Jedro

Uradni podatki delodajalca o višini osebnega dohodka oziroma nadomestila osebnega dohodka so podlaga za določitev osnove za izračun denarnega nadomestila med brezposelnostjo, prizadeti pa ima možnost dokazovati, da so dani podatki pomanjkljivi oziroma napačni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 18.3.1992, s katero ji je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje pravilno izbral ugodnejšo osnovo za izračun nadomestila na podlagi potrdila podjetja z dne 25.12.1992, od katere je na podlagi 21. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92 - ZZZPB) bilo pravilno odmerjeno nadomestilo. Za zatrjevani višji mesečni osebni dohodek ni podlage v spisih, niti tožnica ni navajala, na kakšni podlagi je opravila izračun višjega osebnega dohodka, ki bi ga morala prejemati.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prišlo do očitne napake pri določitvi osnove za odmero denarnega nadomestila. Podjetje, pri katerem je bila tožnica zaposlena, zavodu ni posredovalo pravilno izračunanih osebnih dohodkov, ki naj bi bili osnova za izračun denarnega nadomestila. Podjetje ni upoštevalo osebnega dohodka tožnice v zadnjih treh mesecih, ki bi ga prejemala, če bi delala, temveč je vzelo za podlago izplačano nadomestilo iz naslova trajno presežne delavke. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnici je bila priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od osnove 16.771,00 SIT in sicer za prve 3 mesece 70 % od te osnove v neto znesku 7.595,50 SIT, za naslednje mesece pa 60 % od navedene osnove v neto znesku 6.510,50 SIT. Tožnica meni, da je prišlo do očitne napake pri določitvi osnove, ker ni bil upoštevan osebni dohodek v zadnjih treh mesecih, ki bi ga prejemala, če bi delala, amapak je bilo upoštevano izplačano nadomestilo, prejeto iz naslova trajno presežne delavke. Toda ta tožbeni ugovor nima podlage v podatkih spisa. V potrdilu podjetja z dne 25.2.1990 je namreč izrecno navedeno, da bi tožnica, če bi bila na delu, v zadnjih 3 mesecih prejela povprečno 16.771,00 SIT bruto osebnega dohodka (4. odstavek 20. člena zakona o zaposlovanju). Znesek 16.771,00 SIT je bil tudi upoštevan kot osnova za izračun denarnega nadomestila. Osnova je torej bila določena v skladu z uradnim potrdilom podjetja. Ker tožnica ni ponudila nobenega dokaza o zatrjevanem višjem osebnem dohodku, ki bi ga morala prejemati zadnje 3 mesece, niti konkretno ne navaja, koliko naj bi ta znašal, sodišče ni moglo upoštevati pavšalnega ugovora glede osnove za izračun nadomestila. Drugih ugovorov pa ne navaja.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.