Jedro

Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.

Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba o ugovoru zastaranja potrdi.

II.Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo o ugovoru zastaranja (I.) presodilo, da ugovor zastaranja tožene stranke (toženca in toženke) ni utemeljen, in (II.) odločilo, da se odločitev o temelju in višini tožbenega zahtevka ter o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.

2.Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se "odloči, da je terjatev zastarala in da bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo." V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, meni, da se sodišče ne bi smelo opreti na neprimerljivo odločbo VSRS III Ips 12/2023 z dne 6.2.2024. Sodišče prve stopnje je poseglo v prirejenost upravnega postopka, ko je popravilo odločbo z dne 5.1.2017. Nobena odločba ne navaja poškodbe pri delu z dne 7.10.2012 in tožnica ni predložila dokazov o povezanosti te nezgode s priznano invalidnostjo in izplačilom nadomestila. Toženec v celoti soglaša s pravnim naziranjem toženke o ugovoru zastaranja terjatve, ki ga je ta podala v svojih pisnih vlogah. Tožnica je najmanj od 5.9.2017, zagotovo pa 24.11.2017 vedela za škodo, ki ji je nastala, zato je ob vložitvi tožbe (16.4.2021) iztekel 3-letni subjektivni in celo 5-letni objektivni zastaralni rok. Relevanten ni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal na dan nezgode (ZPIZ-1), ne glede na to kdaj je nastala škoda. Uporaba določila 190. člena ZPIZ-2 ne pride v poštev upoštevaje omenjena zastaralna roka, uporaba 191. člena ZPIZ-1 pa je preuranjena, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo je kriv za nezgodo, kakšen je obseg škode iz škodnega dogodka in ali je delodajalec odgovoren za škodo. Odločitev v zadevi P 637/2015 tožene stranke ne veže, ker ni bila stranka postopka. Ni dokazano, da je sploh povzročila škodo. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 5.9.2017 izhaja, da gre za poškodbo zunaj dela. Razlaga v smeri, da je negotovo, kdaj bo zavarovanec razporejen na drugo delovno mesto in kdaj bo izdana odločba o višini nadomestila je v nasprotju z 2., 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Nedoločno dejstvo vnaša v pravni red negotovost in nedopustno podaljševanje zastaralnega roka. Iz odločbe z dne 19.4.2018 izhaja, da se je zavarovanec 11.1.2018 zaposlil na drugem delovnem mestu, zato ni razumne razlage, da odločba ne bi bila izdana že prej. Tožnica s svojo pasivnostjo ne more podaljševati 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka. Na takšen način se ji daje drugačen pravni položaj v razmerju do ostalih škodovancev. Pritrjevanje stališču sodišča prve stopnje pomeni, da sama tožnica odloča o pričetku teka njenega subjektivnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora poteka 5-letnega zastaralnega roka od nastanka škode. Datum nastanka škode je lahko le škodni dogodek z dne 7.10.2012. Gre za pravno nevzdržno situacijo, ko je tožnica z vsemi podatki razpolagala že v letu 2012.

