Jedro

Pregon na predlog ni samostojna – posebna vrsta kazenskega pregona, kot denimo pregon na zasebno tožbo, ampak del pregona po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A.G.C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 16. 12. 2010 obdolženo A.G.C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 2 meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena plačati še stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanec pa je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Povzeto je bilo storjeno s sodbo I K ....

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik je še predlagal, da se obdolženo in njega obvesti o seji senata, vendar je to izostalo, ker ni bilo doseženo spoznanje, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP).

3. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka bi naj po pritožniku prišlo zato, ker se sodba opira na fotografije, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem neupravičenega slikovnega snemanja po 149. členu KZ in s tem s kršitvijo obdolženkinih pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), potem ker sodba nima razlogov o izpolnitvi zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, ko je prijavljen tako imenovani predlagalni delikt, ker so razlogi v sodbi o neverodostojnosti izpovedbe priče A.C. preskromni oziroma neprepričljivi, in ker je ugotovitev sodišča prve stopnje o oškodovančevi vožnji po cesti, glede na vsebino priloženega pravdnega spisa, protispisna (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

5. Bit inkriminacije neupravičenega slikovnega snemanja po 149. členu KZ je v občutnem poseganju v posameznikovo zasebnost, ki jo v obravnavanem primeru z ozirom na kraj, na katerem je bila obdolžena fotografirana, ki je bil javno zaznaven in glede na njen položaj, ki ni kazal, da bi želela pred javnostjo karkoli prikriti, ni izkazano. Razen tega fotografije prikazujejo posamezni dogodek s tremi udeleženci in ne dogajanja, ki bi trajalo dlje časa ter z osredotočenostjo (zgolj) na obdolženko, tako da niti v čisto ustavnopravnem smislu niso bile pridobljene protipravno. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je sodbo oprlo tudi na zgornje fotografije, je torej pravilno, kot je ravnalo pravilno tedaj, ko je v razlogih sodbe na njeni četrti strani navedlo, zakaj je kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ podano, čeravno je bilo prijavljeno kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, ko se je upoštevaje obseg in posredni pomen do izpovedbe priče A.C. v razlogih sodbe v zadostni meri opredelilo, in ko si je s pritožnikovimi besedami „dovolilo“ ugotoviti, da je oškodovanec peljal po cesti, četudi bi naj po njegovem iz priloženega spisa izhajalo, da na obravnavanem kraju ni nobene ceste. Posredi je namreč neodločilno dejstvo, če je že mogoče prezreti, da se sodišče prve stopnje pri tem ni sklicevalo na nobeno listino iz priloženega spisa in da je oškodovanec tistega dne po nekakšni površini vendarle moral peljati.

6. Kršitev kazenskega zakonika pritožnik vidi v okoliščini, da je bila obdolžena spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja, ki po njegovem v primeru prijavljenega kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog, ne more biti podano (1. točka 372. člena ZKP). Takšno pritožnikovo stališče je, kljub podobnemu stališču, ki ga je v svoji izpovedbi posredovala priča T.K., zmotno. Najprej zaradi že omenjenih razlogov sodišča prve stopnje, ki so strokovno ustaljeni (prim. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 691) ter dodatno še zato, ker pregon na predlog ni samostojna – posebna vrsta kazenskega pregona, kot denimo pregon na zasebno tožbo, ampak del pregona po uradni dolžnosti.

7. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker ni bilo upoštevano, da sta oškodovanec s predhodnim samovoljnim odstranjevanjem ograje in Š.L. z neupravičenim slikovnim snemanjem obdolženo prizadela, ker ni bila ugotovljena hitrost oškodovančevega vozila, in ker ni bilo ugotovljeno, kako je obdolžena oškodovančevo vožnjo subjektivno dojela.

8. Pri prvem gre za pritožnikovo lastno dokazno oceno, ki glede obdolženkine prizadetosti nima opore v njenem zagovoru in je z vidika odločilnih dejstev konec koncev nepomembna. Hitrost je bila ugotovljena z zanesljivimi ter medsebojno skladnimi izpovedbami oškodovanca in obeh prič, medtem ko obdolženkino morebitno zmotno dojemanje oškodovančeve vožnje – česar ta mimogrede v zagovoru ni zatrjevala, nima nobene podlage, saj se je obdolžena po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v ključnem trenutku nahajala na nasprotni strani njenega avtomobila.

9. Kot rečeno, pritožnik se je pritožil še zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar v tem delu pritožbe ni obrazložil. Ker pa je predhodno uveljavljal zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, je pritožbeno sodišče moralo preizkusiti še to odločbo (386. člen ZKP). Obdolženki je bila izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z nizko določeno kaznijo in najkrajšo možno preizkusno dobo ter tako upoštevaje težo dejanja in obdolženkino krivdo kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti čezmerna.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolžene A.G.C. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Je posledica odločitve o pritožbi ter obdolženkinih premoženjskih razmer, ki plačilo teh stroškov – sodne takse nedvomno dovoljujejo.