Jedro

Zaradi (ne)primernosti kazenske sankcije zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30.3.2005 obsojeno D.J. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po drugem odstavku 220. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku osmih mesecev plača oškodovancu S.K. znesek 6.586.650 SIT. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v navedenem znesku z obrestmi od 13.7.1995 do plačila, kot veljajo za hranilne vloge na vpogled. Na podlagi iste zakonske določbe je Občino L. in S.P. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa ji je v plačilo povprečnino, določeno na 60.000 SIT.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost napadene pravnomočne odločbe, v obrazložitvi zahteve pa uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče "napravilo napačno subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo". Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, do svoje odločitve pa odloži izvršitev posebnega pogoja in plačila stroškov, nastalih v rednem postopku, stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom pa naj jo oprosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru podaja mnenje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da uveljavljane postopkovne kršitve zahteva ne konkretizira, v nadaljevanju pa izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenka in njen zagovornik nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da je ta podana, ker so razlogi sodbe med seboj v precejšnjem nasprotju in nasprotujejo listinam o izpovedbah ključnih prič.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. Zato mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

Tej zahtevi pa vložnik zgolj s posplošenim uveljavljanjem zatrjevane bistvene kršitve ni zadostil. Iz nadaljnje navedbe, da je po obsojenkinem prepričanju odločitev obeh sodišč zmotna in da ji ni dokazano očitano kaznivo dejanje, pa izhaja, da obsojenkin zagovornik sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kolikor vložnik navaja, da sta obe sodišči na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabili materialno pravo in se pri tem v celoti sklicuje na svoja pritožbena navajanja, je treba povedati, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo, v katerem je treba zatrjevane kršitve obrazložiti in ne zadošča, da se vložnik sklicuje na argumentacijo, ki jo je uveljavljal v rednem postopku, v konkretnem primeru primeru v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Vložnik tudi navaja, da je sodišče "v izreku kazni prekoračilo obtožnico oziroma je odločilo mimo obtožnega predloga, kar predstavlja bistveno kršitev postopka".

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila obtožba prekoračena (prvi odstavek 354. člena ZKP). Točno je, kar navaja zahteva, da je obtožnica vsebovala tudi očitek obsojenki, da denarna sredstva, ki jih je prejela, ni nakazovala na pupilno vlogo, iz katere dvig ne more biti opravljen brez predhodne odobritve Centra za socialno delo in da je ta del opisa dejanja v izreku sodbe sodišče izpustilo. To je storilo zato, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (zadnji odstavek na osmi in prvi odstavek na deveti strani sodbe), ker je presodilo, da ni z gotovostjo dokazano, da je bila obsojenka poučena o tem, da mora denar naložiti na pupilno vlogo. Sodišče v opisu dejanja ni ničesar dodajalo in že iz dejstva, da jo je obsodilo za manj, kot ji je bilo očitano v obtožbi, povsem jasno izhaja, da obtožbe ni prekoračilo.

Vložnik ne pojasni, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da zloraba pupilne knjižice, ki je obsojenki očitana v obtožbi, pomeni način izvršitve kaznivega dejanja in ne pravno kvalifikacijo, na katero prvostopenjsko sodišče ne bi bilo vezano. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja, tak kot je razviden iz prvostopenjske sodbe, vsebuje vse zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe zaupanja, zato je vložnikov sicer zelo posredni očitek, da ni tako, treba zavrniti kot neutemeljen.

Z navedbami, da je bilo v kazenskem postopku nedvoumno ugotovljeno, da so bila vsa vlaganja opravljena v korist oškodovanega S.K., da mu je bila obsojenka pripravljena prepustiti ustrezen del stanovanjske stavbe, v kateri je prebival in da je obsojenka po najboljših močeh skrbela za oškodovanca, vložnik ponuja lastno presojo odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi. Nestrinjanje z dejanskim stanjem obsojenkin zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi z navedbami, da je iz izpovedbe priče S.A. razvidno, da bi bila morebitna obsojenkina prošnja za vlaganja v omenjeno nepremičnino, če bi bila vložena, najverjetneje pozitivno rešena, da so strokovne službe vedele za prejeto odškodnino in vlaganja, vendar pa da nihče obsojenke ni opozoril, da je takšno njeno ravnanje s kateregakoli vidika sporno. S temi trditvami vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, torej razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obsojenkin zagovornik v zahtevi trdi, da je posebni pogoj "popolnoma nevzdržen", saj obsojenka nima premoženja ali finančnih prilivov, na podlagi katerih bi plačala prisojene zneske, da pa je pripravljena v vsakem trenutku na oškodovanca prepisati ustrezni del "sporne" stanovanjske hiše. Teh navedb ni mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbijanje primernosti izrečene kazenske sankcije. Sodišče stori kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji pri odvzemu premoženjske koristi, tako da prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Da bi sodišče ne imelo pravice obsojenki izreči posebni pogoj, zahteva niti ne zatrjuje. Zaradi (ne)primernosti kazenske sankcije zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi odločitev o plačilu stroškov v rednem postopku je zakonita, z navedbami, da bi takojšnje plačilo teh stroškov obsojenko pahnilo v pomanjkanje, vložnik tudi v tem delu ponuja lastno videnje odločilnih dejstev, pomembnih pri odmeri stroškov, ki pa se ne sklada s presojo obeh sodišč. Presoja, da obsojenkino preživljanje zaradi plačila stroškov rednega postopka, ki preračunano znašajo manj kot 700 EUR, ne bi bilo ogroženo, je razumna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojene D.J., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati 500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere (da prejema pokojnino, je lastnica stanovanjske hiše, pokojnino pa prejema tudi obsojenkin zunajzakonski partner) ter da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma preprosto zadevo. Iz take argumentacije je tudi razvidno, da Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu obsojenkinega zagovornika, da obsojenko oprosti plačila stroškov v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.