Jedro

Priključek in sekundarna komunalna infrastruktura se ne razlikujeta zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.

Komunalni prispevek se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici na podlagi prvega odstavka 226. člena, drugega odstavka 229. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) in 10. člena Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Domžale (v nadaljevanju Odlok), odmeril komunalni prispevek v znesku 779,51 EUR (1. točka izreka). Odločil je, da ga je dolžna plačati v 15 dneh po dokončnosti odločbe (2. točka izreka) ter da bo po plačilu izdano potrdilo (3. točka izreka). Ugotovil je, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi priklopa stanovanjske stavbe na kanalizacijsko omrežje, pri čemer je upošteval bruto tlorisno površino objekta 258,00 m2 in velikost gradbene parcele 224 m2. V skladu s 6. členom Odloka je upošteval, da je razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta 0,3:0,7, tako da bi znašal znesek komunalnega prispevka 2.309,19 EUR. Na podlagi predloženih dokazil in revalorizacije iz njih izhajajočega zneska, je tožnici priznal revalorizirano vrednost vlaganj v znesku 1.529,68 EUR in za ta znesek plačilo znižal.

3.Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Sklicuje se na 12. člen Odloka, po katerem se vlaganja zavezanca v komunalno opremo upoštevajo na podlagi predloženih dokazil o plačilu. V skladu s tem šteje, da je prvostopenjski organ pravilno odštel revalorizirane zneske preteklih vlaganj, izkazane s potrdilom krajevne skupnosti in potrdili o plačilu iz let 1978, 1979, 1980, 1981 in 1982. Utemeljeno pa ni upošteval zatrjevanih vlaganj tožničinega očeta v letih od 1983 do 1988, saj tožnica ni predložila dokazil o plačilu.

4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da bi moralo komunalno podjetje zgraditi sekundarni vod, na katerega bi se priklopile tri hiše po sosednji parceli, kar pa se, kljub temu, da je bil za gradnjo uveden samoprispevek, njen oče pa ga je poravnal, ni zgodilo. Ker sekundarni vod ni bil zgrajen, sta ga morala zgraditi sin in snaha. Pri tem sta imela poleg stroškov tudi težave s pridobivanjem služnostne pravice. Zato se z odmero 779,51 EUR ne strinja. Poleg tega sta bila za izgradnjo kanalizacije uvedena dva samoprispevka, tožnici pa so bila priznana le vlaganja, ki jih je oče prispeval na podlagi prvega samoprispevka. Ker je zmanjkalo denarja za gradnjo, je bil z referendumom uveden še drug krajevni samoprispevek za dobo od 1983 do 1988 po 5000 din letno, kar bi morala toženka prav tako upoštevati. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

5.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 228. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Trdi, da ta določba ne daje podlage za oprostitev plačila komunalnega prispevka ampak daje občini diskrecijsko pravico, da upošteva pretekla vlaganja. Zato je pristojna za določitev pogojev, ki jih mora izpolniti oseba, ki uveljavlja zmanjšanje komunalnega prispevka zaradi preteklih vlaganj. V skladu s tem je določila, da se komunalni prispevek zmanjša v primeru odstranitve obstoječega objekta in v primeru vlaganj zavezanca v posamezne vrste obstoječe komunalne opreme, vendar le na podlagi predloženih dokazil. Toženka je dokazana vlaganja upoštevala, čeprav Odlok določa, da je do tega upravičen le zavezanec, ta pravica pa se ne prenaša na njegovega naslednika. Ker v tej fazi sprememba odločbe v škodo stranke ni mogoča, kot bistveno izpostavlja, da tožnica nima dokazila o tem, da naj bi njen oče samoprispevek sploh plačeval in v kakšni višini. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Tožnica v vlogi z dne 31. 3. 2023 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Vztraja, da je oče plačal oba samoprispevka. Res, da na občini ni uspela pridobiti dokazil, čeprav imajo arhive, v katerih je to zabeleženo. Zato je k tožbi predložila kopije izvlečkov iz Uradnih vestnikov Občine Domžale od leta 1977 do 1989 v zvezi z obema samoprispevkoma, iz katerih je razvidno, kdaj in zakaj sta bila uvedena ter da je obveznost veljala za vse lastnike stanovanjskih hiš, razen izrecno navedenih izjem. Ne strinja se s tem, da se vlaganja upoštevajo le tistemu, ki je bil zavezanec za plačilo, saj je prispevek vezan na lastnika nepremičnine. Zato se upravičenja iz plačanega komunalnega prispevka prenašajo na vsakokratnega lastnika nepremičnine.

7.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu, v sodnem spisu pa v izpodbijani odločbi (A1, A2 in A12) ter pritožbo zoper odločbo (A8), izvedbo ostalih dokazov pa je zavrnilo. Dokazovanje z vpogledom v dopis tožnice z dne 18. 12. 2018 (A3), odgovor Občine z dne 16. 1. 2019 (A4), dopis tožnice z dne 15. 6. 2019 (A5), odgovor občine z dne 25. 6. 2019 (A6), tožničin izpis Uradnih vestnikov Občine Domžale (A10), je zavrnilo, ker ti dokazi niso bili predloženi v upravnem postopku, dokazovanje z dopisom z dne 13. 1. 2023 (A9) pa tudi zato, ker gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8.Tožba ni utemeljena.

9.V času izdaje izpodbijane odločbe je veljal Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) in ne ZUreP-2, na katerega se v odgovoru na tožbo sklicuje toženka. Upoštevanje preteklih vlaganj ureja 242. člen tega zakona, ki določa, da občina pri odmeri komunalnega prispevka upošteva pretekla vlaganja ali že poravnane obveznosti plačila komunalnega prispevka, če gre za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta na tem zemljišču (tretji odstavek). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je v primeru uveljavljana preteklih vlaganj ali že poravnanih obveznosti iz prejšnjega odstavka, občini dolžan predložiti vsa zahtevana dokazila o odstranjenem objektu (četrti odstavek). Občina lahko pri odmeri komunalnega prispevka predpiše delno ali celotno upoštevanje preteklih vlaganj v komunalno opremo oziroma že poravnanih obveznosti plačila komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme v primeru vlaganja zavezanca ali njegovega pravnega naslednika v izgradnjo posamezne vrste komunalne opreme ali v obliki finančnih ali drugih sredstev (peti odstavek).

10.Sodišče se ne strinja s toženko, da ima občina glede tega, ali naj upošteva sredstva, ki so se za gradnjo komunalne infrastrukture zbirala s sredstvi samoprispevka, diskrecijsko pravico. V petem odstavku 242. člena ZUreP-3 je določena le možnost izbire. Občine morajo namreč na ta način zbrana sredstva upoštevati pri določitvi obračunskih stroškov, ko se skupni stroški zmanjšajo tudi za ta vir financiranja izgradnje komunalne opreme. Citirano določilo pa jim omogoča, da s samoprispevkom zbranih sredstev ne upoštevajo kot vir financiranja (zaradi česar so obračunski stroški posledično nižji), ampak pretekla vlaganja upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka zavezancu, kot pretekla vlaganja.

11.To je toženka tudi storila, saj 12. člen Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Domžale določa, da se pri odmeri komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo upoštevajo pretekla vlaganja v obstoječo komunalno opremo v primeru: - odstranitve in gradnje novega objekta na predmetnem zemljišču v višini 100% in - vlaganj zavezanca v izgradnjo posamezne vrste obstoječe komunalne opreme (prvi odstavek). Določa še, da se pri uveljavljanju preteklih vlaganj zavezanca v izgradnjo posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na podlagi predloženih dokazil o plačilu in za tako ugotovljene revalorizirane zneske zniža plačilo odmerjenega komunalnega prispevka.

12.Sodišče se strinja s tožnico, da je treba pojem zavezanca po naravi stvari razlagati v smislu vsakokratnega lastnika nepremičnine. To določa tudi prvi odstavek 237. člena ZUreP-3, ki določa, da se komunalni prispevek zaradi priključitve obstoječega objekta odmeri na zahtevo lastnika objekta, pred priključitvijo obstoječega objekta na novo vrsto komunalne opreme, na katero do tedaj še ni bil priključen, in pri kateri ne gre za izboljšanje opremljenosti zemljišča. Glede na to je toženka pravilno in utemeljeno upoštevala dokazani znesek vlaganj, ki jih je na podlagi samoprispevka plačal tožničin oče.

