Jedro

Kot je opozoril že tožnik, je sodil šivalni stroj v tistem času med običajni gospodinjski predmet, kot takega (torej kot gospodinjski predmet) pa ga je opredelil tudi sam Zakon o prijavi škode (13. člen), našteta kmetijska mehanizacija pa bi nedvomno lahko predstavljala premičnine, potrebne za opravljanje poklica - v tem primeru kmetijske dejavnosti, še zlasti, če se pri tem upošteva (na kar je tudi opozoril tožnik), da je bil pok. upravičenec lastnik posestva, kjer bi se glede na tem posestvu nahajajoče objekte (hlev, senik, itd) in kmetijska zemljišča, ki so bila del tega posestva, lahko opravljala taka, torej kmetijska dejavnost. Odločba je zato v izpodbijanem delu (v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine za premično premoženje) nezakonita in jo je treba odpraviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Celje, št. 464-99/90 (0366) z dne 30. 7. 2010, se odpravi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na izročitev obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (sedaj Slovenskega državnega holdinga d.d.) v višini 17.545 USD za podržavljeno mehanizacijo, klavir in šivalni stroj in 3.700 DEM za podržavljene živali, in v II. tožbi izreka v delu, ki se nanaša na podržavljene premičnine: mehanizacijo, klavir, šivalni stroj in živali, ki jih v skladu z določili ZDen ni mogoče vrniti v naravi, ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločil, da je tožnik dolžan v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist upravičenca A.A. izročiti obveznice (med drugim) v vrednosti 17.545 US za podržavljeno mehanizacijo, klavir in šivalni stroj ter 3.700 DEM za podržavljene živali (I. točka izreka), da se obveznice izročijo kot odškodnina za (med drugim) podržavljene premičnine: mehanizacijo, klavir, šivalni stroj in živali, ki jih v skladu z ZDen ni mogoče vrniti v naravi (II. točka izreka), določil skrbnika za posebni primer in še odločil, da stroški postopka niso zaznamovani (III. in IV. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bila vložena zahteva za denacionalizacijo po pok. upravičencu A.A. O zahtevi je organ že odločil s tremi odločbami, ni pa bilo še odločeno o premoženju, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, med drugim za podržavljene premičnine (mehanizacijo, klavir, šivalni stroj in živali). Za to premoženje je bil postavljen izvedenec, ki ga je ocenil v višini 17.545 USD in 3.700 DEM. Organ je zato določil za ta del premoženja odškodnino v tej višini, za katere plačilo je zavezan tožnik na način in v roku, kot določeno v izreku.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Uvodoma je povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da gre sedaj za odločanje po sodbi, I U 1417/2018 z dne 3. 7. 2018. V zvezi z odločitvijo o odškodnini za premičnine in živali je nadalje navedel, da je treba ugotoviti, ali je bil upravičenec upravičen na podlagi avstrijskih izvedbenih predpisov (UVEG in Zakona o prijavi do škode) do te odškodnine. Pod dodatnimi pogoji iz teh dveh zakonov so bile osebe upravičene do odškodnine za gospodinjsko opremo in predmete, potrebne za opravljanje poklica. Iz dokumentov zadeve (iz cenitvenega poročila cenilca in izvedenca B.B. iz decembra 2005) je razvidno, da gre za: kmetijsko mehanizacijo, kot na primer sejalni, kopalni, osipalni in mlatilni stroji, slamoreznice in podobno, koncertni klavir, šivalni stroj in živali. Ker vse te premičnine niso ne gospodinjska oprema, ne predmeti za opravljanje poklica, je organ zaključil, da upravičenec do odškodnine za te stvari na podlagi izvedbenih predpisov FIP ni bil upravičen, zato je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik je v tožbi navedel, da izrecno izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na premičnine v zneskih 17.545 USD in 3.700 DEM. Uvodoma je opozoril na sodbo, I U 1417/2018 z dne 3. 7. 2018, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-159/17-14 z dne 19. 6. 2018. Zaključek organa, da gre za premične stvari, ki ne sodijo med gospodinjsko opremo, ne med predmete za opravljanje poklica, je napačen. Večina navedenih predmetov je po svoji naravi namenjena izvrševanju kmetijske dejavnosti (torej poklica, pridobitne dejavnosti). Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je posest upravičenca v k.o. ... poleg grajskega poslopja obsegala več kmetijskih objektov (hlev na st. p. *312, senik na st. p. *308, senik z dvokapno streho, senik z enokapno streho, dvoredni kozolec, zidani kmetijski objekt - razvidno iz cenitve C.C. iz 2005) ter kmetijske površine (sadovnjak, njive, pašniki, itd) in zato ni dvoma, da se je tam vršila gospodarska dejavnost kmetovanja (poljska pridelava, živinoreja in podobno). Vsa kmetijska mehanizacija in živina na posesti pa sta zagotovo služili temu namenu. Tožnik zato meni, da je treba šteti vso kmetijsko mehanizacijo in živali za predmete za opravljanje poklica, kmetijske dejavnosti. Med predmete gospodinjstva v smislu UVEG in Zakona o prijavi škode je treba šteti tudi šivalni stroj, saj je bil takrat (in še do nedavnega) pogosto predmet gospodinjstev za domače potrebe. Gre torej za premičnine, za katere je lahko upravičenec uveljavljal odškodnino od Avstrije. Upravičenec je izpolnjeval tudi druge pogoje in sicer je imel avstrijsko državljanstvo na dan 27. 11. 1961, nemško narodnost in status preseljenca. Zato so pri vsem premičnem premoženje, za katero je določena odškodnina v prvostopni odločbi (mehanizacija, klavir in šivalni stroj) podane ovire za vrnitev premoženja po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v napadenem delu odpravi ter vrne zadevo toženki v tem obsegu v ponovno odločanje, podrejeno, da sodišče samo razsodi tako, da pritožbi tožnika delno ugodi in prvostopno odločbo odpravi v delu, ki se nanaša na odškodnino za podržavljeno mehanizacijo, klavir, šivalni stroj in živali v zneskih 17.545 USD in 3.700 DEM in v tem delu zahtevek zavrne.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika in vztrajala pri svoji odločitvi.