3.Zoper predmetno sodbo je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitve 14., 22., 23. in 25. člena URS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, meni, da je bila toženki kršena pravica do poštenega postopka in do (ustrezno) obrazložene odločbe. V tem delu pritožbe izpostavlja kršitve 22. in 25. člena URS ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo podkrepi s sklicevanjem na sodno prakso in pravno teorijo (op. glej pritožbo). Sodišče prve stopnje ni argumentirano polemiziralo s stališči toženke in je preprosto sledilo argumentaciji VSRS v zadevi III Ips 12/2023 z dne 6.2.2024. Slednjo je toženka obširno problematizirala s sklicevanjem na sodno prakso (na zadeve VSRS III Ips 109/2009, 1/2014 in 122/2011) in pravno teorijo. Do tega se sodišče prve stopnje praktično ni opredelilo. Povračilni zahtevek po prvem odstavku 191. člena ZPIZ-2 ima subrogacijsko naravo, kar potrjujejo stališča tako pravne teorije (D. Možina, S. Lipužič: Subrogacijski zahtevki nosilcev socialnih zavarovanj proti zavarovalnici pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, Delavci in delodajalci, št. 4/2014; B.Savšek: Subrogacijska ali regresna narava povračilnih zahtevkov?, Pravnik, št. 3-4-2018) kot tudi sodne prakse (odločbe VS RS III Ips 109/2009, 1/2014 in 122/2011). Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in zakonodajalčevo napačno poimenovanje instituta ne more spremeniti njegove resnične narave. Zavod ne uveljavlja lastne škode, ampak z zagotavljanjem dajatev in storitev zavarovancu vstopi v njegov pravni položaj (zakonita cesija). Subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev je 3 leta. Za začetek teka roka mora biti škoda zgolj določljiva in o njej ni mogoče govoriti šele ob pravnomočnosti ali celo izvršitvi odločbe (takrat se škoda že materializira). Tudi od oškodovanca se pričakuje določena skrbnost. VSRS v zadevi III Ips 12/2023 izhaja iz napačnega stališča, da škoda nastane šele z izdajo odmerne odločbe. Gre le za odločitev o povrnitvi že prej nastale škode zavarovanca. Čeprav je Zavod izpolnjeval svojo zakonsko dolžnost, to ne pomeni, da ni izpolnjeval tuje obveznosti, saj gre vendar za zavarovanje. Zavod zagotavlja tisto, kar bi bil sicer dolžan zagotoviti povzročitelj škode. "Logika" je enaka kot pri 963. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Da ne gre za "lastno škodo" Zavoda izhaja tudi iz tega, da te stroške sprejema prostovoljno. Med delodajalcem in Zavodom ne gre za odškodninsko razmerje, saj se elementi odškodninske odgovornosti ne ugotavljajo med njima. Ugotavlja se tudi deljena odškodninska odgovornost, ki se nanaša na vzročno zvezo. Le zahtevki iz tretjega odstavka 191. člena ZPIZ-2 so očitno drugačni in odškodninski. Bistveno različnih položajev ni mogoče obravnavati enako. Tudi v primerjalnem pravu se govori o regresu oziroma subrogaciji (Sodišče EU z dne 9.9.2014 št. C 397/03 (Clinique Ramee in Winterhur) ter sklepni predlogi generalnega pravobranilca Legerja z dne 12.2.2004; francosko pravo, Zakon nº 85-677 o izboljšanju položaja oškodovancev iz prometnih nesreč in pospešitvi odškodninskih postopkov in kasnejši zakon z dne 26.12.2006). Regresna narava zahtevka izhaja tudi iz aktov Zavoda (Sklepa o določitvi najvišjega in najnižjega zneska odškodnin v regresnih zadevah, Potrdila o izplačanih dajatvah iz PIZ in in tožničin dopis toženi stranki z dne 5.1.2021). Neskladno z načeli odškodninskega prava bi bilo, če bi do zmanjšanja premoženja prišlo šele tedaj, ko bi Zavod pridobil vrnitveni zahtevek zoper odgovorno osebo. Zahtevek za povračilo socialnih dajatev je kot zakonita subrogacija opredeljen tudi na ravni Evropske unije (EU) v Kadrovskih predpisih za uradnike in pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev EU (5. poglavje, 85.a člen). V nadaljevanju pritožbe toženka izpostavlja odločbe VSRS III Ips 109/2009, 1/2014 in 122/2011 in meni, da ni razlik s konkretno zadevo, ker gre v obeh primerih za nosilca socialnega zavarovanja (za ZZZS in ZPIZ oziroma za zdravstveno in invalidsko-pokojninsko blagajno). Različno obravnavanje teh zahtevkov ni dopustno. Zavod ne more biti oškodovanec in zastaranje ne more začeti teči šele z izdajo odmerne odločbe. Zavod je že 7.3.2018 (op. takrat je prejel obvestilo o zaposlitvi zavarovanca na drugem ustreznem delovnem mestu) razpolagal z vsemi podatki za izdajo odmerne odločbe. Vse je bilo v njegovi sferi in samo od njega je bilo odvisno kdaj bo izdal odmerno odločbo. Zastaranje pa je po prepričanju toženke pričelo teči že 12.1.2018, kar je naslednji dan po priznanju pravice do nadomestila za invalidnost. Takrat je nastala prva "pravno upoštevna škoda." Nerazumno je, da bi si Zavod sam lahko podaljševal zastaralni rok tovrstnih terjatev s kasnejšim datumom izdaje relevantnih odločb. Od 7.3.2018 do 19.4.2018, ko je vendarle izdal odmerno odločbo, ni Zavod izvedel ničesar novega. Subjektivni zastaralni rok začne teči, ko bi oškodovanec ob običajni skrbnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek (glej odločbe VSRS II Ips 1057/2007, II Ips 604/2005, II Ips 574/2008 in II Ips 109/2013). Tožba je bila vložena 15.4.2021, kar je po preteku subjektivnega 3-letnega zastaralnega roka. Tudi če bi šteli, da gre za odškodninski zahtevek, je le-ta zastaran.

