Jedro

Zastaranja postopka o prekršku ne morejo pretrgati procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno namenjena h končnemu cilju izreka sankcije.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca M. B. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ptuj je s plačilnim nalogom št. 86145223 z dne 10. 2. 2008 izrekel globo 625,94 EUR zaradi prekrška po petem odstavku 38. člena in tretjem odstavku 122. člena v zvezi z 233. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Kršitelj je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ormožu s sodbo ZSV 64/2009 z dne 18. 4. 2011, zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi. Navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 3. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, ker je pregon zastaral. Vrhovna državna tožilka navaja, da iz izreka plačilnega naloga Policijske postaje Ptuj izhaja, da je bil prekršek storjen dne 1. 2. 2008. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Po mnenju vrhovne državne tožilke je zastaranje pregona nastopilo dne 1. 2. 2010, pred pravnomočnostjo sodbe. Nadalje navaja, da iz spisa izhaja, da je bila dne 16. 3. 2008 predložena zahteva za sodno varstvo Okrajnemu sodišču na Ptuju, dne 26. 3. 2008 pa je bil sestavljen dokument z opisom dejanskega stanja prekrška. Tako po mnenju vrhovne državne tožilke, četudi bi bilo to dejanje šteti kot dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, je med 26. 3. 2008 in izdajo sodbe Okrajnega sodišča v Ormožu minilo več kot dve leti. Iz spisa pa ne izhaja, da bi v tem vmesnem času sodišče ali prekrškovni organ storila karkoli, kar bi merilo na pregon storilca prekrška.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki odgovora ni podal. B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz izreka plačilnega naloga Policijske postaje Ptuj izhaja, da je bil prekršek storjen dne 1. 2. 2008. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Po mnenju vrhovne državne tožilke je zastaranje pregona nastopilo dne 1. 2. 2010, pred pravnomočnostjo sodbe. Nadalje navaja, da iz spisa izhaja, da je dne 16. 3. 2008 bila predložena zahteva za sodno varstvo Okrajnemu sodišču na Ptuju, dne 26. 3. 2008 pa je bil sestavljen dokument z opisom dejanskega stanja prekrška. Tako po mnenju vrhovne državne tožilke, četudi bi bilo to dejanje šteti kot dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška je med 26. 3. 2008 in izdajo sodbe Okrajnega sodišča v Ormožu minilo več kot dve leti. Iz spisa pa ne izhaja, da bi v tem vmesnem času sodišče ali prekrškovni organ storila karkoli, kar bi merilo na pregon storilca prekrška. Dne 3. 4. 2009 je Okrajno sodišče na Ptuju izdalo sklep ZSV 235/2008, s katerim je sklenilo, da se zadeva odstopi v odločanje Okrajnemu sodišču v Ormožu. Glede na ustaljeno sodno prakso vrhovna državna tožilka navaja, da zastaranja ne morejo pretrgati takšna procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno usmerjena h končnemu cilju izreka sankcije. Okrajno sodišče v Ormožu bi zaradi nastopa zastaranja moralo na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 postopek o prekršku ustaviti.

5. Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre pa za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

6. V obravnavani zadevi je bil zoper storilca izdan plačilni nalog št. 86145223 z dne 10. 2. 2008, storilec je zoper plačilni nalog podal zahtevo za sodno varstvo z dne 14. 2. 2008, ki jo je Policijska postaja Ptuj posredovala Okrajnemu sodišču na Ptuju dne 10. 4. 2008. Okrajno sodišče si je dne 26. 11. 2008 pridobilo seznam vodenih postopkov o prekršku. Dne 3. 4. 2009 pa je bil izdan sklep ZSV 235/2008, da se zadeva odstopi v odločanje Okrajnemu sodišču v Ormožu. Sodba okrajnega sodišča v Ormožu je bila izdana dne 18. 4. 2011. 7. Vrhovno sodišče je v več odločbah obrazložilo (na primer IV Ips 91/2009 z dne 16. 2. 2010 in IV Ips 82/2010 z dne 22. 4. 2010), da preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška in ki pretrga tek zastaralnega roka. Iz zgoraj opisanega relevantnega procesnopravnega dejanskega stanja je razvidno, da je okrajno sodišče od prekrškovnega organa prejelo zahtevo za sodno varstvo 10. 4. 2008. S tem procesnim dejanjem je bil tek zastaranja pregona za prekršek pretrgan in tega dne je začel znova teči dveletni zastaralni rok. Vrhovno sodišče je v sodbah IV Ips 16/2011 z dne 31. 3. 2011 in IV Ips 16/2009 z dne 21. 4. 2009 prav tako obrazložilo, da je treba šteti pridobitev seznama vodenih postopkov o prekršku zoper obdolženca, kot procesno dejanje, ki meri na pregon storilca. Slednje je okrajno sodišče storilo dne 26. 11. 2008. S tem procesnim dejanjem je bil tek zastaranja pregona za prekršek ponovno pretrgan in tega dne je začel ponovno teči dvoletni zastaralni rok. Pravilno je stališče vrhovne državne tožilke, da zastaranja ne morejo pretrgati takšna procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno namenjena h končnemu cilju izreka sankcije. Sklep sodišča o odstopu zadeve drugemu sodišču na podlagi Sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru, ni tako dejanje, ki bi merilo na pregon storilca prekrška (prim. IV Ips 13/2002 z dne 22. 3. 2002 in IV Ips 28/2012 z dne 20. 3. 2012). Kot naslednje dejanje, ki je merilo na pregon storilca, pa je bila izdaja izpodbijane sodbe z dne 18. 4. 2011. Med dejanjema, ki merita na pregon storilca prekrška (pridobitev seznama vodenih postopkov o prekršku zoper obdolženca z dne 26. 11. 2008 in izdajo sodbe z dne 18. 4. 2011), sta torej minili več kot dve leti, prav tako pa ni razvidno, da bi storilec storil enako hud ali hujši istovrstni prekršek, zato vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral. 8. Do zastaranja pregona o prekršku je prišlo 26. 11. 2010, zato bi moralo okrajno sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s 426. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper storilca ustavilo.

9. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).