5. Stranke z interesom Č.Č., D.D. in E.E. so v odgovoru na tožbo opozorile na sodbo, IV U 80/2011 z dne 5. 2. 2013, kot tudi na Aide Memoire, iz katere izhaja, da je pri upravičencu šlo za plačila, ki so po vsebini socialne narave in upravičenja do teh socialnih transferjev ne gre povezovati z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Noben od avstrijskih izvedbenih predpisov ne predstavlja podlage za odškodnino za razlaščeno premoženje. Poudarile so še, da upravičenec ni bil avstrijski državljan niti v času zaplembe dne 24. 10. 1946, niti ob uveljavitvi ADP dne 28. 11. 1955, pač pa je to državljanstvo pridobil šele leta 1957 ter mu je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskemu državljanu pred uveljavitvijo ADP. Sklicevale so se še na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-547/02. Predlagale so zavrnitev tožbe, priglasile so stroške postopka.

6. Tožnik je v odgovoru na odgovor na tožbo strank z interesom navedel, da prereka vse navedbe, dodal pa še, da Aide Memoire ni dokaz o tem, da pri odškodninah po FIP in ostalih predpisih ni šlo za odškodnino za zaplenjeno premoženje. Sicer je pa treba upoštevati odločbe ustavnega in upravnega sodišča, na katere se sklicuje v tožbi, ne pa odločb, na katere se sklicujejo stranke z interesom, saj so bile izdane prej in niso v skladu z njimi.

7. Tožba je utemeljena.

8. V tem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o določitvi odškodnine za premično premoženje, podržavljeno pok. upravičencu A.A. Tožnik ugovarja, da gre za premičnine, za katere bi upravičenec lahko uveljavljal odškodnino od Republike Avstrije in je zato podan pogoj za izključitev denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen.

9. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v tem primeru so pravno relevantni - kot je navedel že tožnik - FIP in na njeni podlagi sprejeta UVEG ter Zakon o prijavi škode.

10. Organ je odločitev, da se pok. upravičencu prizna tudi odškodnina za premično premoženje po ZDen, utemeljil na zaključku, da obravnavane premičnine niso ne gospodinjska oprema, ne predmeti za opravljanje poklica, zato upravičenec do odškodnine za te stvari na podlagi izvedbenih predpisov FIP ni bil upravičen.