4.Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da pritrjuje pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se zato na tem mestu ne povzema. Seveda se v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do vseh pravno relevantnih pritožbenih očitkov, ki merijo na izpodbijanje bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje.

7.In dodaja, da glede ugovora zastaranja soglaša z argumenti VSRS, ki so razvidni iz odločbe III Ips 12/2023 z dne 6.2.2024.

Posebej o pritožbi toženca:

8.Sklep VSRS III Ips 12/2023 z dne 6.2.2024 je bil sprejet na podlagi dopuščene revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča Cpg 119/2022 z dne 16.11.2022. Gre za zadevo VSRS, ki je v bistvenem enaka obravnavanemu primeru in v kateri VSRS glede ugovora zastaranja ni sprejelo takratnih stališč pritožbenega sodišča. VSRS se je v izpostavljeni odločbi smiselno opredelilo tudi do očitka, da Zavod s svojo pasivnostjo ne more podaljšati roka za zastaranje terjatve. In sicer v smeri, da to ne more imeti odločilnega pomena pri razlagi, od kdaj lahko obstoji škoda Zavodu, ki jo ima pravico uveljaviti v razmerju do odškodninsko odgovornega subjekta (glej 15. točko sklepa VSRS).

9.Sodišče prve stopnje z ničemer ni poseglo v "prirejenost upravnega postopka," ko je sklepalo, kaj izhaja iz odločbe II. stopnje z dne 5.1.2017 "(pravilno 2018)." Ampak je le izpostavilo očitno pomoto, ki jo vsebuje predmetna odločba. Predmetni del pritožbe je hkrati nejasen, saj toženec sam priznava, da odločba II. stopnje z dne 5.1.2017 ni skladna s pritožbo zoper odločbo, o kateri se je odločalo. Odločalo se je o pritožbi zoper odločbo z dne 24.11.2017, zato zapis datuma na odločbi II. stopnje evidentno predstavlja očitno pisno pomoto. V tem sporu ni pravno relevantno, če izdajatelj odločbe nikoli ni odpravil (npr. s sklepom o popravi pisne napake). Vzrok invalidnosti je bil spremenjen iz "poškodbe zunaj dela" v "poškodbo pri delu." Nenazadnje se načelo prirejenosti upravnega postopka tudi sicer ne more nanašati na (zmoten) zapis datuma, ki je vsebovan v uvodu upravne odločbe, zato je v tem delu sodišče prve stopnje predloženo odločbo zgolj (pravilno) dokazno ocenilo. Predmetnega ne spremeni zatrjevano dejstvo, da se tudi odločba z dne 19.4.2018 sklicuje na odločbo "z dne 5.1.2017," ki nikoli ni bila popravljena.

