Jedro

Disciplinski organi se sami odločajo o izbiri disciplinskih ukrepov v okviru zakonskih določil, določil kolektivnih pogodb in internih splošnih aktov, sodišče pa lahko spremeni disciplinski ukrep le, če ugotovi, da omenjena določila niso bila upoštevana, ali če je izrečeni ukrep v očitnem nesorazmerju s kršitvijo delovnih obveznosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se disciplinska odločba komisije za prošnje in ugovore tožene stranke z dne 20.4.1995 in sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 6.3.1995 spremenita v odločbi o disciplinskem ukrepu tako, da se namesto izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pogojno odloženega za dobo enega leta, spremeni (pravilno izreče) javni opomin. Sklenilo pa je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku njegove stroške postopka v višini 82.635,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi graja dokazno oceno, saj je dokaz z zaslišanjem stranke subsidiarnega značaja.

Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice, saj je razsodilo po načelu v dvomu v korist stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbo 1. odst. 58. čl. ZTPDR, ki določa hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Gre za napotilo, da je potrebno z avtonomnimi normami v splošnem aktu določiti okoliščine in pogoje, pod katerimi se ravnanja, določena v 1. odst. 58. čl. ZTPDR, štejejo za hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je to storila v 18. tč.

7. čl. Pravil - neizpolnjevanje, ali nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih dolžnosti, v kolikor nastane zaradi takšnega ravnanja podjetju premoženjska škoda. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je možno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja le pod pogoji, določenimi v 89. čl. ZDR. Poleg tega tudi sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede odločbe o stroških.

Zoper prvi odstavek izreka te sodbe se pritožuje tudi tožnik sam, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi v celoti njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi vztraja na stališču, da je bila podana bistvena kršitev določb disciplinskega postopka in da je disciplinski postopek zastaral. Tožnik ni sestavil, niti podpisal spornega obračuna potnih stroškov. Da tožnik resnično ni niti sestavil, niti podpisal spornega obračuna, so potrdile zaslišane priče. Meni, da je sodišče prve stopnje glede tega sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi bil tožniku navedeni očitek tudi utemeljen, bi bilo potrebno disciplinski postopek ustaviti, ker gre za malenkostna sredstva, zaradi katerih prav gotovo ni utemeljeno začeti disciplinski postopek. Tožnik vztraja na trditvi, da ni utemeljen drugi očitek, češ da ni ravnal po navodilu predpostavljenega delavca, ker ni pravočasno odjavil nastanitve v samskem domu, saj to dejanje ni storjeno na delu, niti v zvezi z delom. Izpodbijana sodba v 1. ostavku izreka tudi ni zakonita, saj se opis dejanskega stanja kršitve nahaja samo v obrazložitvi sklepa disciplinske komisije z dne 6.3.1995 in še to v skrajno pomanjkljivi obliki.

Tožena stranka se v svojem odgovru na tožnikovo pritožbo strinja, da je bil disciplinski postopek izpeljan v skladu z določili ZTPDR in da postopek ni zastaral. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v obeh pritožbah, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil disciplinski postopek pri toženi stranki izveden v skladu z določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) in da ni zastaral začetek disciplinskega postopka, saj je tožena stranka izvedla ta postopek v skladu z določbo 67. čl. ZTPDR. Poleg tega je tudi pravilno ugotovilo, da ni tožena stranka kršila disciplinski postopek in je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve pravilno in prepričljivo obrazložilo ter se s temi ugotovitvami popolnoma strinja pritožbeno sodišče. Nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 18. tč. 7. čl. Pravil tožene stranke, ker ni dne 7.11.1994 odjavil svojo nastanitev v domu X., kar je bil po navodilih nadrejenih dolžan storiti, in je svojo ugotovitev prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede storitve te hujše kršitve delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni podpisal računa z dne 8.11. in 9.11.1994, čeprav bi bil to dolžan storiti in da mu zato ni mogoče očitati storitve hujše kršitve delovne obveznosti po 47. tč. 7. čl. Pravil tožene stranke z dne 9.6.1992 ter je svojo ugotovitev sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo obrazložilo, zato tudi ne dvomi pritožbeno sodišče v dokazno oceno glede te hujše kršitve delovnih dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v dvomu pravilno odločilo v korist tožnika in s tem ni kršilo načela materialne resnice, saj je dokazno breme na strani tožene stranke, ne pa na tožnikovi.

