Jedro

Tožnica je bila s pozivom za izjavo v inšpekcijskem postopku z dne 26. 8. 2011 seznanjena z ugotovitvami, ki jih je inšpektor ugotovil na ogledu in so za odločitev bistvene, in sicer za kakšen objekt gre, za kaj je namenjen, da gre za objekt, za katerega bi investitor pred pričetkom del moral pridobiti gradbeno dovoljenje in da jo bo, če ne bo sporočila, kdo je investitor gradnje, obravnaval kot odgovorno za gradnjo. S tem ji je bila dana možnost, da se izjavi o zadevi, to možnost pa je tudi izkoristila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objekta v ..., maksimalnih tlorisnih dimenzij cca. 8 m x 7 m, ki po višini obsega vkopano zidano klet, leseno pritličje in mansardo brez kolenčnega zidu, z dvokapno streho. V 1. točki izreka ji je naložila, da mora na svoje stroške v dveh mesecih od prejema te odločbe odstraniti navedeni objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje, v 2. točki pa, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo. V 3. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor pri inšpekcijskem nadzoru dne 23. 8. 2011 ugotovil, da je na parceli št. 60/12, k.o. …, zgrajen nov, delno zidan, delno lesen objekt, dimenzij 8 m x 7 m, ki po višini obsega vkopano zidano klet, leseno pritličje in izkoriščeno mansardo brez kolenčnega zidu z dvokapno streho v smeri sever-jug . Del objekta v pritličju in mansardi v JV vogalu je izveden kot nadstrešek, ob Z strani objekta pa je v nivoju kleti izvedenih več kamnitih opornih zidov, zidan kamin in zunanje stopnice. Gradnja objekta je končana, uporablja se pa verjetno za občasno bivanje. Lastnica zemljišča - tožnica je navedla, da je z gradnjo objekta pričela leta 2010, dokončana pa je bila leta 2011. Za gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja, ker je mislila, da ga ne potrebuje. Pričela je z aktivnostmi za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato prosi za 12 mesecev časa, da postopek spelje do konca. Ker navedenega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, bi tožnica pred pričetkom del morala pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s 3. členom ZGO-1. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski upravni organ je prvo točko izpodbijane odločbe dopolnil z besedilom „objekt je zgrajen na zemljišču s parc. št. 60/12, k.o. …“ v ostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da je glede na dejstvo, da je tožnica z gradnjo pričela v letu 2010 in da za gradnjo ni pridobila gradbenega dovoljenja, prvostopenjski organ odločil pravilno in zakonito, ko je z izpodbijano odločbo tožnici izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1. Kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da se tožnica ne strinja z rokom, določenim s 1. točko izreka izpodbijane odločbe, z utemeljitvijo, da vloga za pridobitev dovoljenja nima nikakršnega učinka na dejstvo, da je sporni objekt zgradila, ne da bi zato pridobila gradbeno dovoljenje pred pričetkom gradnje. Ugotavlja še, da je za odločanje o predlogu za podaljšanje roka za izvršitev z izpodbijano odločbo naloženega dejanja pristojen upravni organ prve stopnje.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v inšpekcijskem postopku ni bila zaslišana kot stranka, zato ni imela možnosti, da bi se izjasnila glede bistvenih okoliščin. Vse do prejema izpodbijanih odločb je bila prepričana, da je postavitev lesenega objekta na njenem zemljišču dovoljena in skladna s predpisi. Že pred postavitvijo lesenega objekta je od upravne enote pridobila potrdilo, iz katerega izhaja, da imata stanovanjski objekt in kozolec, ki stojita na zemljišču parcela št. 60/12 k.o. …, na podlagi tretjega odstavka 197. člena ZGO-1 uporabno dovoljenje. Ker se je kozolec zaradi dotrajanosti po pridobitvi potrdila podrl, je tožnica namesto njega postavila lesen objekt, ki je predmet sedanjega inšpekcijskega postopka. Poleg tega je zemljišče, na katerem stoji objekt, v občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto opredeljeno kot stavbno zemljišče. Zaradi pravne neveščosti s citiranim potrdilom upravnih organov do danes ni seznanila. Če bi ji bila v postopku dana možnost, da bi bila zaslišana kot stranka, bi inšpekcijski organ lahko seznanila tudi z navedenimi podatki. S tem so bila kršena pravila postopka, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navedeno bi lahko ugotovil tudi prvostopenjski organ z ogledom na terenu, na katerega bi bila povabljena tudi tožnica. Na tem ogledu bi lahko organ ugotovil, da pod objektom ni vkopane zidane kleti, ampak gre za naravno narejeno vdolbino, ki jo je tožničin mož zaradi lepšega izgleda oblekel v kamen. Poleg tega izpodbija odločbi tudi iz razloga, ker sta bili izdani njej kot lastnici zemljišča, čeprav je predmetni objekt zgradil predvsem njen mož. Odločbi bi zato morali biti izdani tudi na njegovo ime. Pri tem se sklicuje na 152. člen ZGO-1. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži, da ji je dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve in upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica s pozivom za izjavo v inšpekcijskem postopku z dne 26. 8. 2011 seznanjena z ugotovitvami, ki jih je inšpektor ugotovil na ogledu in so za odločitev bistvene, in sicer za kakšen objekt gre, za kaj je namenjen, da gre za objekt, za katerega bi investitor pred pričetkom del moral pridobiti gradbeno dovoljenje in da jo bo, če ne bo sporočila, kdo je investitor gradnje, obravnaval kot odgovorno za gradnjo. S tem ji je bila po presoji sodišča dana možnost, da se izjavi o zadevi, to možnost pa je izkoristila, saj je podala izjavo. Zato ni mogoče trditi, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaslišanja stranke iz 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo Z vsemi bistvenimi ugotovitvami za odločitev v tej zadevi je bila tožnica seznanjena tudi s prejemom prvostopenjske odločbe.

Ker tožnica ugovorov glede dovoljenosti gradnje, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede kleti in investitorstva kljub seznanitvi z vsemi bistvenimi okoliščinami za odločitev ni navedla v upravnem postopku, kljub temu, da jih je imela možnost navajati tako v izjavi, na katero je bila pozvana, kot tudi v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, so navedeni tožbeni ugovori po citiranem tretjem odstavku 20. člen na ZUS-1 nedovoljena tožbena novota. Sodišče jih zato ni preizkušalo.

Tudi sicer pa se s potrdilom, izdanim na podlagi 197. člena ZGO-1, lahko dokazuje le legalnost objekta, na katerega se to potrdilo nanaša in ne morebitnega novega objekta, ki stoji na mestu prejšnjega.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.