10.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo o ugovoru zastaranja odločilo zgolj o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Drugih okoliščin o temelju zahtevka in okoliščin o njegovi višini ni presojalo, pri čemer je pravilno pojasnilo, da gre za dejstva, ki še niso pravno relevantna, in da bo o njih odločalo v kasnejših fazah postopka (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Skladno z navedenim so pravno nerelevantni in neupoštevni vsi pritožbeni očitki toženca, ki se nanašajo na dejstva, ki presegajo okvir ugovora zastaranja. Gre za pritožbeno polemiziranje, ali je vzrok invalidnosti poškodba pri delu ali poškodba zunaj dela. V tem delu toženec tudi sicer zmotno meni, da iz predloženih odločb ne izhaja, da naj bi šlo za poškodbo pri delu (glej odločbo z dne 5.1.2017 (pravilno 2018), v kateri je izrecno izpostavljena poškodba pri delu z dne 7.10.2012).

Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo in ker ni naloga pritožbenega sodišča, da samo in namesto stranke po vlogah, ki niso pritožba, išče argumente, ki bi stranki lahko bili v korist, se toženec ne more upoštevno sklicevati na pravo naziranje toženke, ki naj bi izhajalo iz njenih pisnih vlog. Nenazadnje je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na toženkina pravna naziranja. VSRS je v omenjeni odločbi sprejelo stališče, da "subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne." Za začetek teka zastaranja je bistven nastanek škode Zavodu in škoda Zavodu nastane šele z izdajo odmerne odločbe. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da je tožnica najmanj 5.9.2017 (drugje toženec omenja celo čas nastanka delovne nesreče), zagotovo pa 24.11.2017 vedela za nastalo škodo in da sta se ob vložitvi tožbe iztekla subjektivni ter objektivni zastaralni rok. Čeprav ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v zvezi s spornim ugovorom zastaranja vsebujeta identične določbe, velja slediti toženčevemu očitku in po logiki nastanka škode uporabiti določbe ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je relevantne določbe obeh zakonov pravilno uporabilo, medtem ko je bilo že zgoraj pojasnjeno, da vprašanja glede povzročitve (op. toženec izpostavlja, da s toženko nista bila stranki postopka in ju odločitev v zadevi P 637/2015 ne zavezuje), krivde in odgovornosti za škodo ter glede obsega škode presegajo okvire presoje ugovora zastaranja. V tej fazi ni pravno relevantno tudi pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 5.9.2017, iz katerega naj bi izhajalo, da je šlo za poškodbo zunaj dela.

Lastno in neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da gre za razlago po kateri je negotovo, kdaj bo zavarovanec razporejen na drugo delovno mesto in kdaj bo izdana odločba o višini nadomestila, in da je takšna razlaga v nasprotju z 2., 14. in 22. členom URS, saj vnaša v pravni red negotovost in nedopustno podaljševanje zastaralnega roka. Zastaralni rok preprosto povedano ne more pričeti teči pred samim nastankom škode. Odmerna odločba, s katero je Zavodu nastala škoda, je bila izdana 19.4.2018. Vseeno je, če se je zavarovanec 11.1.2018 zaposlil na drugem delovnem mestu in če bi Zavod odmerno odločbo morebiti lahko izdal hitreje. Tožba z dne 15.4.2021 (glej datum priporočene oddaje pisanja in ne datum 16.4.2021, ko je pisanje prispelo k sodišču prve stopnje) je bila vložena znotraj triletnega subjektivnega zastaralnega roka za uveljavitev odškodninske terjatve. Če ni potekel subjektivni zastaralni rok, tudi objektivni petletni zastaralni rok ni mogel preteči, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do poteka objektivnega zastaralnega roka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje o poteku objektivnega zastaralnega roka. Ni pravno nevzdržna situacija, da je vzrok za invalidnosti časovno precej oddaljen, ampak gre le za posledico zakonske ureditve uresničevanja pravice do socialne varnosti in za značilnosti javnopravnega razmerja med zavarovancem in Zavodom (glej omenjeno odločbo VSRS). Lastno in neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica s svojo pasivnostjo ne more podaljševati subjektivnega zastaralnega roka, ker bi ji to dalo drugačen položaj od drugih oškodovancev, kar bi pomenilo neenakopravno obravnavanje oškodovancev. Tožnica je v drugačnem položaju kot ostali odškodovanci, kar je v omenjeni odločbi pojasnilo že VSRS, medtem ko ni nobene razlike med tožnico in drugimi oškodovanci v tem, da subjektivni zastaralni rok preprosto ne more pričeti teči pred samim nastankom škode.

