Jedro

Obnovitveni razlog po 4. točki 249. člena ZUP ni podan, če ni izkazana verjetnost, da je predložena listina neresnična.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti RS z dne 3.8.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 16.9.1993, s katerim je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka o ugotovitvi pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti v kletnih prostorih kavarne, družbi K., ki je bil končan z odločbo z dne 23.4.1993 in sicer v delu, ki se nanaša na predložitev odločbe o izdaji uporabnega dovoljenja za prostor, kjer se dejavnost opravlja. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je upravni organ svojo odločitev oprl na obvestilo Sekretariata za urejanje okolja občine z dne 18.8.1993, v katerem navaja, da je stranka z izvedeno adaptacijo presegla priglašena dela, kakršna izhajajo iz potrdila o priglasitvi del z dne 30.12.1992, saj bi glede na to morala pridobiti lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje. S prijavo o priglasitvi del, na podlagi katere je bilo stranki izdano potrdilo o priglasitvi del, je tako prvostopenjski organ spravila v zmoto, da je izdal citirano odločbo. Tožena stranka ugotavlja, da je navedba sekretariata za urejanje prostora z dne 18.8.1993, da bi stranka za izvedena dela morala predhodno pridobiti potrebna dovoljenja, saj gre za posege, ki bistveno odstopajo od priglašenih del, utemeljen razlog za obnovo postopka.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe upravnega postopka, saj je z napadeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo, v obrazložitvi pa dejansko omenja vse druge okoliščine in se opira na povsem druge člene, kot so navedeni v prvostopni odločbi. V prvostopni odločbi organ zahteva predložitev odločbe, s katero je bilo dovoljeno uporabljati ta prostor za gostinstvo, v izpodbijani odločbi pa tožena stranka govori o lokacijskem dovoljenju, gradbenem dovoljenju in o tem, zakaj ne zadostuje priglasitev del. S tem tožena stranka vprašanje, zaradi katerega naj bi se dovolila obnova razširja, predvsem pa po svoje opira odločbo na nekaj, česar doslej sploh ni bilo v spisovnem gradivu. Podana so razhajanja med spisovnim gradivom in odločitvijo, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi naložila več, kot je bilo naloženo s prvostopno odločbo in na katero se je tožnik pritožil. Sicer pa je tožnik že v svoji pritožbi navajal, da bi prvostopni organ pred izdajo sklepa o obnovi postopka po uradni dolžnosti moral pribaviti vso potrebno dokumentacijo, od svojih sosednih sekretariatov v isti občini. Tako bi lahko pridobil tudi dovoljenje za uporabo lokala za gostinstvo pri sekretariatu za okolje in prostor iste občine, iz česar bi seveda izhajalo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in bi drugostopni organ oziroma tožena stranka lahko pravilno uporabila materialno pravo, ter obnova ne bi bila potrebna. Ker zaradi napadene odločbe grozi tožeči stranki nastanek velikanske nenadomestljive škode po krivdi prvostopnega organa, naj sodišče zadevo natanko razišče pred svojo odločitvijo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je pritožbo tožeče stranke zoper sklep upravnega organa prve stopnje o dovolitvi obnove postopka zavrnila na podlagi presoje dokazil iz spisa in z uporabo procesnih določb, ki se nanašajo na obnovo postopka. Po njenem mnenju so tožbeni ugovori neutemeljeni in predlaga sodišču, da tožbo zavrne. Tožba je utemeljena.

Po 4. točki 249. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, s katerim je bil organ, ki je vodil postopek, spravljen v zmoto. Navedeni obnovitveni razlog je torej podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi strankinih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Stranka je torej vedela, da ta dejstva niso resnična, navedla pa jih je z namenom, da bi spravila organ v zmoto in uspela v upravnem postopku.

V obravnavanem primeru naj bi upravni organ izdal tožniku zanj ugodno odločbo med drugim tudi na podlagi predloženega potrdila o priglasitvi del kot dokaza o izpolnjevanju pogojev po predpisih o graditvi objektov. Ker pa je bila z navedenim potrdilom dovoljena le zamenjava talnih, stenskih oblog ter zamenjava električne inštalacije in opreme, ne pa vsa opravljena adaptacijska dela in bistvena sprememba namembnosti teh prostorov, naj bi tožnik s predložitvijo potrdila spravil organ v zmoto. Ugotovitev tožene stranke o vsebini potrdila je sicer pravilna, vendar pa ta ugotovitev ne predstavlja navedenega zakonskega obnovitvenega razloga. Za tožnika ugodna odločba je bila izdana po opravljenem ugotovitvenem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje vse zahtevane pogoje. Morebitno neizpolnjevanje katerega izmed zakonskih pogojev pa še ne pomeni zavajanje upravnega organa. Upravni organ veže načelo materialne resnice (7. člen ZUP), po katerem mora ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo ter načelo presoje dokazov (9. člen ZUP), po katerem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana. Če upravni organ presodi, da stranka za svoj zahtevek ne izpolnuje katerega izmed zakonskih pogojev, mora o tem opozoriti stranko in jo pozvati na dopolnitev, nato pa predložene dokaze oceniti in na tej podlagi odločiti o zahtevku. Za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti mora biti okoliščina, ki je razlog za obnovo postopka, tudi verjetno izkazana. V obravnavanem primeru verjetnost, da bi bilo predloženo potrdilo neresnično, ni izkazana. Zato v obravnavanem primeru obnovitveni razlog iz 4. točke 249. člena ZUP, na katerega se sklicujeta oba upravna organa, po presoji sodišča ni verjetno izkazan.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 34/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.