Jedro

Konflikt z režiserjem ne predstavlja dogodka, za katerega toženec ne odgovarja. Tako ni izpolnjen pogoj za uporabo 116. člena OZ.

Tudi če predstavlja v filmu uporabljena skladba le predelavo tožnikove stare skladbe, to ne utemeljuje nižjega avtorskega honorarja, saj le-ta v obravnavanem primeru predstavlja tako plačilo za izdelavo avtorskega dela, kot tudi plačilo za prenos avtorskih pravic.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. točki izreka, kolikor se nanaša na plačilo zneska 6.451,61 EUR iz naslova honorarja za skladanje, izvajanje in snemanje filmske glasbe za film X z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2009 dalje do plačila, in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 8574/2009 z dne 3.2.2009 v veljavi v 1. točki izreka za bruto znesek v višini 6.451,61 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 6.451,61 EUR od 7.1.2009 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je predmetni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je prišlo do nemožnosti izpolnitve pogodbe o naročilu avtorskega dela iz razlogov, za katere ne odgovarja nobena od strank. Napačna je tudi ugotovitev, da tožena stranka (v nadaljevanju toženec) sploh ni uporabila tožnikove glasbe. Priči A. V. in M. L. sta potrdili, da je tožnik po naročilu toženca ustvarjal in snemal glasbo za film X v obdobju od februarja do avgusta 2008. V trditveni podlagi tožbe je tožnik navajal, da je ustvarjeno in posneto glasbo že junija 2008 izročil tožencu, ki jo je potem uporabljal v večmesečnem procesu montaže filma. Toženec je v svojih navedbah priznal, da mu je tožnik izročil CD ploščo s posneto glasbo. V svoji izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo za prepričljivo, je tožnik pojasnil, da je v letu 2008 za toženca pol leta komponiral in realiziral glasbo za film X in da je bila njegova glasba uporabljena v montažnih verzijah tega filma junija 2008, podrobno pa je pojasnil tudi, kako je potekalo sodelovanje s tožencem do avgusta 2008, ko je prišlo do konflikta z režiserjem filma. Njegova izpoved se sklada z elektronskim sporočilom zakonitega zastopnika toženca z dne 1.10.2008. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju potrdil, da je delovni posnetek filma X (DVD z dne 22.6.2008) podložen z glasbo tožnika, posneto na CD plošči z naslovom X filmska glasba, avgust 2008. Da se je tožnikova glasba uporabljala v postopku montaže prvih verzij tega filma, so potrdile tudi priče J.M, A.Z in D.K. Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da toženec ni uporabljal tožnikove glasbe, je napačno štelo, da toženec ni imel koristi od tožnikove glasbe in da ni bil neupravičeno obogaten. Toženec je tožnikovo glasbo nedvomno uporabljal v postopku montaže filma. Tožnik je svoje pogodbene obveznosti vsaj delno izpolnil, saj je glasbo napisal in posnel ter posnetke glasbe tudi izročil tožencu, toženec pa je njegovo delno izpolnitev sprejel in glasbo tudi uporabljal v postopku ustvarjanja filma. Tožnik ima pravico do plačila ne glede na to, ali je bila tožnikova glasba uporabljena v končni verziji filma, saj je delo po naročilu toženca opravil korektno in pravočasno. Toženec ni uspel dokazati, da tožnik ne bi opravil svojega dela ali da bi ga opravil slabo ali da bi bila tožnikova glasba slaba in zato neprimerna za uporabo v filmu X. V dokaznem postopku se je izkazalo ravno obratno (glede na izpoved priče M.L. in izvedensko mnenje v povezavi z izpovedjo priče Z.). Šlo je le za to, da tožencu oziroma režiserju filma ni bila všeč. Toženec ni ne zatrjeval ne dokazal, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik plačan samo za tiste skladbe, ki bodo uporabljene v končni verziji filma. Ker dela ni opravil v celoti, zahteva le delno plačilo, to je le 1/2 oziroma celo 1/3 običajnega honorarja. Tožnikova glasba je bila orodje za ustvarjanje filma X in je tožencu služila za izhodišče in ideje o nadaljnjem procesu dela, česar toženec ne zanika, niti ne dokaže drugače. Glede na navedeno ni res, da je zaradi konflikta med tožnikom in režiserjem filma prišlo do nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka. Tožnik je dokazal, da je svoje pogodbene obveznosti v pretežnem delu izpolnil že junija 2008, ko je tožencu izročil posnetke glasbe za celoten film na CD ploščah. Toženec je to njegovo glasbo od junija do avgusta 2008, ko je prišlo do ustvarjalnega konflikta med tožnikom in režiserjem filma, tudi uporabljal, saj jo je zmontiral v poskusno verzijo filma, ta pa je služila pri nadaljnjih odločitvah o končni verziji filma. Napačno je ugotovljen tudi obseg opravljenega dela tožnika. Tožnik je dokazal, da je svoje delo za film X od februarja do avgusta 2008 izvrševal po dogovoru in po pravilih posla, šele nato je sodelovanje prenehalo, zato je upravičen do plačila za delo, ki ga je do tedaj opravil. Tožnikovo glasbo je namreč toženec več mesecev uporabljal v postopku montaže filma brez plačila. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da bi toženec imel koristi v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženec je kršil svojo pogodbeno obveznost, ker tožniku ni plačal sorazmernega dela dogovorjenega honorarja, zato je bil neupravičeno obogaten. Tožniku je dolžan povrniti neupravičeno doseženo korist v višini sorazmernega dela honorarja. Navedeno dolguje tudi na podlagi 198. člena OZ, ki ureja uporabo tuje stvari v svojo korist. Nadomestilo za to korist je enako višini honorarja, ki bi ga moral toženec plačati tožniku za uporabo njegove glasbe. Tožbeni zahtevek za plačilo provizije za posredovanje tožnikovega zastopnika je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo. Spregledalo je, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi računa, ki ga je v imenu tožnika izdal njegov zastopnik A d.o.o. (v nadaljevanju A). V znesku tega računa je vsebovan bruto honorar tožnika in provizija A. Če bo sklep o izvršbi ostal v veljavi, bo plačilo honorarja, ki pripada tožniku, izvršeno na račun tožnikovega zastopnika. Od zneska, ki bo tožniku izplačan preko A, bo A odvedla ustrezen znesek dohodnine in provizijo za svoje posredovanje. Takemu načinu izplačila avtorskega honorarja toženec ni nasprotoval. Če A ni upravičena do izplačila provizije za svoje zastopanje, bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti sklep o izvršbi v celoti in tožencu naložiti, da plača honorar neposredno tožniku. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni mogoče preizkusiti višine honorarja, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe namreč ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje določilo avtorski honorar v višini 5.000,00 EUR neto glede na dolžino skladbe tožnika, ki se nahaja v filmu, ali glede na dejstvo, da dela za nižjo ceno, ali v kombinaciji obojega. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik naredil filmsko glasbo za film Y, saj je bilo v filmu uporabljeno le eno tožnikovo delo in škripajoči zvoki, ki jih tožnik imenuje "soundtrack". Prav tako ni bilo dogovora o plačilu. Tako tožniku ne gre plačilo za glasbo za celotni film, temveč le plačilo za sorazmerni del minutaže ene skladbe in "soundtrack", ki predstavlja le del glasbe tega filma. Tožnik ni dokazal, da se v celotnem filmu nahaja njegova glasba. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju navedel, da ne more ugotoviti, ali se v filmu nahaja tožnikova glasba. Tožnikovi priči M.L in A.V pa njegovih navedb nista potrdili, saj je priča M.L izpovedal, da ne ve nič o tem, da naj bi tožnik imel svojo glasbo v tem filmu, priča A.V pa je izpovedala, da so se dogovorili za manjše honorarje. Priča A.Z je izpovedal, da v predmetnem filmu ni bilo nobene glasbe, razen ene številke iz prejšnjega filma Y. Priča D.K je izpovedal, da je šlo le za eno skladbo, ki je bila v film prenesena iz ene od prejšnjih gledaliških predstav, da so vsi vedeli, da sodelujejo pri tem filmu pro bono in da so tudi drugi odstopili po en komad. Tudi tožnik je izpovedal, da je šlo za nizkoproračunski film in da zahteva le ½ honorar, da je za film pripravil soundtrack, to je razne šume, zvočne efekte, elektronske, v ozadju in teme za glasbo. Priznal je, da so iz filma vrgli celotno njegovo glasbo in da so ostali le šumi iz ozadja, ki ne predstavlja glasbe kot take. V filmu je tako le ena skladba, ki ni narejena za film in je iz gledališke predstave. Tožnik je izpovedal tudi, da je bilo plačilo mišljeno kot nek minimum, kot kritje stroškov tožnika v zvezi z delom in ne kot plačilo. Iz opravljene analize filma izhaja, da skupna dolžina filma znaša 79 minut in 5 sekund, skupna dolžina glasbe znaša 23 minut in 38 sekund, od tega traja skladba iz gledališke predstave 5,07 minute. Če se ne upoštevajo šumi iz ozadja, bi bil tožnik upravičen do plačila 3.247,50 EUR, ob upoštevanju, da je šlo za nizkoproračunski film pa do 1.623,75 EUR. Ker uporabljena skladba ni bila narejena za film, temveč za gledališko predstavo, bi mu za navedeno skladbo in zvočno ozadje šlo le 10 do 20% tega zneska. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. O priglašenih stroških za prihod priče še ni odločeno. Ni upoštevano, da je imel toženec večje stroške kot tožnik - še stroške pričnine, izvedenca in sodnega tolmača. Od dodatnih stroškov v znesku 1.525,67 EUR odpadejo na tožbeni zahtevek v zvezi s filmom X stroški izvedenca, zato bi jih bil dolžan nositi tožnik, ostali stroški pa bi se morali glede na odločitev sodišča prve stopnje deliti na pol. 4. Na pritožbo toženca je odgovoril tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

6. O pritožbi tožnika:

7. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o naročilu avtorskega dela. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec naročil tožniku izdelavo filmske glasbe za film X, vendar je pogodba o naročilu avtorskega dela kasneje prenehala, pri čemer sodelovanja oziroma pogodbe ni prekinil tožnik, temveč toženec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožnik svoje pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti zaradi konflikta z režiserjem. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, zlasti dejstva, da tožnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi konflikta z režiserjem, je sodišče prve stopnje štelo, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 116. člena OZ, ki ureja posledice nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na materialnopravno zmotnem izhodišču, da režiser predstavlja tretjo osebo, ki v sfero toženca kot producenta ne spada. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik ni niti zatrjeval toženčeve odgovornosti za nemožnost izpolnitve. Slednjo je tožnik v trditveno podlago uvedel z navedbami, da je izpolnitev obveznosti postala nemogoča zaradi režiserjeve zavrnitve tožnikovega dela in režiserjevega odnosa. Konflikt z režiserjem, katerega vzrokov (kljub podani trditveni podlagi in njihovi pravni relevantnosti) sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, že zato ne predstavlja dogodka, za katerega toženec ne odgovarja. Tako ni izpolnjen pogoj za uporabo 116. člena OZ (da nobena od pogodbenih strank ni odgovorna za dogodek, iz katerega nemožnost izvira), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo honorarja za skladanje, izvajanje in snemanje filmske glasbe za film X ni utemeljen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je treba v tem delu (glede vtoževanega plačila honorarja za film X v bruto znesku 6.451,61 EUR) sodbo sodišča sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje.

8. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti, ali je tožbeni zahtevek za plačilo 6.451,61 EUR utemeljen na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi tudi ob upoštevanju trditvene podlage, da je toženec uporabljal tožnikovo glasbo v postopku montaže filma. Takšna trditev ne predstavlja zadostne trditvene podlage za preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve. Poleg tega je navedena trditev iztrgana iz konteksta, v katerem je bila dana (dana je bila zgolj v podkrepitev tožnikovih navedb, da je svojo pogodbeno obveznosti pravočasno izpolnil). Navedbe, s katerimi pritožba substancira prikrajšanje in korist, ki sta nastala zaradi uporabe tožnikove glasbe v postopku montaže, so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči. V postopku pred sodiščem prve stopnje jih tožnik ni podal. 9. Tožbeni zahtevek za plačilo provizije zastopnika v višini 571,30 EUR je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaradi pomanjkanja materialnopravne podlage. Okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi (da je račun v imenu tožnika izdal njegov zastopnik in da bo plačilo po sklepu o izvršbi izvršeno na račun zastopnika) tožbenega zahtevka ne utemeljujejo oziroma ne zadostujejo za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen, mu ni mogoče ugoditi. Prav tako ne obstaja dolžnost sodišča prve stopnje, da zaradi zavrnitve navedenega tožbenega zahtevka sklep o izvršbi razveljavi v celoti in tožencu naloži, da plača honorar neposredno tožniku.

10. Ker že navedeni razlogi narekujejo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka za plačilo 6.451,61 EUR bruto za skladanje, izvajanje in snemanje filmske glasbe za film X in posledično tudi razveljavitev stroškovne odločitve, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe tožnika (prvi odstavek 360. člen ZPP).

11. O pritožbi toženca:

12. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ustvaril glasbo za film Y. Da je tožnik za navedeni film prispeval eno glasbeno delo v trajanju 12 minut, poleg tega pa še glasbeno podlago v obliki različnih zvokov za celoten film, ki sicer traja 82 minut, med pravdnima strankama ni bilo sporno, saj tega toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pravdni stranki sicer nista dogovorili, da tožnik plačila ne bo prejel, vendar nista dogovorili njegove višine.

