Jedro

Sodišče nadalje meni, da 48. člena ZViS-D ni možno razlagati na tak način, da naj pritožba ne bila dopustna, če pritožbeni rok sega preko datuma 30. 9. 2016, tudi zaradi tega, ker bi bila taka razlaga v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom ter v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo, št. 721-2/2016-3 z dne 14. 11. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnice zaradi kršenja določb Pravilnika o diplomskem delu (v nadaljevanju Pravilnik), zoper oceno zagovora ter oceno diplomskega dela. V obrazložitvi sklepa navaja, da je kandidatka k pregledu diplomskega dela pristopila dne 13. 9. 2016 in ga je neuspešno zagovarjala 28. 9. 2016, o čemer je bil kandidatki vročen zapisnik. Dne 28. 10. 2016 pa je vložila navedeno pritožbo. Tožena stranka je ugotovila, da je pritožbo sicer vložila upravičena oseba in tudi v roku, ki ga določa Pravilnik. V zvezi z dovoljenostjo pritožbe pa tožena stranka meni, da le ta ni dovoljena, ker je z dnem 30. 9. 2016 ugasnila materialna podlaga za vložitev pritožbe. Pri tem tožena stranka meni, da so določbe Zakona o visokem šolstvu posegale v veljavnost določb o roku za pritožbo, kot jo določa Pravilnik. Pri tem se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS-D), ki določa, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016, kar v konkretnem primeru pomeni, da po 30. 9. 2016 dokončanje teh študijskih programov ni več mogoče. Gre za materialen in nepodaljšljiv zakonski rok, v katerega ni dopustno posegati. Če posameznik do 30. 9. 2016 ni uspešno opravil zagovora in v tem roku ni bilo odločeno o njegovem pravnem sredstvu, potem študija ni zaključil do zakonsko predpisanega roka in ga pod enakimi pogoji nikoli več ne more zaključiti.

2. Tožnica v tožbi navaja, da njena pravica do pritožbe ni mogla ugasniti in da je argumentacija tožene stranke prirejena njenemu namenu, da tožnico onemogoči v uveljavljanju njenih pravic in da se izogne neprijetnemu ugotavljanju storjenih kršitev v presoji postopka zagovora in ocene diplomskega dela tožnice. Vsebinska presoja pritožbe bi bila za toženo stranko neprijetna, saj gre po mnenju tožnice za šikanozen postopek. Tožena stranka je posegla v z ustavo zajamčeno pravico do pritožbe. Tožnica tudi meni, da je tožena stranka kršila načelo zakonitosti kot eno temeljnih načel upravnega postopka. V skladu s tem načelom se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe oziroma sklepa presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. V pritožbenem postopku se uporablja predpis, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri argumentaciji izpodbijanega sklepa in se sklicuje na to, da drugi odstavek 48. člena ZViS-D razume kot materialni prekluzivni rok, katerega iztek ima za posledico prenehanje oziroma ugasnitev pravice, saj po 30. 9. 2016 pravica do izobraževanja in končanja izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZViS-D, ugasne. Materialni roki so nepodaljšljivi. V konkretnem primeru gre za pravno konkurenco med zakonsko določenim materialnim prekluzivnim nepodaljšljivim rokom ter podzakonsko določeno pravico do pravnega sredstva. Dajanje prednosti pravici do pravnega sredstva bi v tem primeru pomenilo nedopustno podaljševanje zakonskega materialnega roka in s tem posredno kršitev načela enakosti do tistih študentov, za katere je bil rok iz 48. člena ZViS-D ultimativen. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na to, da je pri Inštitutu za javno upravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani naročila izdelavo pravnega mnenja glede njenega ravnanja. Tožeča stranka si tudi v morebitnem pritožbenem postopku po določbah Pravilnika o diplomskem delu svojega pravnega položaja ne more izboljšati. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da sklep, ki se izpodbija, po njenem mnenju sploh ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V izpodbijanem aktu gre za proces pedagoškega ocenjevanja v okviru izvrševanja javne službe na področju visokega šolstva. Upravno sodna praksa se je že opredelila do tega, da ni upravnega spora v zvezi z ocenjevanjem študijskih obveznosti, prav tako ni upravnega spora zoper izpitno oceno in imenovanje izpitne komisije. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne, v obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da to ve, da vsebina ocene ne more biti predmet upravnega spora, saj je predlagala sodišču zgolj odpravo sklepa o zavrženju pritožbe kot nedovoljene.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče najprej pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu presojalo izključno to, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker je pritožbo zavrgla ali pa bi jo morala obravnavati po vsebini. Predmet presoje sodišča je torej odločanje o pravici do pritožbe in se ne nanaša na oceno diplomskega dela. Zato sodišče na tem mestu pojasnjuje, da se strinja s toženo stranko, da ocena sama po sebi res ne more biti predmet sodne presoje, saj je to glede na ustaljeno upravno sodno prakso strokovno opravilo. Lahko pa je predmet sodne presoje odločanje o tem, ali ima tožnica pravico pritožiti se ali ne, saj gre v tem primeru za presojo pravne pravilnosti glede pravice do pritožbe. Sklep, ki se izpodbija, je namreč sklep o tem, da se pritožba ne bo obravnavala, ker je po mnenju tožene stranke nedovoljena.

7. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila pritožba tožnice pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba, sporno pa je vprašanje, ali je dovoljena. Sodišče nadalje tudi meni, da med strankama ni sporno, da je vlaganje tovrstne pritožbe urejeno v Pravilniku, saj 29. člen Pravilnika izrecno določa, da lahko študent Fakultete za arhitekturo v roku 30 dni po zagovoru diplomskega dela pred komisijo za oceno in zagovor diplomskega dela vloži pritožbo na dekana fakultete, če so bile v postopku ocenjevanja kršene določbe Pravilnika. Sporno pa je v tej zadevi med strankama to, ali drugi odstavek 48. člena ZViS-D res izključuje pravico do pritožbe ne glede na citirano določilo Pravilnika, kot to meni tožena stranka.

8. Določilo drugega odstavka 48. člena ZViS-D, na katerega se sklicuje tožena stranka, določa, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016. Sodišče meni, da tožena stranka to določilo napačno razlaga, da bi bila lahko na njegovi podlagi izključena pravica do pritožbe. Že iz same jezikovne razlage tega določila izhaja, da ta predpis pravice do pritožbe ne izključuje, saj to določilo pritožbe nikjer ne omenja. Ta predpis določa zgolj to, da morajo študenti, ki so se vpisali pred uvedbo novih študijskih programov, končati izobraževanje do izteka študijskega leta 2015/2016, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno s tem, da je imela tožnica zagovor diplomskega dela pred 30. 9. 2016. Določilo 48. člena ZViS-D pa ne določa, ali je zoper postopek, v katerem je bilo ocenjeno diplomsko delo, tudi če je bil zagovor pred 30. 9. 2016, še možna pritožba, četudi bi se pritožbeni rok iztekel po 30. 9. 2016, ali pa taka pritožba ni dopustna. Iz navedenih razlogov je potrebno pri odločanju o tem, ali je taka pritožba dopustna, izhajati iz take razlage ZViS-D, ki je skladna z temeljnimi ustavnimi načeli, to je z upoštevanjem z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin. Pri tem sodišče opozarja na to, da je ena od temeljnih ustavnih pravic pravica do pravnega sredstva, ki ga določa 25. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), kjer je določeno, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po mnenju sodišča je sicer res, da je v določenih primerih možno z zakonom določiti tudi, da pritožbe ni, vendar pa glede na to, da je pravica do pritožbe eno od temeljnih ustavnih pravic, mora biti v zakonu to izrecno, jasno in nedvoumno določeno, da pritožba ni dovoljena, in tudi v tem primeru mora biti zagotovljena pravica do sodnega varstva. V konkretnem primeru pa ZViS-D ne določa, da naj zoper postopke ocenjevanja, s katerimi se je izobraževanje zaključilo pred 30. 9. 2016, ne bilo dopustno pravno sredstvo pritožbe. Iztek materialnega roka do 30. 9. 2016 ne bi smel vplivati na procesne pravice tistega študenta, ki je sicer imel zagovor diplome pred 30. 9. 2016, četudi z negativno oceno.

9. Sodišče nadalje meni, da ni možno 48. člena ZViS-D razlagati na tak način, da naj pritožba ne bila dopustna, če pritožbeni rok sega preko datuma 30. 9. 2016, tudi zaradi tega, ker bi bila taka razlaga v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom ter v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Taka razlaga bi namreč spravljala v neenakopraven položaj tiste študente, ki so imeli zagovor diplomske naloge tik pred datumom 30. 9. 2016, saj bi bila tem pravica do pritožbe časovno skrajšana glede na to, da naj bi datum 30. 9. 2016 posegel v rok za pritožbo, glede na tiste študente, ki so imeli zagovor vsaj 30 dni pred 30. 9. 2016. Tisti študenti, ki so imeli zagovor pred 1. 9. 2016 bi bili tako v boljšem položaju, saj bi se njihove pritožbe zoper negativne ocene obravnavale, nasproti tem študentom pa bi bili tisti, ki so imeli zagovor po 1. 9. 2016, v neenakopravnem položaju, ker naj bi datum 30. 9. 2016 rok za uveljavljanje njihove pravice do pritožbe skrajšal. Na ta način bi bili študenti neenako obravnavani, glede na to, kateri datum pred 30. 9. 2016 je imel nekdo zagovor, hkrati pa bi to pomenilo tudi, da ni vsem študentom zagotovljeno enako varstvo njihovih pravic v postopku pred izobraževalnim zavodom, to pomeni, da jim pravica do pritožbe ni zagotovljena na enak način, kar pa bi bilo v nasprotju z 22. členom URS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ker je treba vse zakone razlagati in uporabljati na ustavno skladen način in v smislu osnovnih ustavnih načel, torej 48. člena ZviS-D ni mogoče razlagati tako, da bi bila na njegovi podlagi onemogočena procesna pravica do pritožbe. Tudi če bi skladno s 30. členom Pravilnika dekan ugotovil nepravilnosti v zvezi z z zagovorom diplomskega dela in imenoval novo komisijo za oceno in zagovor diplomskega dela ter določil nov rok za zagovor, v tem primeru to ne bi bilo v nasprotju z 48. členom ZviS-D, saj je po mnenju sodišča bistveno, da je kandidat imel prvi zagovor pred 30. 9. 2016. Ta datum torej po mnenju sodišča ne more biti razlog za to, da se študentom onemogoča uveljavljanje njihovih procesnih pravic, saj bi bilo to - kot je bilo že pojasnjeno - v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli.

10. Zaradi navedene napačne uporabe materialnega prava, kot tudi zaradi kršitve pravil postopka, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pritožbo obravnavati po vsebini.

K točki II izreka:

11. Ker je bila zadeva rešena na seji, je tožnica, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

K točki III izreka:

12. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov postopka, ki jih je zahtevala s tem, ko je navedla, naj sodišče odredi tožeči stranki plačilo stroškov postopka, ker skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada povračilo stroškov tožeči stranki, kadar sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.