Jedro

Sklep o stroških, izdan v kazenskem postopku, v katerem je sodišče odločilo, da je obsojeni A. A. (dolžnik v tem postopku) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca B. B., odvetnika v M. (upnik v tem postopku), v skupnem znesku 378,00 EUR; ter odločilo, da je po pravnomočnosti tega sklepa obsojeni A. A. (dolžnik v tem postopku) dolžan zgoraj navedeni znesek nakazati na račun odvetnika B. B., ki je naveden v sklepu (upnik v tem postopku), ima vse nujne sestavine izvršilnega naslova - določeni sta stranki (dolžnik je A. A., upnik je B. B.), in terjatev (378,00 EUR), ki je naložena dolžniku v plačilo. Gre za kondemnatorno sodno odločbo, na kateri je potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, s tem pa so izpolnjeni vsi pogoji, da je ta odločba veljaven izvršilni naslov.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi tako, da se sklep v I. do IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

I. Ugovoru se delno ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne ter izvršba ustavi za zakonske zamudne obresti od glavnice, v preostalem delu pa se ugovor zavrne.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka.

2. Dolžnik mora upniku plačati izvršilne stroške v znesku 125,00 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

3. Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter izvršbo ustavilo; (II.) razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi na tam navedenih nepremičninah; (III.) odločilo, da upnik sam krije stroške predloga za izvršbo; (IV.) upniku naložilo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 21,60 EUR s pripadki, v preostanku (V.) pa stroškovni predlog dolžnika zavrnilo.

2. Upnik se je pritožil zoper odločitev v I. do IV. točki izreka izpodbijanega sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvo pritožbe je, da je sklep Okrajnega sodišča v Brežicah II K 9390/2001 z dne 30. 1. 2013 veljaven izvršilni naslov.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo pritrdil razlogom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo iz ugovornega razloga po 2. točki 55. člena ZIZ. Postavilo se je na stališče, da je sklep Okrajnega sodišča v Brežicah II K 9390/2001 z dne 30. 1. 2013, izdan v kazenskem postopku, izvršilni naslov le skupaj z odločbo, s katero se je kazenski postopek končal, te pa upnik ne zatrjuje kot izvršilni naslov. Pri tem je izhajalo iz ureditve Zakona o kazenskem postopku - ZKP (prvi in drugi odstavek 93. člena), po kateri mora sodišče v vsaki odločbi, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške in kolikšni so. Če o višini stroškov ob izdaji sodbe oziroma sklepa ni podatkov, se izda poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Odločitev o tem, kdo naj plača stroške kazenskega postopka, je torej sprejeta v kazenski sodbi oziroma povedano drugače, o temelju obveznosti povrnitve stroškov je tako odločeno v kazenski sodbi, s posebnim sklepom - to pa je sklep, ki ga upnik v tej zadevi zatrjuje kot izvršilni naslov - pa le o višini le-teh. Primeroma se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 701627/2013 - 3 (I Ips 198/2010 z dne 11. 11. 2010 in I Ips 167/2007 z dne 28. 6. 2007) in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2099/2000 z dne 24. 1. 2001 ter zaključuje, da le sodba (končna odločba v kazenskem postopku) in sklep iz drugega odstavka 93. člena ZKP skupaj sestavljata izvršilni naslov.

6. Višje sodišče je v podobni zadevi že odločalo s sklepom I Ip 2539/2013 z dne 15. 11. 2013, s katerim je odločalo o pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah I 97/2012 z dne 17. 4. 2013. Prav tam je višje sodišče zavzelo enako stališče, kot je sedaj storilo sodišče prve stopnje. Vendar pa višje sodišče v sedaj obravnavani zadevi zavzema drugačno materialnopravno stališče. 7. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklepu Okrajnega sodišča v Brežicah II K 9390/2001 z dne 30. 1. 2013, na katerem je potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti (priloga A1), odvzelo moč izvršilnega naslova. V citiranem sklepu je sodišče odločilo, da je obsojeni A. A. (dolžnik v tem postopku) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca B. B., odvetnika v M. (upnik v tem postopku), v skupnem znesku 378,00 EUR; ter odločilo, da je po pravnomočnosti tega sklepa obsojeni A. A. (dolžnik v tem postopku) dolžan zgoraj navedeni znesek nakazati na račun odvetnika B. B., ki je naveden v sklepu (upnik v tem postopku). Višje sodišče se strinja z upnikom, da ima taka sodna odločba vse nujne sestavine izvršilnega naslova - določeni sta stranki (dolžnik je A. A., upnik je B. B.), in terjatev (378,00 EUR), ki je naložena dolžniku v plačilo. Gre za kondemnatorno sodno odločbo, na kateri je potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, s tem pa so izpolnjeni vsi pogoji, da je ta odločba veljaven izvršilni naslov po 1. točki 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 19. in 21. člena ZIZ.

8. Višje sodišče poudarja, da v zvezi s tem vprašanjem ni oblikovana ustaljena sodna praksa, na predhodno odločbo višjega sodišča pa ni vezano. Nadalje je pomembno, da so bile odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, sprejete v kazenskih postopkih. Tam je bilo zavzeto sedaj povzeto stališče, ki izhaja iz 93. člena ZKP, po katerem mora sodišče v vsaki končni odločbi odločiti o stroških postopka, če tega ne stori, ni mogoče z izdajo posebnega sklepa nadomestiti takšne odločitve. Po drugem odstavku 93. člena ZKP postopa sodišče le, če o višini stroškov postopka ni podatkov (1). Vendar je pri tem spregledana bistvena okoliščina - vse odločitve Vrhovnega sodišča so sprejete v kazenskem postopku, torej v postopku, v katerem je bil sprejeta odločba, ki ima vse elemente iz prvega odstavka 21. člena ZIZ in predstavlja veljaven izvršilni naslov. Le v postopku, v katerem je tak sklep sprejet, je mogoče sanirati nepravilnosti pri izdaji tega sklepa, bodisi z rednim bodisi z izrednim pravnim sredstvom. Tega ni mogoče storiti v izvršilnem postopku z ustrezno razlago pravil kazenskega postopka.

9. Izhajajoč iz tega materialnopravnega stališča, je višje sodišče v nadaljevanju presojalo še, ali se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do preostale, pravno pomembne ugovorne navedbe, to pa je, da upnik za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v citirani sodni odločbi nima izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve zavzelo stališče, ki mu višje sodišče pritrjuje, in sicer, da v izvršilnem naslovu dolžniku ni naloženo plačilo zamudnih obresti, po načelu stroge formalne legalitete pa je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano. Višje sodišče je torej ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo kolikor se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice (odločitev temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 55. člena ZIZ).

10. Višje sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške ugovornega postopka, saj preostali ugovorni razlogi, ki se nanašajo na socialno stanje dolžnika, niso bistveni za dopustnost izvršbe (drugi odstavek 154. člena ZPP). Upnik je s pritožbo uspel, zato mu mora dolžnik povrniti nadaljnje izvršilne stroške, ki so odmerjeni v višini sodnih taks za pritožbo po tarifni številki 4031 Zakona o sodnih taksah - ZST-1. Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 5. in 6. odstavku 38. člena ZIZ.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 70162/2010 z dne 11. 11. 2010; primerjaj s I Ips 167/2007 z dne 28. 6. 2007.