11. Iz Zakona o prijavi škode - Uradni list Republike Avstrije, št. 12/62 (po katerem prijava služi uveljavljanju zahtevkov do dajatev na osnovi posebnega Zveznega zakona za izvrševanje finančne in izravnalne pogodbe med Republiko Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo z dne 27. 11. 1961 - FIP) izhaja, da je materialna škoda v smislu tega zveznega zakona zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjskih predmetov ali za opravljanje poklica potrebnih premičnih stvari nastala izguba premoženja, do katere je prišlo pri izseljencu v členu 3 navedenem časovnem razdobju in v območju, iz katerega je bil preseljen in pri pregnancu v zvezi z dogodki druge svetovne vojne in njihovimi posledicami v členu 4 navedenih območjih. Sem šteje tudi materialna škoda, nastala na prizadetem premoženju zaradi neposrednih posledic vojne pred izselitvijo ali pred pregonom (prvi in drugi odstavek 2. člena). V nadaljevanju so opredeljeni še pojmi preseljenec, pregnanec, itd. ter pogoji, kdaj se šteje posameznik za oškodovanca (5. člen do 11. člen), v 13. in 14. členu pa je našteto, kaj se šteje za gospodinjske predmete in za opravljanje poklica potrebne premičnine po tem zakonu. Enako oziroma podobno je določal tudi UVEG, katerega namen je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu drugega Prijavnega zakona (Uradni list Republike Avstrije, št. 12/62), ki so bile pravočasno prijavljene. Kot pravice se med drugim zagotavljajo: odškodnina za gospodinjske predmete (6. člen), odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica (10. člen); pravico do zagotavljanja odškodnine imajo oškodovanci in upravičenci v smislu določil 5, 7 in 8 prijavnega zakona (1.člen).

12. Med premične stvari, za katere je bila v tem primeru določena sporna odškodnina, so našteti: sejalni, kopalni, osipalni in mlatilni stroji, slamoreznice in podobno, torej kmetijska mehanizacija, nadalje živali, šivalni stroj in koncertni klavir.

13. Glede na v 11. točki obrazložitve povzete določbe Zakona o prijavi škode in UVEG se tudi sodišče strinja s tožnikom, da je bil zaključek organa, da ne gre za takšne stvari, za katere bi bilo mogoče uveljavljati odškodnino, napačen oziroma vsaj preuranjen. Kot je opozoril že tožnik, je sodil šivalni stroj v tistem času med običajni gospodinjski predmet, kot takega (torej kot gospodinjski predmet) pa ga je opredelil tudi sam Zakon o prijavi škode (13. člen), našteta kmetijska mehanizacija pa bi nedvomno lahko predstavljala premičnine, potrebne za opravljanje poklica - v tem primeru kmetijske dejavnosti, še zlasti, če se pri tem upošteva (na kar je tudi opozoril tožnik), da je bil pok. upravičenec lastnik posestva, kjer bi se glede na tem posestvu nahajajoče objekte (hlev, senik, itd) in kmetijska zemljišča, ki so bila del tega posestva, lahko opravljala taka, torej kmetijska dejavnost. Odločba je zato v izpodbijanem delu (v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine za premično premoženje) nezakonita in jo je treba odpraviti.

14. Sodišče zato glede na povedano ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, v posledici pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je sodišče odločbo v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine v višini 17.545 USD in 3.700 DEM za premične stvari) na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč pravna stališča, ki izhajajo iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, ugotoviti, ali sodi vse podržavljeno premično premoženje med premične stvari, za katere bi bilo možno uveljavljati odškodnino (sodišče pri tem opozarja npr. na klavir), in, ali je pok. upravičenec izpolnjeval vse pogoje za oškodovanca po Zakonu o prijavi škode in UVEG (kot npr. nemško ali avstrijsko državljanstvo, stalno prebivališče, dohodkovni cenzus, itd.) ter nato o zadevi na podlagi rezultata postopka ponovno odločiti. Če bo v ponovnem postopku ugotovljeno, da gre za premoženje, za katerega bi bilo možno uveljavljati odškodnino in da pok. upravičenec (oziroma morebiti njegovi pravni nasledniki) izpolnjuje(jo) vse pogoje, ki jih za priznanje statusa oškodovanca določajo FIP oziroma Zakon o prijavi škode ter UVEG, potem odškodnine za to premoženje po ZDen upravičencu ni mogoče priznati, če pa bo ugotovljeno nasprotno, pa odškodnina pok. upravičencu gre tudi za to vrsto premoženja. Tako tudi že naslovno sodišče v sodbi, I U 1417/2018 z dne 3. 7. 2018. 15. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, temveč na nejavni seji, ker je šlo za vprašanje uporabe materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Stranke z interesom so predlagale zavrnitev tožbe. Glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP to pomeni, da s svojim zahtevkom niso uspele, zato je sodišče njihov zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.