Posebej o pritožbi toženke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do pravnih naziranj toženke v tolikšni meri, da je spoštovan tako imenovani standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje. Toženki ni kršilo pravice do izjavljanja in ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 22. in 25. člena URS. Lasten in neutemeljen je pritožbeni očitek, da je značilnost izpodbijane sodbe "skoraj popolna odsotnost argumentirane polemike s stališči in navedbami" toženke, karkoli naj bi že predmetno pomenilo. Iz odločbe mora biti razvidno, katera relevantna pravna stališča je sodišče sprejelo, katera je zavrnilo in seveda, zakaj je tako presodilo. Izpodbijana sodba vsebuje opredelitev do vseh toženkinih relevantnih pravnih naziranj in povsem zadostne razloge, zakaj sodišče prve stopnje (tudi pritožbeno) spornim stališčem ni sledilo. Sodišče prve stopnje ni preprosto sledilo odločitvi in argumentaciji VSRS v zgoraj omenjeni odločbi, ampak je s tem, ko je sprejelo razloge VSRS v zadostni meri odgovorilo na toženkino "problematiziranje." Drži, da odločbe VSRS niso formalni pravni vir in da nanje sodišča nižjih stopenj niso neposredno oziroma formalno vezana. Vendar gre vseeno za precedenčno sodišče, katerega namen je ustvarjanje enotne sodne prakse (glej 367.a člen ZPP), pri čemer je enotna sodna praksa skladno z 22. členom URS "de facto" zavezujoč pravni vir.¹ S sklicevanjem na odločbo in razloge VSRS se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do pravnih argumentov toženke. Opredelilo se je tudi do odločb, na katere se sklicuje toženka. Zadeva III Ips 109/2009 tudi po presoji pritožbenega sodišča ni primerljiva, saj se nanaša na zavarovanje avtomobilske odgovornosti (na regres zavarovalnice). Glede odločb III Ips 1/2014 in III Ips 122/2011 je sodišče prve stopnje navedlo, da se nanašata na uveljavljanje pravic ZZZS iz zdravstvenega zavarovanja po 86. členu ZZVZZ in da tudi iz njiju ne izhaja, da gre za izpolnitev s subrogacijo. Oboje drži in, kar je bistveno, sodišče prve stopnje se je dodatno sklicevalo še na odločbo III Ips 8/2008 z dne 13.10.2009, ki se nanaša na povrnitev škode ZZZS in v kateri je izrecno opredeljeno, da ne gre za subrogacijo, za katero je značilno, da subrogiranec izpolnjuje tujo obveznost, ZZZS pa je z izplačilom zneskov za stroške zdravljenja izpolnil svojo obveznost. Zato je lastno in neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da gre v bistvenem za enaka razmerja (ZZZS in ZPIZ), ki naj bi se presojala drugače. Iz omenjene sodne prakse namreč ne izhaja, da gre za drugačno presojo zahtevkov ZZZS in ZPIZ, pri čemer po presoji pritožbenega sodišča takšne presoje ne spremeni dejstvo, če je morebiti VSRS v nekaterih izpostavljenih odločbah uporabilo izraz "regresni zahtevek." Da ne gre za subrogacijski zahtevek in da gre za (lastni) odškodninski zahtevek je razvidno iz odločb VSRS III Ips 8/2008 in III Ips 12/2023, s katerima je VSRS presojalo prav predmetna (sporna) pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je odgovorilo "na resnično bistvo argumentov" toženke in s povsem zadostnimi razlogi. V tem delu pritožbe toženka izrecno izpostavlja zgoraj omenjene odločbe, medtem ko stališč pravne teorije, do katerih se naj sodišče prve stopnje prav tako ne bi opredelilo, konkretizirano ne omenja. Navaja še, da ji ne preostane drugega, kot da svoje argumente "ponovi, doda pa tudi tudi nove." Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, pritožbeno sodišče ni dolžno samo in namesto pritožnice iskati po spisu, kaj je oziroma česa ni navajala v svojih drugih vlogah, ki niso pritožba, ter navedeno primerjati z vsebino konkretne pritožbe. Nenazadnje pa je tudi sicer iz izpodbijane sodbe mogoče razbrati zadostne razloge, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo pravni teoriji, ki jo toženka omenja v nadaljevanju pritožbe.

Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja. Pritožbi velja pritrditi, da uporaba predpisov pomeni njihovo razlago, ki (lahko) vsebuje več razlagalnih pravil, vendar ni mogoče slediti nadaljnjim pritožbenim zaključkom (npr. o zakoniti cesiji), ki negirajo zaključek, da ima Zavod (lastno) odškodninsko terjatev zoper odgovornega povzročitelja škode. Ker škoda Zavodu nastane (šele) z odmerno odločbo (in ne drži, da se takrat zgolj materializira), subjektivni zastaralni rok ne more pričeti teči pred izdajo te odločbe. Lasten in neutemeljen je pritožbeni očitek, da VSRS v odločbi III Ips 12/2023 izhaja iz napačnega izhodišča, da škoda, ki jo Zavod zahteva po prvem odstavku 191. člena ZPIZ-2, nastane šele z izdajo odmerne odločbe. Zavodu škoda nastane šele takrat in ne gre le za odločitev o povrnitvi že prej nastale škode zavarovancu. Zavod ni v enakem položaju kot zavarovalnice (glej določbe ZPIZ-2), zato ni mogoče uporabiti "logike" iz prvega odstavka 963. člena OZ. Zavod ni izpolnjeval tuje obveznosti, ampak svojo zakonsko obveznost. Zavarovancu je izplačal nadomestilo za invalidnost in ne odškodnine, pri čemer ni bistveno, če bi oškodovanec predmetno lahko uveljavljal od povzročitelja škode (delodajalca) kot izgubljeni dobiček in če te stroške Zavod sprejema prostovoljno (volenti non fit iniuria). Poseben položaj Zavoda (op. temu smiselno pritrjuje celo sama toženka, ko izpostavlja, da je Zavod zavarovancu v vsakem primeru dolžan izplačati nadomestilo, ne glede na to, kdo in kako je povzročil potrebo po tem) in določbe ZPIZ-2 kažejo na odškodninsko naravo zahtevka. Prav tako ni odločilno, če je za razmerje med Zavodom in povzročiteljem škodnega dogodka relevantno razmerje med slednjim in zavarovancem ter če je možno uveljavljati ugovor deljene odškodninske odgovornosti. Predmet presoje ni zahtevek iz tretjega odstavka 191. člena ZPIZ-2 in lastno ter neutemeljeno je mnenje, da je samo zahtevek po tej določbi odškodninski, ker se nanaša zgolj na razmerje med delodajalcem in Zavodom. Zavodu je škoda nastala tudi v zvezi z zahtevkom po prvem odstavku 191. člena ZPIZ-2. Ne gre za dva bistveno različna položaja, ki bi ju bilo treba obravnavati različno. Predmetne presoje ne spremenijo navedbe, da se podobni zahtevki v primerjalnem in evropskem pravu (glej zgoraj omenjeno sklicevanje toženke na odločbo sodišča EU s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, na francosko pravo in na kadrovske predpise glede uslužbencev EU) obravnavajo kot subrogacijski in da nekateri akti Zavoda omenjajo "regresno" naravo zahtevkov. Nobenega neskladja ni podanega z načeli odškodninskega prava, ker je Zavodu škoda nastala šele z izdajo odmerne odločbe.

