Jedro

11.Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi višini prisojenega prikrajšanja pri plači. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala, niti ni predložila svojega izračuna. Toženka je izračunu nasprotovala le z materialnopravnimi ugovori glede obsega tožničinih delovnih obveznosti, ni pa nasprotovala samemu načinu izračuna. Tudi v pritožbi le ponavlja svoje napačno materialnopravno stališče, ne navede pa, v čem naj bi bil izračun napačen. Sodišče prve stopnje je kljub pavšalnemu ugovoru toženke preverilo tožničin izračun z izvedencem finančne stroke B. B., ki je potrdil tožničin izračun oziroma je izračunal še višje prikrajšanje, kot ga vtožuje tožnica. Toženka v pritožbi sicer navaja, da izvedenec in sodišče prve stopnje nista upoštevala zakonov in podzakonskih predpisov, ki urejajo obračun plače, vendar ne navede določba katerega zakona oziroma podzakonskega akta naj ne bi bila upoštevana, poleg tega je izvedenec pri izračunu upošteval predpise, ki zavezujejo toženko, zato so neutemeljeni očitki o kršitvi iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Pritožbeno sodišče teh stališč, ki jih je izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, ne ponavlja. Bistveno je, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, če so predavatelji s 40-tedensko obveznostjo prejeli enako plačilo kot predavatelji s 30-tedensko obveznostjo, če slednji niso imeli upoštevano večjega obsega drugih obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz celotnega študijskega leta (52 tednov) in ne tedenske obveznosti iz 63. člena ZVis, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka. Obseg NPO je vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, torej tudi za obdobje, ko se študijski program ne izvaja. Predavatelji prejmejo enako plačilo za delo le, če na tedenski ravni opravijo ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko NPO ne izvajajo, pa imajo temu ustrezen večji obseg ostalih obveznosti, poleg tega bi morali predavatelji s 30 tedensko obveznostjo imeti ustrezno večji obseg drugih obveznosti.

12.Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj je sledilo izračunu tožnice in ni upoštevalo ugovorov toženke, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti sodbe v tem delu. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka ni podala utemeljenih razlogov za dopolnitev izvedenskega mnenja, ampak je podala pravne ugovore, na katere je odgovorilo sodišče prve stopnje. Dopolnitev izvedenskega mnenja je potreba le, če so v mnenju nejasnosti ali protislovja (drugi odstavek 254. člena ZPP), tega pa toženka ni uveljavljala, zato sodišče prve stopnje izvedencu pravilno ni naložilo dopolnitve mnenja in ga ni zaslišalo. Očitani kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS tako nista podani.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 9.200,33 EUR.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi toženkin ugovor o omejitvah glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo. Tožnici je bilo dosojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo, ne glede na omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točko obrazložitve sklepa VIII Ips 145/2016). Posledično je neutemeljen tudi toženkin ugovor, da bi tožnica lahko prejela višje plačilo od profesorjev, da bi ji lahko bil višek ur izplačan kvečjemu po podjemni ali avtorski pogodbi.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

14.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker vsebuje le skupni znesek prikrajšanja, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče izračunati davkov in prispevkov za posamezni mesec ter posledično dolgovanih mesečnih zneskov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, spada odločanje o davkih in prispevkih v pristojnost davčnih organov. Tudi sicer obveznost plačila davkov in prispevkov nastane šele, ko delodajalec v korist delavca dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. Na višino neto izplačil bodo torej vplivali davki in prispevki, ki bodo veljali v času izplačila.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni.

15.Delno pa je utemeljena pritožba tožnice. Sodišče prve stopnje tožnici napačno ni priznalo stroškov revizijskega postopka, ker naj ne bi izkazala, da je vložila revizijo. Da je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-119/18-15 z dne 20. 6. 2022, s katero je bila razveljavjena predhodna sodba sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in zadeva vrnjena v novo odločanje. Predlog za revizijo sicer ni bil dopuščen, vendar je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, prav tako je plačala sodno takso, na koncu pa je s svojim zahtevkom uspela. Če predloga za dopustitev revizije ne bi vložila, ne bi mogla vložiti ustavne pritožbe, zato so bili ti stroški potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnici tako iz naslova stroškov postopka dodatno, poleg že priznanih, pripada še nagrada za predlog za dopustitev revizije v znesku 986,00 EUR (493,00 EUR x 2 - ZOdvT tar. št. 3300) in sodna taksa v višini 203,70 EUR, skupaj 1.189,70 EUR. Višje priglašeni stroški za predlog za dopustitev revizije tožnici glede na vrednost njenega zahtevka in tar. št. 3300 ZOdvT ne pripadajo. Ker gre za stroške, ki so tožnici nastali po delnem umiku tožbe, je upravičena do povračila navedenih stroškov v celoti. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške postopka v skupni višini 9.200,33 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, da je toženki naložilo povračilo navedenega zneska stroškov postopka (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojenimi v tej točki izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, in postopek delno ustavilo za glavnico v znesku 10.493,03 EUR (I. in II. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od oktobra 2004 do vključno septembra 2009 obračuna prikrajšanje pri bruto plači v višini 29.443,77 EUR in ji od tega bruto zneska izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za pripadajoč neto znesek prikrajšanja od bruto zneska 4.953,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 7.303,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači od skupnega bruto zneska 815,58 EUR, kot izhajajo iz izreka sodbe (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 8.010,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

