Up-845/04 - 5

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. (B.) B. iz Z., ki jo zastopa C. C., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. (B.) B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 682/2002 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1046/2001 z dne 24. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo kot drugostopenjski upravni organ odpravilo sklep upravnega organa prve stopnje, zavrglo predlog pritožnika za obnovo denacionalizacijskega postopka (končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 362-416/93-441/DBB in 351-367/93-441/DBB z dne 7. 9. 2000) ter ugodilo predlogu pritožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, in sicer v obsegu, da se pritožnici prizna položaj stranke v postopku iz naslova vlaganj v podržavljeno nepremičnino.

2.Pritožnik navaja, da ustavno pritožbo vlaga kot upravičenec za odkup stanovanja, pritožnica pa kot najemnica in kot upravičenka do povračila vlaganj v stanovanje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Menita, da sta obstoj in obseg uveljavljanja njunih pravnih in premoženjskih upravičenj odvisna od pravilne izvedbe postopka denacionalizacije. Navajata, da sta ves čas postopka opozarjala na nepravilnosti in nezakonitosti v postopku "delne denacionalizacije", vendar naj bi bila zavrnjena z utemeljitvijo, da se bo o njunih pravnih interesih, pravicah in upravičenjih odločalo šele po končanem denacionalizacijskem postopku. Zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 15., 22., 23. in 33. člena Ustave ter 6. člena v zvezi s 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Tako Vrhovno kot Upravno sodišče naj bi odločala v postopku, ki ni zagotovil kontradiktornosti, saj naj bi državni organ odgovoril le z enim stavkom, javne (pravilno glavne) obravnave pa ni bilo. Sodišči naj bi odločali brez spisa, le na podlagi vlog in odločb. Kršitev načela zaslišanja strank utemeljujeta s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-368/01 z dne 10. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 7/02 in OdlUS XI, 105) in sklep št. Up-16/94 z dne 11.10.1995 (OdlUS IV, 178). Sodišči naj bi jima ne priznali pravice, da se izjavita o relevantnih dejstvih in pravnih vprašanjih. Obrazložitvi sodb naj ne bi vsebovali popolnih razlogov za odločitev sodišča, kar naj bi po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-35/01 z dne 19. 4. 2001 (Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 112) pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic. To kršitev utemeljujeta s trditvijo, da sta sodišči sodbi obrazložili navidezno, omejeno in zavajajoče. Kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave pritožnika utemeljujeta z navajanjem, da so vlaganja pritožnice in njenega pokojnega soproga v stanovanje bistveno presegla zatrjevani in sporno ugotovljeni delež, ki naj bi pripadel denacionalizacijski upravičenki, da se je vrednost stanovanja zmanjšala "za podstrešje, ki sta ga odstopila za novo stanovanje drugega lastnika". Kršitev človekovih pravic po EKČP pa utemeljujeta s sklicevanjem na "znana stališča Evropskega sodišča za človekove pravice", ki naj bi bila med drugim navedena tudi v štirih zadevah, ki jih navajata.

B.

3.Predmet ustavne pritožbe sta odločitev o zavrženju pritožnikovega predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka in odločitev, s katero je bilo pritožničinemu predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka ugodeno v obsegu, da se ji v postopku prizna položaj stranke iz naslova vlaganj v podržavljeno nepremičnino. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljevati z navedbami, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskem postopku. Prav tako je ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki se nanašajo na višino vlaganj pritožnice. Prav zaradi zatrjevanih vlaganj pritožnice je bilo namreč ugodeno njenemu predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnika sicer zatrjujeta kršitev človekovih pravic, vendar jih zgolj s sklicevanjem na stališča iz odločb Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice ne izkažeta.

5.Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica izpodbija odločitev sodišč, ker meni, da bi ji moral biti v obnovljenem postopku položaj stranke priznan v celoti, ne le v obsegu uveljavljanja upravičenj iz naslova vlaganj. Pritožnica ne pojasni, iz česa naj bi izhajalo, da sta sodišči prezrli njena premoženjska upravičenja in s tem posegli v njeno lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Že Upravno sodišče je pojasnilo, da ima bivša imetnica stanovanjske pravice položaj najemnice (neprofitnega) stanovanja varovan že po zakonu, položaj stranke v denacionalizacijskem postopku pa ji je priznan prav zaradi uveljavljanja upravičenj iz naslova vlaganj v stanovanje. Ne gre torej za to, da bi sodišči prezrli premoženjska upravičenja pritožnice, temveč za to, da se pritožnica z odločitvijo sodišča ne strinja. Pri tem pa niti ne navaja, katerih upravičenj ne bo mogla uveljavljati v denacionalizacijskem postopku.

6.Pritožnik zatrjevane kršitve pravice iz 33. člena Ustave ne utemelji. Zgolj dejstvo, da pravo glede priznavanja položaja stranke v postopku razume drugače od sodišča, namreč samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev kršitve te pravice.

7.Tudi sicer so očitki o kršitvah človekovih pravic pavšalni. Pritožnika zatrjevane kršitve utemeljujeta le s sklicevanjem na stališča iz odločb in sklepov Ustavnega sodišča ter Evropskega sodišča za človekove pravice; kako naj bi ta stališča utemeljevala zatrjevane kršitve človekovih pravic v obravnavanem primeru, pa pritožnika ne pojasnita.

8.Tako ne navajata ne iz česa naj bi izhajale očitane pomanjkljivosti obrazložitev izpodbijanih sodb ne iz česa naj bi izhajalo, da sodišči pritožnikoma nista priznali pravice, da se izjavita. Ne navajata niti o čem se nista imela možnost izjaviti niti brez katerega spisa naj bi sodišče odločalo. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča je sicer razvidno, da sta pritožnika v pritožbi Upravnemu sodišču očitala, da ni pribavilo relevantnih upravnih spisov. Vendar je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se v fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka ne presoja utemeljenosti konkretnih dejstev in okoliščin, ki naj bi domnevno vplivale na drugačno odločitev o zahtevi za denacionalizacijo. Zgolj dejstvo, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti, kot to zmotno menita pritožnika.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan