Jedro

Ustavno sodišče RS je odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo. Zato je odločba toženca, s katero tožniku samozaposlenemu zavarovancu, za katerega je ugotovil, da je invalid III. kategorije z omejeno zmanjšano delovno zmožnostjo, ker ni več zmožen opravljati dela, na katero je bil razporejen, oziroma ga je opravljal v času nastanka invalidnosti, lahko pa opravlja to delo le s časom, krajšim od polnega, vendar z omejitvijo del, in tožniku ni priznal pravic na podlagi invalidnosti, nepravilna in nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločbi toženca št. ... z dne 15. 9. 2008 in št. ... z dne 1. 4. 2008 se odpravita in zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 140,45 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.“ Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 210,67 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 15. 9. 2008 in št. ... z dne 1. 4. 2008 ter priznanje III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravice do dela s polovičnim delovnim časom od 19. 11. 2007 dalje ter priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je odločitev sodišča, da zavrne zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti pravno napačen in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče tudi svoje dokazne ocene, da pri tožniku ni nobene kategorije, ni z ničemer obrazložilo. Meni, da so podani pogoji za ugotovitev III. kategorije invalidnosti, pri čemer se sklicuje na 60. člen ZPIZ-1. Zakon pri ugotavljanju III. kategorije invalidnosti ne vsebuje nikakršne omejitve, zaradi katere se pri tožniku kot samozaposlenemu invalidnost III. kategorije ne bi mogla ugotoviti. Vsled navedenega je odločitev sodišča, da pri tožniku ni dokazana nobena kategorija invalidnosti, napačna in nezakonita. Prav tako pa je pravno zmotna zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje pravice do dela s polovičnim delovnim časom in pravice do delne invalidske pokojnine. Pritožba se sklicuje na 3. odstavek 67. člena ZPIZ-1, 93. člen ter 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na to, da je tožnik po mnenju invalidskih komisij sposoben za opravljanje svojega dela zgolj v polovičnem delovnem času z omejitvami, je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Upoštevaje določbo 3. odstavka 66. člena ima tožnik pravico do uveljavitve pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, saj izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev teh pravic po 1. odstavku 93. člena zakona, saj je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije. Glede na navedeno, bi sodišče tožniku moralo priznati tako pravico do dela s polovičnim delovnim časom, kot tudi pravico do delne invalidske pokojnine glede na določbi 93. člena in 67. člena ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ne obstojijo nikakršni razlogi za to, da se tožniku pravica do skrajšanega delovnega časa in pravica do delne invalidske pokojnine ne bi priznali. Ob tem tožnik še poudarja, da določbi 66. in 67. člena v obravnavani zadevi ne določata razlik med upravičenostjo za pridobitev navedenih pravic med osebami, zavarovanimi po 15. in 16. členu ZPIZ-1 in ostalimi zavarovanci. Sodišče svoje uporabe 66. in 67. člena pri izdaji sodbe sploh ni z ničemer obrazložilo, temveč je zgolj navedlo, da v obravnavnem primeru ni dokazane nobene kategorije invalidnosti in s tem tudi ne pravice do invalidske pokojnine. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Predmet presoje sta v tem postopku dokončna toženca št. ... z dne 15. 9. 2008 ter prvostopna odločba št. ... z dne 1. 4. 2008, s katero je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je samostojni podjetnik z omejitvijo del, ki zahtevajo so ročno dvigovanje bremen nad 5 kg nad ravnino rame ali dvigovanje desne zgornje okončine nad ravnino komolca s polovičnim delovnim časom od 19. 11. 2007 dalje ter hkrati odločil, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo z dne 15. 9. 2008 pa je toženec pritožbo, vloženo zoper citirano prvostopno odločbo, zavrnil in v reviziji spremenil izpodbijano odločbo tako, da je odločil, da pri zavarovancu, sedaj tožniku, ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