16.V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišču očita, da ji zmotno ni priznalo stroškov postopka z revizijo v višini 1.178,00 EUR in takse v višini 203,70 EUR, ker naj ne bi izkazala, da je bila revizija vložena. To izhaja že iz spisa, saj sta bili sodba sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavljeni z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1191/18-15 z dne 20. 6. 2022. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena Zakona o ustavnem sodišču). Navedeno dodatno dokazuje, da je bil vložen predlog za dopustitev revizije, pri čemer Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) ne pozna ločene nagrade za predlog za dopustitev revizije in za revizijo, zato se priglašeni stroški nanašajo na predlog za dopustitev revizije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku za povrnitev stroškov v celoti, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

17.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pretežnim delom uspela s pritožbo, njene stroške pritožbe (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: 50,00 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 - tožnica se namreč ne pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper odločitev o stroških postopka), 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo PTT storitev in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,40 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

4.3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je zahtevek neutemeljen po temelju, saj tožnica ni bila neenakopravno obravnavana. Sodišče ni pojasnilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi je bila neenakopravno obravnavana, sodbe se zato ne da preizkusiti. Tožnica ni podala ustreznih navedb v zvezi z neenako obravnavo, zato dokazno breme ni prešlo na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Upoštevati je potrebno, da Zakon o visokem šolstvu (ZVis) različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, je imela akreditiran študijski program za 40 ur tedensko, ki se je izvajal le na tej fakulteti in ni primerljiv s študijskimi programi na drugih fakultetah. Ker gre za bistveno različne položaje, se jih lahko ureja različno. Plača se je vsem zaposlenim obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost, zato opredelitev študijskega programa ni vplivala na obračun plač in je nepomembno, ali so imeli predavatelji 30-tedenski ali 40-tedenski program. Razlika med obema je le v tem, da en opravi več NPO, en pa več posredne pedagoške obveznosti. Pri izračunu višine prikrajšanja je podala številne vsebinske pripombe na izvedensko mnenje in zahtevala njegovo dopolnitev, sodišče pa je brez obrazložitve to zavrnilo, prav tako ni pojasnilo, zakaj izvedenca ni zaslišalo. S tem je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Toženko pri obračunu plač zavezujejo zakonski in podzakonski predpisi, ki jih izvedenec ni upošteval, prav tako ne sodišče (kršitev iz 6. točke drugega dostavka 339. člena ZPP). Upoštevati bi bilo potrebno osnovno obremenitev v visokem šolstvu in omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveznosti. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Izrek izpodbijane sodbe je sicer nerazumljiv in neizvršljiv. Vsebovati bi moral znesek prikrajšanja za vsak posamezni mesec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.4. Tožnica prereka pritožbene navedbe toženke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter ji prizna stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------

6.5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

Zveza:

7.6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen v delu stroškovne odločitve.

Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 63 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 214, 214/1, 214/2, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

8.7. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Pritožbeno sodišče teh stališč, ki jih je izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, ne ponavlja. Bistveno je, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, če so predavatelji s 40-tedensko obveznostjo prejeli enako plačilo kot predavatelji s 30-tedensko obveznostjo, če slednji niso imeli upoštevano večjega obsega drugih obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz celotnega študijskega leta (52 tednov) in ne tedenske obveznosti iz 63. člena ZVis, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka. Obseg NPO je vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, torej tudi za obdobje, ko se študijski program ne izvaja. Predavatelji prejmejo enako plačilo za delo le, če na tedenski ravni opravijo ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko NPO ne izvajajo, pa imajo temu ustrezen večji obseg ostalih obveznosti, poleg tega bi morali predavatelji s 30 tedensko obveznostjo imeti ustrezno večji obseg drugih obveznosti.

9.8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tožničine obveznosti v celotnem študijskem letu z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je kot višja predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO, v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO, torej ali je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji.

Pridruženi dokumenti:*

10.9. Tožnica je podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo, čeprav je tožnica delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je trditvam tožnice nasprotovala le posplošeno in trdila, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da so trditve tožnice o neenakopravni obravnavi na podlagi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP neprerekane. Ker je tožnica podala ustrezno trditveno podlago, je dokazno breme, da tožnica ni bila obravnavana neenakopravno, prešlo na toženko, ki neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Pri tem se od toženke ni zahtevalo dokazovanje negativnega dejstva. Toženka je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh zaposlenih in bi morala dokazati, da so imeli višji predavatelji, ki so predavali v 30-tedenskih študijskih programih, večji obseg drugih obveznosti, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10. Upoštevajoč jasna stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS so pritožbene navedbe o neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi nerelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).