Jedro

Pri odločanju o lokacijskem dovoljenju se upošteva predpise, veljavne na dan izdaje odločbe, kar izhaja iz načela zakonitosti (4. čl. ZUP), razen, če sam predpis določa kaj drugega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Oddelka za gospodarstvo - Odseka za urbanizem in urejanje prostora občine z dne 10.8.1994, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 2250/1. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljnjem besedilu ZUN, Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 18/93, 47/93 in 73/93) lokacijsko dovoljenje izda za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in za objekte, naprave ali druge posege v prostor v območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Iz predloženih spisov organa prve stopnje sledi, da gre za območje urejanja R 1- Jezero, ki se ureja na podlagi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje severovzhodnega dela ureditvenega območja mesta, za del planske celote P-5. Za to območje urejanja je predvidena izdelava ureditvenega načrta, vendar začasno to območje ureja navedeni odlok, kot je to določeno v 2. členu istega odloka. Po določbi 9. člena istega odloka je funkcija posameznih območij podrobneje definirana v tabelaričnem prikazu po posameznih področjih, kjer so prikazani tudi pogoji in omejitve za izrabo in kvaliteto graditve in drugih posegov. Iz omenjenega tabelaričnega prikaza, ki je sestavni del prostorskih ureditvenih pogojev, izhaja, da na tem območju, ki je namenjeno rekreaciji, ni dovoljena gradnja stanovanjskih hiš. Torej predlagana lokacija ni v skladu s pogoji navedenega odloka. Zato je organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ker je zahtevek stranke za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnil. Lokacijska dokumentacija, ki jo je leta 1993 izdelal AG Inženiring, za katerega tožena stranka celo dvomi, da gre za upravno organizacijo v smislu 66. člena navedenega zakona, ki edina sme izdelovati lokacijske dokumentacije, pa je bila izdelana pred sprejemom navedenih prostorskih ureditvenih pogojev in zato tudi ni mogla upoštevati pogojev iz navedenega odloka. Vendar tudi iz njene vsebine izhaja, da gre za območje jezera z oznako P5/R1 po družbenem planu, torej za območje rekreacije. Dokumentacija pa glede na predvideni poseg (točka 3) ni obrazložena. Zaradi ekonomičnosti postopka v primeru, če se iz strankine vloge in veljavnih prostorskih izvedbenih aktov ugotovi, da za izdajo lokacijskega dovoljenja ni pogojev, ni smotrno zahtevati lokacijske dokumentacije. Vendar okoliščina, da je bila izdelana lokacijska dokumentacija tudi za območje, kjer tovrstna gradnja ni dopustna, ni razlog za nezakonito odločbo, saj dovoljenja ni mogoče izdati, če območje ni predvideno za konkretno gradnjo. Pritrditi je tožniku, da je bil zaveden, ker iz zapisnika o ogledu z dne 4.11.1992 izhaja, da je možno izdati lokacijsko dovoljenje. Vendar zapisnik ne predstavlja odločitve, marveč je le eden od dokazov v postopku. Zgolj okoliščina, da je bil zaveden v postopku, ne predstavlja zakonitega razloga za odobritev lokacije. Tožnik ima le možnost vložiti tožbo zaradi morebitne povzročene škode zaradi takega ravnanja občinskega upravnega organa. Iz podatkov spisov tudi ni mogoče sklepati, da mu dovoljenje ni bilo izdano zato, ker je Rom. Dovoljenje ni bilo izdano zato, ker prostorski izvedbeni akt na tem območju ne dopušča gradnje stanovanjskih objektov. V pritožbenem postopku pri toženi stranki ni mogoče obravnavati razmer glede ravnanja z Romi v občini, kar tudi sicer ni v pristojnosti tožene stranke, ki se ukvarja z urejanjem prostora in varstvom okolja. Po prostorskem izvedbenem aktu in po družbenem planu gre za območje, ki je namenjeno rekreaciji, ta pa ni predvidena le neposredno ob jezeru, ampak v njegovem širšem območju. Okoliščina, da je v neposredni bližini predlagane lokacije stanovanjska hiša tožnikove mame, na odločitev o zadevi ne vpliva, ker glede na vsebino prostorskega akta to dejstvo ni pravno pomembno. Soglasje odseka za plan in analize z dne 25.8.1993 zaradi spremembe namembnosti, ki je po podatkih spisov bilo med postopkom pridobljeno, ne zadostuje za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožnik navaja, da je vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja dne 23.8.1993. Iz dosedanjega poteka postopka je razvidno, da je bila v tistem času dopustna izdaja lokacijskega dovoljenja, kar nakazuje celo odločba tožene stranke z dne 27.1.1994. Organ prve stopnje bi moral odločiti o zahtevi stranke v 30 dneh in v skladu s predpisi, ki veljajo v tistem času. Organ prve stopnje ni odločil v roku, ko pa je odločil, je zahtevek zavrnil z odločbo, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena v novi postopek. V novem postopku je organ celo prekinil postopek s sklepom zaradi rešitve predhodnega vprašanja - to je sprejemanja prostorskega izvedbenega akta, vendar je tožnik s pritožbo tudi glede tega uspel. Končno je organ izdal odločbo po sprejemu prostorskega izvedbenega akta, po katerem za izdajo lokacijskega dovoljenja za zaprošeno gradnjo ni bilo več pogojev. Odločba organa prve stopnje in tožene stranke sta nezakoniti, saj bi bili morali biti izdani po predpisih, ki so veljali v času vložitve zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ravnanje tožene stranke je v vseh ozirih v nasprotju z načeli zakonitosti. Tožnik je kupil zemljišče z namenom gradnje, opravljen je bil ogled, spremenjena je bila namembnost kmetijskega v stavbno zemljišče. Občina je bila tista, ki je na škodo tožnika spreminjala predpise v času vsega trajanja postopka, v tem primeru pa se je nehala vsaka pravna varnost. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bistveno, ali so v času izdaje odločbe organa prve stopnje bili izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno obrazložila razloge za zavrnitev tožnikove pritožbe oziroma razloge za zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja ter je za to navedla ustrezne določbe zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, kar vse je sodišče prej povzelo in navedenega zato sedaj ne ponavlja (2. odstavek 54. člena v zvezi z 49. členom ZUN). Tožena stranka je na podlagi predloženih spisov organa prve stopnje pravilno ugotovila, da gre za območje urejanja R 1- Jezero, ki se ureja na podlagi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje severovzhodnega dela ureditvenega območja mesta, za del planske celote P-5 (Uradni list RS št. 42/95), za katero je sicer predvidena izdelava ureditvenega načrta, to območje pa sedaj ureja navedeni odlok (2. člen odloka). Iz prostorskih ureditvenih pogojev izhaja, da na tem območju, ki je namenjeno rekreaciji, ni dovoljena gradnja stanovanjskih hiš in zato predlagana lokacija ni v skladu s pogoji navedenega odloka, kot je to pravilno ugotovil že organ prve stopnje, čigar pravilni in zakoniti odločitvi je pritrdila tožena stranka, ki je ugotovila, da leži parcela z nameravano gradnjo stanovanjske hiše v območju jezera z oznako P5/R1 po družbenem planu. V družbenem planu (prejšnje) občine za obdobje 1986/90 (Uradni list SRS št. 8/88) je v poglavju VI "Urejanje prostora in varstvo okolja", v 2. točki (Naloge v zvezi z urejanjem prostora in varstvom okolja) navedeno, da bo območje urbanistične zasnove, kakor jo določa dolgoročni plan občine za obdobje 1986/2000 (Uradni list SRS št. 8/88 in Uradni list RS št. 2/92), enotno prostorsko obdelano, kot planska celota P5 mesta, ki jo sestavlja 29 ureditvenih območij. Med temi je ureditveno območje z označbo R1 Jezero namenjeno za rekreacijo s površino 146,25 ha ter se za to območje predvideva sprejem ureditvenega načrta. V istem poglavju točka 3 (Prostorska organizacija dejavnosti), kjer so predvidene naloge v zvezi z urejanjem prostora (kazalo h kartam), stanovanjska gradnja v območju jezera ni predvidena. Podobno je opredeljeno tudi v točki 5.5.3. in 5.5.4. dolgoročnega plana občine. V skladu z navedenimi planskimi akti v območju planske celote P5/R1, v kateri je sporna parcela, stanovanjska gradnja tudi ni predvidena oziroma dopustna po prej navedenem odloku o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto P5, kot sta to pravilno ugotovila že prvostopni organ oziroma tožena stranka. Iz navedenih planskih aktov pa tudi sledi, da stanovanjska gradnja v navedenem območju ni bila dopustna že pred sprejemom navedenih prostorskih ureditvenih pogojev. Predvsem pa ne drži tožnikova trditev, da naj bi bila taka gradnja prej dovoljena, kar naj bi celo nakazovala odločba tožene stranke z dne 27.1.1994. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo organa prve stopnje o (prvič) zavrnjeni tožnikovi vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je bilo v takratni odločbi navedeno, da je predvidena lokacija izven območja predvidenega za stanovanjsko gradnjo in je v območju ureditve jezera, ni pa bilo izkazano, v katerem območju leži navedena parcela, kakor tudi ne, kateri prostorski izvedbeni akt ureja navedeno območje. Torej se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na razloge odločbe tožene stranke z dne 27.1.1994 v prid trditvi, da so po takratnih predpisih (v času vložitve tožnikove vloge - 21.7.1993) bili podani pogoji za stanovanjsko gradnjo na prej navedeni parceli, saj ta tudi po prej navedenih planskih aktih ni bila predvidena. Ne glede na pravkar navedeno pa so tudi sicer zmotne navedbe tožeče stranke, da se pri odločanju o lokacijskem dovoljenju upošteva predpise veljavne v času vložitve strankine vloge, ker glede na načelo zakonitosti pristojni organ odloča o pravicah in obveznostih strank po predpisih veljavnih v času odločanja, razen, če sam predpis ne določa kaj drugega. Ne glede na odločitev v izreku pa, kar zadeva zahtevo o plačilu stroškov, po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) v upravnih sporih t rpi vsaka stranka svoje stroške.

Po povedanem je sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.