V predsodnem postopku sta mnenji o tožnikovi delovni zmožnosti podali invalidski komisiji, najprej Invalidska komisija I. stopnje v ... dne 19. 11. 2007 in nato v pritožbenem postopku še invalidska komisija II. stopnje dne 14. 8. 2008, da je zavarovanec od 19. 11. 2007 dalje zaradi bolezni delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je samostojni podjetnik, zmožen opravljati samo v polovičnem delovnem času z omejitvijo del, ki zahtevajo soročno dvigovanje bremen nad 5 kg nad ravnino rame ali dvigovanje desne zgornje okončine nad ravnino komolca. Razlika med mnenji je le v toliko, da je Invalidska komisija I. stopnje v Kranju omejila težo dvigovanja nad 5 kg in da je potreben kontrolni pregled novembra 2009, medtem ko je Invalidska komisija II. stopnje ocenila, da kontrolni pregled ni potreben.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zavarovanci se po 2. odstavku citirane določbe razvrščajo v tri kategorije invalidnosti in sicer po 1. alineji se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti, po 2. alineji v II. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več ter po 3. alineji 2. odstavka 60. člena v III. kategorijo invalidnosti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Glede na mnenje obeh invalidskih komisij gre pri tožniku za stanje, določeno v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in za III. kategorijo invalidnosti z omejeno zmanjšano delovno zmožnostjo, ker ni več zmožen opravljati dela, na katero je bil razporejen oziroma ga je opravljal v času nastanka invalidnosti, lahko pa opravlja to delo le s časom, krajšim od polnega, vendar z omejitvijo del, ki zahtevajo ročno dvigovanje bremen (nad 5 kg) nad ravnino rame ali dvigovanje desne zgornje okončine nad ravnino komolca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 15. člena ZPIZ-1 – samozaposlen. Kako je zavarovanec zavarovan in kakšen ima status ob nastanku invalidnosti oziroma ob nastanku zavarovalnega primera, pa je pomembno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil ob sklicevanju na 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Navedena določba je bila v presoji pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, ki je z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da je ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku 6 mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Po mnenju Ustavnega sodišča RS je obseg pravic in raven varstva primerjanih zavarovancev bistveno različen. Tako je ugotovilo, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, upravičen do pravice do premestitve (91. člen ZPIZ-1) ter pravice do nadomestila za invalidnost (92. in 94. člena ZPIZ-1). Če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, pa mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina (3. alineja 67. člena ZPIZ-1). Če pa je pri samozaposlenemu oziroma kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela kot kmet oziroma dela, ki ga je opravljal kot samozaposleni, lahko pa opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 kmetu oziroma samozaposlenemu, ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zapisalo, da splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Razlog za razlikovanje med zavarovanci po oceni Ustavnega sodišča RS ni izkazan. Dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti zato pravice prilagojene naravi dejavnosti, ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje. Ustavno sodišče RS je zato ugotovilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave. Ker odločitev toženca temelji na določbi, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 9. 2008 in št. ... z dne 1. 4. 2008 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Toženec bo na podlagi dejstev, ali tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter kakšna je njegova omejena ter preostala delovna zmožnost, odločil o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ter pri tem upošteval odločbo Ustavnega sodišča RS.

Ker tožnik z zahtevkom za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred sodiščem sicer ni uspel, je pa bila potrebna njegova tožba, saj sta odločbi toženca nepravilni in nezakoniti, je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevalo, da je z zahtevkom delno uspel. Sodišče je torej ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP priznalo polovico s strani pritožbenega sodišča odmerjenih in priznanih priglašenih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednje, v nadaljevanju OT) je za vložitev tožbe priznalo 300 točk in za pripravljalno vlogo 200 točk, to je skupaj 500 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 229,50 EUR, 2 % materialnih stroškov od tega zneska znaša 4,59 EUR, oziroma skupaj 234,09 EUR ter še 20 % DDV v višini 46,81 EUR, kar skupaj znaša 280,90 EUR oziroma polovica tega zneska 140,45 EUR. Omenjeni znesek je dolžan toženec plačati tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je pritožbeno sodišče zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo, saj tožnik ni izkazal nastanka vseh priglašenih stroškov oziroma so bili le-ti priglašeni v nasprotju z OT.

Glede pritožbenih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel, zato je priznalo stroške v višini 375 točk za vložitev pritožbe, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV. Skupaj je priznalo 210,68 EUR. Omenjeni znesek je dolžan na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena zakona tožniku plačati toženec v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.