13.Kot neutemeljen pa zavrača njen ugovor, da bi morala toženka upoštevati tudi sredstva po drugem samoprispevku, zato ker naj bi ga bili po sklepu o uvedbi krajevnega samoprispevka dolžni plačevati vsi lastniki stanovanjskih hiš, razen izrecno navedenih izjem, sicer je bila uprava za družbene prihodke pooblaščena neporavnane obveznosti izterjati. Tožnica namreč sama priznava, da dokazila o plačilu tega samoprispevka nima. Trdi, da bi toženka samoprispevek morala upoštevati, ker je bil obvezen, kar naj bi pomenilo, da je bila obveznost v celoti poravnana in bi morala toženka tudi to upoštevati kot vlaganja. Poleg tega naj bi toženka z dokazili o plačilu drugega samoprispevka razpolagala toženka.

14.Po presoji sodišča navedena določba Odloka ne more omejiti dokazov, s katerimi naj bi bilo izključno mogoče dokazati vlaganja v komunalno opremo. Ne glede na to, pa sodišče sodi, da tožnica ni predložila nobenega dokazila o plačilu "drugega samoprispevka". Zgolj okoliščina, da je bil uveden, namreč še ne pomeni, da so ga vsi zavezanci tudi dejansko poravnali in v kakšni višini.

15.Nadalje tožnica ugovarja še, da toženka ni zgradila sekundarnega komunalnega voda.

16.Zakon predpostavlja, da mora komunalno opremo načeloma zagotoviti občina,

priključek pa investitor. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem v sodbi X Ips 94/2017 zavzelo stališče, da je treba za presojo možnosti priključitve posamezne nepremičnine (ko se torej šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno) ugotoviti, kakšna je prava razmejitev med dolžnostjo občine, da zagotovi komunalno opremo (javno infrastrukturo) in dolžnostjo, da zagotovi izgradnjo priključka na komunalno opremo.

17.Sedaj veljavna Gradbeni zakon in ZUreP-3 ne definirata pojma priključka. Po presoji sodišča pa je glede na njegovo naravo še vedno treba uporabiti razlago iz sodbe X Ips 94/2017, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo razliko med priključkom in sekundarno komunalno infrastrukturo, in sicer je navedlo, da se ne razlikujeta zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. Komunalni priključek je priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje, možnost priključka pa se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za posamezen objekt in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Skladno s tem za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov. Funkcija priključka je torej namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.

18.Pri tem je treba upoštevati, da se komunalni prispevek odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme. Zato je tudi glede tega uporabljivo stališče Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe, po katerem mora občina zagotoviti priključitev objektov na javno infrastrukturo, tako da se kot komunalno opremljene lahko štejejo le tiste parcele, pri katerih se je priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla (le) na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo (več) značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture (torej komunalne opreme), navedenih parcel pravno ni bilo mogoče šteti za komunalno opremljene. Zato je kljub drugemu predpisu, na podlagi katerega je sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, treba upoštevati stališče tega sodišča, da je v primeru, če določene parcele, ki so bile uvrščene v obračunsko območje po Odloku, niso komunalno opremljene v smislu ZUreP-3, odlok v nasprotju zakonom in da je obračunsko območje v tem delu določeno nezakonito. Nezakonitega predpisa pa sodišče ne more uporabiti, saj je vezano le na Ustavo in zakon (125. člen).

19.Tožnica je sicer trdila, da naj bi se morali na vod, ki ga je zgradil njen sin, (v prihodnje) priključiti tudi objekti drugih lastnikov. Vendar je s tem zatrjevala bodoče, negotovo dejstvo, na katerega sodišče ne more opreti ugotovitve, da gre za komunalni vod. Poleg tega tožnica ni predložila nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je sama komunalno opremila zemljišče, tj. da je bil vod, za katerega trdi, da naj bi ga zgradila snaha in sin, komunalni vod in ne priključek objekta. Na njej pa je bilo dokazno breme. Ali so se sosednji objekti priključili na komunalni vod z manj težavami oziroma je bila trasa priključka krajša, za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

20.Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

21.Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

Razen, kadar jo na podlagi pogodbe o komunalnem opremljanju zagotovi investitor.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o urejanju prostora (2021) - ZUreP-3 - člen 229, 237, 242

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.