni odločila o prošnji za sprejem v državljanstvo, česar niti ne zanika, so s tem izpolnjene (določene) procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Vendar pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da ni odločila o prošnji za sprejem v državljanstvo zaradi tega, ker prošnja sploh ni bila vložena, tožnik pa pravi, da je bila vložena že dne 9. 2. 1993, kar pomeni, da je ključna sporna dejanska okoliščina, ali je bila prošnja za sprejem v državljanstvo sploh vložena, ali ne, kar je tudi predpostavka za tožbo zaradi molka organa.

Med listinami predloženega upravnega spisa se nahaja izjava A.A. z dne 25. 7. 2006, iz katere izhaja, da je A.A. prošnjo tožnika po pošti poslala pred razgovorom s podsekretarjem, B.B., direktorjem uprave za upravno pravne zadeve, in da je le-ta na razgovoru dejal, da je vloga popolna. Iz dopisa omenjenega podsekretarja z dne 16. 2. 1993 pa izhaja, da je seznanjen s tožnikovo namero, da bi pridobil državljanstvo in da ga je pripravljen sprejeti. S tema dvema listinama tožnik dokazuje, da je bila prošnja za državljanstvo vložena. Tožena stranka na te navedbe in priložene listine odgovarja zgolj s tem, da dopis podsekretarja dokazuje, da je bil omogočen razgovor, ne pa tudi da je bila prošnja za državljanstvo vložena. Med strankama torej ni sporna verodostojnost dopisa oziroma dejstev, ki izvirajo iz dopisa podsekretarja, ampak zgolj pravne posledice le-tega z vidika dokazovanja, ali je bila prošnja vložena, ali ne.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86) je glede vlaganja prošenj določal, da se vloga praviloma izroči naravnost organu ali pošlje pismeno po pošti ali pa da ustno na zapisnik (2. odstavek 64. člena ZUP/86). Po določilu 1. odstavka 65. člena ZUP/86 se vloga izroči organu, ki je pristojen za sprejem. Organ, ki je pristojen za sprejem vloge, je vlogo dolžan sprejeti oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik. Tožena stranka ne zanika s strani tožnika zatrjevanega dejstva, da je bil tožnik pri državnem podsekretarju na razgovoru zaradi državljanstva in da je podsekretar imel ob razgovoru na mizi tožnikovo vlogo s prilogami in da je podsekretar tožniku dejal, da je vloga popolna. Tožena stranka tudi ne trdi, da imenovani podsekretar sploh ni bil pristojen za sprejem navedene vloge. Ob takih dejanskih okoliščinah bi tožena stranka morala izhajati iz splošnega pravnega načela legitimnih pričakovanj stranke, kot sestavnega dela načela varstva pravic občanov (1. odstavek 5. člena ZUP/86) in pomoči neuki stranki (14. člen ZUP/86); tožnik je namreč na podlagi navedenih neprerekanih dejstev lahko utemeljeno pričakoval, da je njegova vloga sprejeta v obravnavo. Državni podsekretar je bil torej bodisi dolžan sprejeti vlogo oziroma je bil dolžan vzeti ustno sporočilo na zapisnik (1. odstavek 66. člena ZUP/86), ali pa bi moral - če ni bil pristojen za sprejem vloge - ravnati po določilu 4. odstavka 66. člena ZUP/86 in vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu in to sporočiti stranki. To pomeni, da so v predmetni zadevi podane vse procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa.

Sodišče je zato skladno s prakso odločanja v tovrstnih zadevah tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora v 90 dneh od pravnomočnosti sodne odločbe odločiti o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo (1. odstavek 69. člena ZUS-1) glede na to, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz določila 1. odstavka 65. člena ZUS-1) in glede na to, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je na poseben poziv sodišča, ali v upravnem sporu izpodbija sklep tožene stranke z dne 27. 11. 2006, izrekla, da toži zaradi molka organa. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).