13. V delu, ki se nanaša na določitev honorarja za film Y na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ v zvezi z 81. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), se sodbo sodišča prve stopnje da preizkusiti, zato ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, zakaj je v obravnavanem primeru 5.000,00 EUR neto primeren honorar (in je posledično tožbeni zahtevek za plačilo 6.451,61 EUR bruto honorarja v celoti utemeljen). Sodišče prve stopnje je pri določitvi plačila za ustvarjanje glasbe ter prenos pravic na ustvarjeni glasbi za film Y upoštevalo, da je bilo v Sloveniji običajno, da skladatelji, ki so po statusu, izkušnjah in referencah primerljivi s tožnikom, za skladanje, izvedbo in snemanje glasbe in prenos pravic na ustvarjeni glasbi za celovečerni film običajno prejmejo približno 10.000 do 15.000 honorarja neto, da je tožnikov opus filmske in druge glasbe obsežen, zanj pa je bil tožnik nagrajen doma in v tujini, ter da se tožnikova glasba v filmu Y že več let uporablja in se bo uporabljala še naprej.

14. Toženec v pritožbi vztraja, da je treba pri določitvi honorarja upoštevati tudi dolžino tožnikove glasbe v filmu in dejstvo, da je šlo za nizkoproračunski film. Do navedenih okoliščin, ki so v obravnavanem primeru prav tako pomembne za določitev avtorskega honorarja, se sodišče prve stopnje res ni posebej opredeljevalo, vendar to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker navedbe pravdnih strank o neupoštevanih okoliščinah niso sporne, je pritožbeno sodišče samo ugotovilo obstoj in ovrednotilo težo še neugotovljenih okoliščin, ki so odločilne za določitev honorarja, na seji senata. Kot že pojasnjeno, toženec v postopku pred sodišče prve stopnje ni prerekal navedb tožnika, da je za navedeni film prispeval eno glasbeno delo v trajanju 12 minut, poleg tega pa še glasbeno podlago v obliki različnih zvokov za celoten film, ki sicer traja 82 minut. Pritožbene navedbe toženca, iz katerih izhaja, da je tožnikov prispevek manjši od navedenega, so pritožbene novote, ki jih toženec v pritožbi ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je šlo za nizkoproračunski film. Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, tako tistih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, kot tudi dejstva, da je tožnik k nizkoproračunskemu filmu Y prispeval eno skladbo in glasbeno podlago za celoten film, pa ni mogoče zaključiti, da znaša primeren honorar manj kot 5.000,00 EUR neto. Avtorskega honorarja, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, zato ni utemeljeno znižati. Tudi če predstavlja v filmu uporabljena skladba le predelavo tožnikove stare skladbe, kot je navajal toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje, to ne utemeljuje nižjega avtorskega honorarja, saj le-ta v obravnavanem primeru predstavlja tako plačilo za izdelavo avtorskega dela, kot tudi plačilo za prenos avtorskih pravic.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka za znesek 6.451,61 EUR iz naslova honorarja za skladanje, izvajanje in snemanje filmske glasbe za film X in za zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 7.1.2009 dalje do plačila, in v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sta pravdni stranki podali nasprotujoče si navedbe o razlogih, ki so privedli do prenehanja pogodbe o naročilu avtorskega dela in o tem, kdo je prekinil sodelovanje oziroma odstopil od pogodbe. Nasprotujejo si tudi navedbe pravdnih strank o tem, ali je tožnik pred prenehanjem pogodbe svojo pogodbeno obveznost že začel izpolnjevati oziroma v kakšnem delu jo je že izpolnil ali se je tožnik pred prenehanjem pogodbe držal pogodbenih pogojev in navodil ter ali je tožnik zamujal z naročenim avtorskim delom. Ob upoštevanju trditvene ponudbe pravdnih strank bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravno relevantna dejstva, nato pa odločiti, ali tožnik utemeljeno zahteva plačilo honorarja za izdelavo filmske glasbe za film X. Če bo ugotovilo, da je toženec še pred dokončanjem naročenega avtorskega dela odstopil od pogodbe, ker ustvarjena filmska glasba, ki je bila izdelana kvalitetno in po navodilih, tožencu (natančneje režiserju, ki spada v sfero toženca) ni odgovarjala oziroma mu ni bila všeč, kar mu omogoča 648. člen OZ, bo moralo upoštevati, da ima tožnik v tem primeru pravico do plačila v skladu s 648. členom OZ. V primeru odstopa zaradi neskladnosti s pogodbenimi pogoji (627. člen OZ) ter odstopa pred iztekom roka (628. člen OZ) pa avtor nima pravice do izpolnitvenega interesa (1).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Mag. Špela Mežnar, Odstop od pogodbe o naročilu avtorskega dela:"Kaj, če mi portret ne bo všeč?", Podjetje in delo, št. 3/2003.