Pojasnjeno je že bilo, da zadeva VSRS III Ips 109/2009 najprej ni primerljiva, ker se nanaša na zavarovanje avtomobilske odgovornosti (na regres zavarovalnice). Glede odločb VSRS III Ips 1/2014 in III Ips 122/2011 pa, da se nanašata na uveljavljanje pravic ZZZS iz zdravstvenega zavarovanja po 86. členu ZZVZZ in da tudi iz njiju ne izhaja, da gre za izpolnitev s subrogacijo. Zgoraj je izpostavljena še odločba VSRS III Ips 8/2008, ki se izrecno opredeljuje do tega, da zahtevki ZZZS niso subrogacijski, in seveda odločba VSRS III Ips 12/2023, ki izrecno opredeljuje predmetni zahtevek kot odškodninski zahtevek Zavoda. Pojasnjeno je še, da je napačen zaključek, kako se zahtevki ZZZS, ki naj bi bili v bistvenem podobni zahtevkom ZPIZ, obravnavajo drugače. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi sicer od vseh izpostavljenih odločb najbolj relevantna zadeva III Ips 12/2023, saj se na podlagi dopuščene revizije osredotoča prav na vprašanje zastaranja (istovrstnega) zahtevka ZPIZ. Dodatno gre za odločbo iz leta 2024, pri čemer velja poudariti, da se sodna praksa s potekom časa lahko tudi spreminja.

Zavod je oškodovanec in z izplačilom dajatev v breme invalidske blagajne mu nastaja lastna škoda. Šele odmerna odločba Zavoda je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev Zavoda. Ker subjektivni zastaralni rok ne more pričeti teči pred nastankom škode, je pravno nerelevantno, če je Zavod že 7.3.2018 (op. takrat je prejel obvestilo o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu) razpolagal z vsemi podatki za izdajo odmerne odločbe. Drži, da je od Zavoda odvisno, kdaj bo izdal odmerno odločbo, vendar predmetno nima odločilnega vpliva na razlago, kdaj mu je nastala škoda. Skladno s povedanim zastaranje tudi ni moglo teči že od 12.1.2018 dalje, ko je Zavod zavarovancu priznal pravico do nadomestila za invalidnost. V izpodbijani sodbi je sprejeto pravilno stališče, da se zaradi narave in značilnosti pravice (zavarovanca) lahko v bistvenem spremenijo okoliščine, pomembne za odločitev o pravici, v času od uresničitve materialnopravnih pogojev do odločitve Zavoda. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja oziroma gre za neutemeljeno in pomensko predrugačeno pritožbeno stališče, da Zavodu pred odločitvijo o priznanju in odmeri nadomestila ne bi bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico sploh pridobil in v kakšni višini, saj je odločal na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal od 7.3.2018 dalje.

Tek subjektivnega zastaralnega roka ne more pričeti teči pred nastankom škode, zato je odvečno pritožbeno polemiziranje, kako je Zavod že 12.1.2018 priznal pravico do nadomestila za invalidnost (kako je pravico do socialnih dajatev zavarovancu priznal od 12.1.2018 dalje in takrat mu je nastala prva pravno upoštevna sukcesivno nastajajoča škoda), kako je z vsemi podatki za izdajo odmerne odločbe razpolagal že 7.3.2018, kako je odmerno odločbo izdal (šele) 19.4.2018 in kako se od oškodovancev zahteva določena stopnja skrbnosti pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov. Drži, da je bila tožba vložena 15.4.2021, vendar je Zavodu škoda nastala z izdajo odmerne odločbe (19.4.2018), zato do vložitve tožbe še ni potekel triletni subjektivni zastaralni rok. Povračilni zahtevek Zavoda ni subrogacijski, medtem ko njegov odškodninski zahtevek ni zastaral.

Skupno o obeh pritožbah:

18. Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov toženec in toženka nista podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških.

19. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo o ugovoru zastaranja (353. člen ZPP).

20. Posledično izrek o stroških pritožbenega postopka v zvezi z obema pritožbama temelji na 164. členu ZPP.

-------------------------------

1Glej Tomaž Pavčnik: Precedenčnost, ustvarjalnost in predvidljivost: antagonizem ali sinergija?, Pravosodni bilten, št. 2/2020, str. 37.