Jedro

Dokazno breme glede kršitve delovnih obveznosti in disciplinske odgovornosti nosi delodajalec, ne pa delavec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval razveljavitev sklepov disciplinske komisije z dne 3.7.1997 ter komisije za vloge in pritožbe tožene stranke z dne 31.7.1997, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, vrnitev na delo ter priznanje obstoja delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe in plačilom nadomestila plače z zamudnimi obrestmi. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju glede na izrek sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Enako kot disciplinski organ tožene stranke je tudi prvostopenjsko sodišče naprtilo dokazno breme tožniku, ne pa toženi stranki, ki je zoper tožnika vodila disciplinski postopek. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da tožnik tekom postopka ni navedel vsebinskih razlogov, zaradi katerih je odklonil podpis zapisnika obravnave pred disciplinsko komisijo, čeprav je eksplicitno in jasno pojasnil razloge za odklonitev podpisa zapisnika. Pred razpravno dvorano, kjer se je vodila disciplinska obravnava, je čakal več kot eno uro, ko je pravnica prišla povedat, da so morali v zapisniku, ki se je vodil na podlagi glasnega nareka, nekaj spremeniti. Pravnica tožniku ni povedala, kaj se je spreminjalo oz. dopolnjevalo, zato je tožnik podpis zapisnika odklonil iz več kot opravičenega razloga. Izpoved priče N. J. ni verodostojna, ker je skušala le prikriti okoliščine, ki predstavljajo bistveno kršitev, storjene pri vodenju disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika in prič A. P. in I. B., ki sta izpovedali, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika posledica šikanoznega ravnanja tožene stranke, ter da "navodil", ki bi naj bila temelj za uvedbo disciplinskega postopka, nista nikoli videli, ker jih v poslovni enoti v Mariboru ni bilo. D. K. je bil iniciator za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in ga je zaradi svoje nesposobnosti šikaniral ter ga onemogočal pri vsakodnevnem delu. Zabeležk o danih nalogih tožniku, ki naj bi jih pisal sproti, v disciplinskem spisu ni bilo, vse dokler le-ta ni bil posredovan sodišču v obravnavanem sodnem postopku. Več kot jasno je, da so bile sestavljene in njihova vsebina prikrojena za potrebe vodenja postopka pred delovnim sodiščem. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni natančno preverjalo obstoja posameznih očitanih disciplinskih kršitev, niti se ni opredelilo do vprašanja, ali je podana tožnikova disciplinska odgovornost za vsako posamezno kršitev. Poleg tega pa tudi ni preverjalo, ali je bil disciplinski postopek pri toženi stranki začet in izveden v okviru zastaralnih rokov, čeprav je na zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je torej tudi materialno pravo uporabilo zmotno, oz. ga sploh ni uporabilo, kar zlasti velja za določbe ZTPDR o zastaranju disciplinskega postopka. Zato je sprejeta odločitev napačna oz. vsaj preuranjena. Prvostopenjsko sodišče je s takšnim pristopom k obravnavanju zadeve v tem individualnem delovnem sporu zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe vsebuje le stališča sodišča prve stopnje glede vodenja disciplinske obravnave oz. pisanja zapisnika o poteku obravnave pred disciplinsko komisijo, katerega podpis je tožnik odklonil, zaključke v zvezi z ugovori tožnika, da je bil disciplinski postopek zoper njega voden iz šikanoznih razlogov ter splošne zaključke o očitanih kršitvah delovnih obveznosti ter tožnikovi disciplinski odgovornosti, pri čemer sodišče prve stopnje iz dokumentacije v spisu zaključuje, da tožnik z ničemer ni mogel izpodbiti navedb v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka niti tekom disciplinskega postopka niti v postopku pred sodiščem. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti pri vodenju disciplinskega postopka oz. sestavi zapisnika disciplinske obravnave, ter na dejstvo, da naj bi bil tožnik disciplinsko obravnavan iz šikanoznih razlogov, niso utemeljene in se pritožbeno sodišče z zaključki prvostopenjskega sodišča v zvezi s temi vprašanji strinja. Utemeljen pa je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje, enako kot disciplinski organi tožene stranke, naprtilo dokazno breme tožniku. Dokazno breme glede storitve kršitev delovnih obveznosti in disciplinske odgovornosti nosi delodajalec, to je tožena stranka, ne pa delavec. Tožniku se očitajo številne hujše oz. lažje kršitve delovnih obveznosti, ki so razvidne iz predloga za uvedbo disciplinskega postopka z dne 4.3.1997, ki je sestavni del zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 3.4.1997 - v navedenem predlogu so očitane kršitve krajevno in časovno in po vsebini opredeljene, v sklepu disciplinske komisije z dne 3.7.1997 pa so le nekatere od očitanih kršitev v izreku časovno opredeljene, večina pa le pavšalno, tako, da izrek vsebuje le povzetek pravne kvalifikacije kršitve, brez vsebinskega, časovnega in krajevnega opisa ravnanja, s katerim naj bi tožnik kršil delovne obveznosti. Očitane kršitve delovnih obveznosti so bile storjene v letu 1996 oz. v prvem tromesečju leta 1997. To velja za očitane hujše in lažje kršitve po vseh točkah izreka sklepa disciplinske komisije z dne 3.7.1997, tako za kršitve, ki se nanašajo na neupoštevanje navodil vodje OE, neizvrševanje planskih obveznosti, zapuščanje delovnega mesta brez dovoljenja vodje, kakor tudi za hujše kršitve, ki se nanašajo na nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih nalog ter odklanjanje dela po nalogu vodje OE. Že pregled očitanih kršitev po predlogu oz. zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka pokaže, da je za precejšen del očitanih kršitev zastaran že začetek disciplinskega postopka, isto pa velja za vodenje disciplinskega postopka. Treba je namreč upoštevati, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena (1. odstavek 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Vodenje disciplinskega postopka pa zastara v rokih, določenih v 3. odstavku istega člena ZTPDR, to je po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Za presojo, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni zastaralni rok za začetek in vodenje disciplinskega postopka, je odločilna ureditev v splošnem aktu tožene stranke oz. dejstvo, kdaj je za kršitev zvedel prvi od organov oz. oseb, ki so pooblaščene za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Pomembno je torej, kdaj je za kršitve zvedel vodja organizacijske enote Maribor, ker je po 54. členu Pravilnika o delovnih razmerjih podjetja V. d.o.o. z dne 29.7.1991, ki se glede na določbo 37. člena Statuta delniške družbe "V.." z dne 3.3.1997 uporablja kot akt delniške družbe, vodja OE pooblaščen za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka (čeprav je v obravnavani zadevi zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka na podlagi predloga vodje organizacijske enote vložil direktor tožene stranke). Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, poleg tega pa je bila pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 369. in 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in najprej ugotovi, glede katerih kršitev je prišlo do zastaranja začetka oz. vodenja disciplinskega postopka. Za preostale očitane hujše oz. lažje kršitve disciplinskega postopka, ki niso zastarane, pa naj za vsako od večjega števila kršitev razčisti, ali jih je tožnik storil in ali je njegova disciplinska odgovornost podana. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje o tem dodatno podrobneje zaslišati zlasti vodjo organizacijske enote D. K., pa tudi samega tožnika, razčistiti, kakšna je bila "tehnologija dela" pri toženi stranki, o kateri je govora v disciplinskem spisu, v pisni obliki pa sodišču ni bila predložena (čeprav je bila izvedba tega dokaza predlagana), preveriti, na kakšnih podatkih temeljijo ocene, da tožnik ni dosegal predvidenih delovnih rezultatov ter po potrebi s tem v zvezi pridobiti ustrezno dokumentacijo .... Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).