V individualnih delovnih sporih, med te spadajo tudi disciplinske zadeve, pristojno sodišče presoja le zakonitost odločitve ali ravnanja delodajalca. V disciplinski zadevi je odločitev zakonita, če je sprejeta po predpisanem postopku in če je pravno pravilna.

Disciplinski postopek, ki se vodi pri delodajalcu, je določen v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Disciplinski postopek se začne z zahtevo pristojnega organa. V zahtevi za disciplinski postopek mora biti določno in jasno opredeljeno delavčevo ravnanje, s katerim bi naj storil kršitev delovnih obveznosti. Ker sta teža kršitve in tudi disciplinski ukrep, odvisna tudi od posledic, ki so zaradi kršitve delovnih obveznosti nastale, morajo biti v zahtevi za disciplinski postopek opisane tudi nastale posledice, kar je tožena stranka storila v svoji zahtevi z dne 12.12.1994. Namreč disciplinski postopek se lahko vodi le za dejanje in posledice, ki so navedene v zahtevi za disciplinski postopek. Zato uveljavljani pritožbeni razlog obeh strank zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Po določbi 89. čl. ZDR se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi bil lahko bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. Tožena stranka pa je v svojem splošnem aktu - Pravila podjetja X. z dne 9.6.1992 - samo navedla, katera dejanja oz. opustitve delavca se štejejo za lažje in katere za težje kršitve delovne obveznosti v 6. in 7. čl., ni pa navedla, za katere hujše kršitve delovnih obveznosti pa se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča pravilno uporabilo 89. čl. ZDR in pri tem ugotovilo, da tožena stranka nima v splošnem aktu določeno, kaj je treba šteti kot večjo škodo, zato je tožniku pravilno izrekla le javni opomin in spremenilo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo enega leta. Pritožbeno sodišče pa pri tem povdarja, da sodišče sicer ne more odločati o primernosti ukrepa, kar pomeni, da se disciplinski organi sami, v okviru zakonskih določil in določil kolektivnih pogodb in internih splošnih aktov, odločajo za izbiro disciplinskega ukrepa. Sodišče lahko spremeni disciplinski ukrep le, če ugotovi, da omenjena določila niso bila upoštevana, ali če je izrečeni ukrep v očitnem nesorazmerju s kršitvijo delovnih obveznosti. V takem primeru pa gre za uporabo prava. Zato je sodišče prve stopnje zakonito in pravilno spremenilo disciplinski ukrep tožene stranke. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v 1. odst. 54. čl. ZTPDR določeno, da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji oz. tistega, kar je določil delodajalec, krši delovno obveznost. Tako dolžnosti, kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, in opustitev katerih povzroči kršitev delovnih obveznosti, so vezane na delovni proces oz. naravo dela. S tem, ko se tožnik ni odjavil, je vsekakor storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je bila storjena v zvezi z delom, zato nima prav tožnikova pritožba, da ne gre za kršitev delovne obveznosti. Delavec stori kršitev delovne obveznosti, če stori delodajalcu škodo, vendar pri tem ni pomembna višina škode; višina škode je odločilnega pomena le samo glede izreka vrste disciplinskega ukrepa. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ima tožena stranka, kot to tudi sama trdi v svoji pritožbi, po napotilni normi iz 2. in 3. odst. 58. čl. ZTPDR, vsa pooblastila, da v splošnem aktu v skladu z njeno naravo dejavnosti oz. naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec, določi posebno hude kršitve, katerih storitev je obvezno sankcionirana z izrekom najstrožjega ukrepa, vendar tega ni storila, zato pritožbena navedba ni utemeljena. V pravni kvalifikaciji tako določene posebno hude oblike kršitve delovne obveznosti so okoliščine in pogoji iz 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih zajeti že s samo disciplinsko kršitvijo, vendar pa morajo biti take kršitve s pravno normo določene v naprej, kar pa tožena stranka ni storila, zato se ne more utemeljeno sklicevati v pritožbi na določilo 58. čl. ZTPDR. Ker tožena stranka z avtonomno normo ni določila in oblikovala disciplinske kršitve iz 18. in 47. tč. 7. čl. Pravil kot posebno hude, za katere storitev bi bil obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, v postopku pa ni bil ugotovljen obstoj hujših posledic, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Zaradi zgoraj navedenih dejanskih in pravnih razlogov niso pritožbene navedbe obeh strank utemeljene, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pri tem tudi ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo plačilo in odmero stroškov postopka, zato tudi pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da trpita obe stranki vsaka svoje pritožbene stroške, ker nista uspeli s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).