Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik dejansko živi v tujini in zakonito zavrnila njegov zahtevek za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik imel sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, da pa dejansko živi v tujini. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato tožena stranka ni mogla ugoditi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka nepravilno zavrnila njegov zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Nesporno namreč je, da tožnik biva pri svojih starših, ki so leta 1974 kupili stanovanjsko hišo in manjše gospodarsko poslopje. Tožnik je občasno sicer res živel pri svojih starših v Avstriji, sedaj pa se je za stalno preselil v Slovenijo. Zato meni, da so v njegovem primeru izpolnjeni vsi pogoji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno bivališče. Ker je na podlagi izjav prič, predvsem pa tudi iz izjave tožnika samega možno zaključiti, kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ker tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, namreč ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jih kumulativno določa zakon.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).