Jedro

S pritožbo pritožnik izjavi svojo voljo o nestrinjanju z odločbo sodišča prve stopnje in pri tem (praviloma) tudi navede razloge za nestrinjanje. Takšno izjavo volje pritožnik potrdi s svojim podpisom, ki je ena izmed bistvenih sestavin pritožbe. Namen oziroma funkcija podpisa je izkazovanje istovetnosti vložnika pritožbe. Pri preizkusu, ali je pritožbo vložila oseba, ki je upravičena do vložitve pritožbe zoper določeno vrsto odločbe, je tako potrebno najprej presoditi, kdo je dejansko vložil pritožbe, torej za čigavo izjavo volje gre.

Čeprav se pravilom šteje, da je pritožbo oziroma drugo vlogo vložil tisti, ki jo je podpisal, pa je v obravnavani zadevi iz vsebine pritožbe zoper sklep z dne 10.10.2014 jasno razvidno, da gre za storilčevo izjavo volje, torej za njegovo pritožbo, in ne za izjavo volje njegovega očeta, ki ni upravičenec do pritožbe zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti ne more nastopati kot storilčev zagovornik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se pritožba storilca S. G., vložena po očetu (zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), zavrže, ter da mora storilec plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

2.Zoper tak sklep se pritožuje storilec, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi se sklicuje na 90. člen ZP-1, ki ne prepoveduje vložitev pritožbe po očetu, preko očeta, s strani očeta. Pritožbo zoper sklep o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je sestavil tako, da je svojemu očetu po telefonu sugeriral vsebino pisanja, s katerim je izpodbijal sklep, in očetu dejal naj pritožbo pravočasno vloži na pošti in se pod njo tudi podpiše, ker sam zaradi fizične odsotnosti pritožbe ni mogel podpisati. To pa pomeni, da je oče opravil en del dela v zvezi z vloženo pritožbo po njegovi (storilčevi) volji, da jo je pisal po njegovem naroku, jo podpisal v njegovem imenu ter jo odnesel na pošto in jo pravočasno vložil na njegovo željo. Sodišče je s preuranjeno odločitvijo zmotno zavrglo vloženo pritožbo zoper napadeni sklep, saj z zakonskim predpisom ni določeno, da storilčev oče ne sme v njegovem imenu odnesti na pošto za pravočasno vložitev pritožbo, ki jo je sestavljal storilec.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 10. 2014 storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je zoper ta sklep bila vložena pritožba, v kateri je izrecno navedeno, da storilec zaradi svoje odsotnosti iz S. pritožbo vlaga preko svojega očeta, da jo je storilčev oče tudi podpisal, kar izhaja iz navedbe podpisov “za pritožnika”, da je po podatkih v spisu storilec prekrška že polnoleten, da ni izkazano, da bi bila nad njim podaljšana roditeljska pravica in da ni izkazano, da bi bil storilčev oče odvetnik in njegov zagovornik. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da pritožba vložena po očetu storilca ni dovoljena in jo je kot nedovoljeno zavrglo na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZP-1. 5. Iz povzete obrazložitve izpodbijanega sklepa je tako razvidno, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je pritožbo zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil storilčev oče (čeprav je v izreku in obrazložitvi zapisalo, da je pritožbo vložil storilec po očetu). Storilčev oče nedvomno ni upravičen vložiti pritožbo zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj drugi odstavek 202. e člena ZP-1 izrecno določa, da lahko zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vloži pritožbo storilec (pri čemer je po mnenju pritožbenega sodišča treba ob smiselni uporabi drugega odstavka 202č. člena ZP-1 šteti, da lahko pritožbo vloži tudi storilčev zakoniti zastopnik in zagovornik). Prav tako storilčevega očeta ni mogoče šteti kot zagovornika, saj je v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZP-1 le odvetnik lahko zagovornik.

6. Z izpodbijanim sklepom je tako sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da pritožbe zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more vložiti storilčev oče. Vendar pa je pri tem zmotno ugotovilo, kdo je dejansko vložil pritožbo zoper sklep z dne 10. 10. 2014. S pritožbo namreč vložnik izjavi svojo voljo o nestrinjanju z odločbo sodišča prve stopnje in pri tem (praviloma) tudi navede razloge za nestrinjanje. Takšno izjavo volje pritožnik potrdi s svojim podpisom, ki je ena izmed bistvenih sestavin pritožbe. Namen oziroma funkcija podpisa je izkazovanje istovetnosti vložnika pritožbe. Pri preizkusu, ali je pritožbo vložila oseba, ki je upravičena do vložitve pritožbe zoper določeno vrsto odločbe, je tako potrebno najprej presoditi, kdo je dejansko vložil pritožbe, torej za čigavo izjavo volje gre. V rednem postopku o prekršku je krog upravičencev do pritožbe širši in lahko tako v skladu s 150. členom ZP-1 pritožbo zoper sodbo o prekršku v korist obdolženca vložijo tudi obdolženčev zakonec ali oseba, ki živi z obdolžencem v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, zakoniti zastopnik, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra ali rejnik, vendar ne v nasprotju z njegovo voljo), pri čemer pa je bistveno to, da le-ti pritožbo vlagajo v svojem in ne v storilčevem imenu.

7. Čeprav se praviloma šteje, da je pritožbo oziroma drugo vlogo vložil tisti, ki jo je podpisal, pa je v obravnavani zadevi iz vsebine pritožbe zoper sklep z dne 10. 10. 2014 jasno razvidno, da gre za storilčevo izjavo volje, torej za njegovo pritožbo, in ne za izjavo volje njegovega očeta. Nenazadnje že iz samega izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pritožbo storilca, ki je bila vložena po očetu in ne za pritožbo storilčevega očeta. Ker pa je pritožbo z dne 10. 10. 2014 podpisal storilčev oče namesto storilca (in ne v svojem imenu), je šteti, da pritožba zoper sklep z dne 10. 10. 2014 nima vseh predpisanih obveznih sestavin tj. pritožnikovega podpisa. Zato bi sodišče prve stopnje moralo postopati v skladu s tretjim odstavkom 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 in storilca moralo pozvati k podpisu pritožbe, ki jo je sicer v njegovem imenu podpisal njegov oče. Storilec tako v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da pritožba z dne 10. 10. 2014 vsebuje njegovo izjavo volje in da je bila sestavljena po njegovi volji ter da je bila tudi po njegovi volji vložena, oče pa je bil pri tem le izpolnitveni pomočnik.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevi ob smiselni uporabi osmega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja o tem, kdo je vložil pritožbo zoper sklep z dne 10. 10. 2014, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje storilca najprej pozvati k odpravi pomanjkljivosti njegove pritožbe tj. k podpisu pritožbe zoper sklep z dne 10. 10. 2014 in v nadaljevanju postopati glede na to, ali bo storilec ugotovljeno pomanjkljivost odpravil ali ne.