Jedro

Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve. V obravnavani zadevi tožnikove navedbe o razlogih zapustitve BiH in dejanske okoliščine stanja v BiH ne izkazujejo utemeljenega strahu v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1039/2002-7 z dne 19.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.4.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočnosti odločbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da pri tožniku, muslimanu in državljanu Bosne in Hercegovine (BIH), ki je prišel v Republiko Slovenijo s potnim listom in turistično vizo dne 14.5.2000, ne gre za preganjanje zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska Konvencija), niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v izvorno državo. Tožena stranka je dejansko stanje pravilno ugotovila iz podatkov in listin upravnih spisov in pravilno uporabila materialno pravo. V azilnem postopku je presoja o tem, katere okoliščine so pomembne za pravilno in zakonito odločitev, odvisna tudi od presoje navedb, ki jih prosilec navaja kot razloge za zapustitev matične države. Pravilno je stališče tožene stranke, da izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila ne morejo izkazovati zgolj tožnikove navedbe, da je zapustil BIH, ker se je zaradi vrnitve nekdanje lastnice moral izseliti iz hiše v P., v kateri je živel od leta 1997, v domačo hišo v K. pa se ni mogel vrniti, ker je bila ta v vojni porušena. Da bi bil tožnik neposredno pred prihodom v Republiko Slovenijo preganjan v BIH zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju oziroma, da bi zaradi takšnega preganjanja ali strahu pred nečloveškim ravnanjem bila onemogočena njegova vrnitev, pa tožnik v upravnem postopku ni niti navajal. Zato po presoji sodišča prve stopnje niso utemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni popolno izvedla dokaznega postopka. Po podatkih upravnih spisov tožnik v prošnji za priznanje azila niti na zaslišanju ni zatrjeval slabega zdravstvenega stanja oziroma, da bi trpel zaradi posledic mučenja, ki ga je utrpel v srbskih taboriščih v letih 1992 in 1993. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da tožena stranka ni ugotovila vseh pomembnih dejstev in okoliščin. Vrnitev v matično okolje bi mu povzročila nepopravljivo škodo, njegovo življenje bi bilo neposredno ogroženo s strani Srbov. Aktivno je namreč sodeloval v vojski, ki se je borila proti Srbom. Z vrnitvijo bi bil izpostavljen hudemu psihičnemu nasilju, saj bi nedvomno podoživljal grozote, ki jih je preživel. Zato tožena stranka ni v zadostni meri ugotovila okoliščin njegove ogroženosti v primeru vrnitve v BIH. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna pravico do azila v Republiki Sloveniji.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pravilno je stališče, da je v azilnem postopku presoja o tem, katere okoliščine so pomembne za pravilno in zakonito odločitev, odvisna predvsem od navedb, ki jih prosilec navaja kot razloge za zapustitev matične države, in s katerimi pojasnjuje razloge, ki naj bi preprečevali njegovo vrnitev. Pristojni organ mora presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in, ali je njen strah objektivno utemeljen glede na pogoje, ki jih ZAzil določa za priznanje azila v 2. in 3. odstavku 1. člena. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve.

Podatki in listine upravnih spisov in vsebina tožbenih navedb tudi pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma glede dejanskega stanja, ki ga je tožena stranka ugotovila iz vsebine tožnikovih navedb o razlogih za zapustitev BIH in ocene, da po podatkih mednarodnih organizacij v BIH muslimani niso ogroženi.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo. Pravilno je pritrdilo toženi stranki, da razlogi za zapustitev BIH in druge navedbe, na katere se v upravnem postopku sklicuje tožnik, ne izkazujejo utemeljenega strahu oziroma tožnikove ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena ZAzil. Na drugačno uporabo materialnega prava ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik zgolj zatrjuje, da njegova vrnitev v BIH ni varna zaradi aktivnega sodelovanja v vojni proti Srbom oziroma zaradi podoživljanja vojnega časa, ker tudi takšna splošna zatrjevanja ne morejo izkazovati izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila.

Glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, pritožnik ni navedel, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka upravnega spora iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.